TRIČ TRAČ

hrčkanje

2012-01-25T23:57:00.000+01:00

Glede na to, da sem o hrčkanju že jamrala, bi človek mislil, da sem se znebila tudi odvečne krame. Cccc, ne ne. (Spet) sem uspela napolniti smetnjak.
Do danes nisem vedela, da sem strastna zbirateljica fasciklov in različnih map. ~~Skrila~~ Shranjene sem našla v treh sobah in štirih omarah. Sumim, da sem si jih nakupila v času študija. Morda sem želela z barvno paleto plastičnih map očarati profesorje in uspešno opraviti seminarske naloge.
In koliko škatel za čevlje, praznih in napolnjenih s kramo, sem privlekla iz vseh možnih omar in predalov. Kar naenkrat imam tudi polne predale nekih kablov, polnilcev za telefon ... Pišuka, katerega ne bom pogrešala?! (Nimam pojma.)
Z veseljem bom jutri oddala nekaj te robe. (Za katero nimam j***, da bi romala direktno v smeti.)

heroja

2012-01-09T12:21:00.000+01:00

Konec prejšnjega leta sem si ogledala dva dokumentarca.

Prvi prikazuje življenje in delo argentinsko-slovenskega misijonarja, ki je najbolj poznan po svojem delovanju na Madagaskarju. Z odprtimi usti in srcem sem srkala vsako besedo, ki jo je izrekel Pedro Opeka. Poln optimizma in energije razlaga o revščini, življenju na smetišču ... Vsak dan se trudi ljudem "dati delo". Kot sam pravi: "To je socialna krivica, da ljudje nimajo dela, da se jim ne ustvarjajo delovna mesta. To je prva krivica, ki se ustvarja. Če ni dela, ni denarja. Če ni denarja, ni zdravja. Če ni zdravja, ni napredka. To se vse skupaj drži." Pedro Opeka je zame heroj.

Kakšen dan kasneje pa sem po naključju naletela še na en krasen dokumentarec - RUTH 246,8. Ruth Podgornik Reš je na ultramaratonu Spartathlon premagala 246 km. Je prva Slovenka, ki ji je uspelo preteči 247 kilometrov dolgo progo od Aten do Šparte. Na cilj je pritekla po 32. urah in 17. minutah in osvojila 2. mesto. Sama sem prvič sploh slišala za Spartathlon. V življenju sem (komaj) premagala 21 kilometrov. Ne vem niti, če bi uspela prekolesariti takšno razdaljo. Po ogledu tega dokumentarnega filma pa sem dobila novo energijo in željo po teku ter doseganju novih ciljev.

sanjavo 2012

2011-12-31T13:01:00.000+01:00

Zavoljo obetov vam želim, da bi še vedno znali sanjati.

poskakovanje

2011-12-29T22:57:00.001+01:00

Glede na okoliščine je popolnoma razumljivo, zakaj se zadnje čase zadržujem doma. Na toplem. Kar pa ne pomeni, da ne pogrešam kakšnega dobrega žura, plesa, muske, koncerta ...
Ljubljana, poleg lučk in kič štantov, ponuja vse to. Dan de (in mraz) me je pripravil do poskakovanja malo po levi in malo po desni nogi. Napila sem se čaja in se nasmejala fajn družbi. Luštno je bilo. In upam, da bo kmalu spet.

božično kosilo

2011-12-27T22:20:00.000+01:00

Letošnje božično kosilo se je kuhalo v moji kuhinji. Na izziv sem pristala pod pogojem, da se odločim(o) za jed, ki se večinoma peče v pečici. Nimam živcev, da bi stala tri ure za štedilnikom in mešala. Težava je bila že najti dovolj veliko posodo za kuho krompirja za šest zelo lačnih ljudi.

Prvič sem se lotila pečenke s slivami in marelicami. Moj najljubši kuhar je pohvalil okus, ne pa tudi estetike. Še bo potrebno vaditi in špikati meso. :)

Sladico sem prepustila strokovnjaku. No, pa saj se vidi ... :)))

potepanje po madeiri

2011-12-26T22:36:00.000+01:00

Nekaj utrinkov z Madeire ...

neaktivna

2011-10-25T23:51:00.003+02:00

Ljubljanski maraton. Letošnji je žal odtekel brez mene. Priznam, kar hudo mi je (bilo).
Biti del pozitivnega vzdušja na ljubljanskem maratonu, se ne da opisati z besedami. Po pretečenih kilometrih si ponosen na zmago. Kot navijač spodbujaš tekače, hkrati pa se poigravaš z mislijo, da boš prihodnje leto tudi ti med njimi.
Zadnji mesec me daje lenoritis. Opustila sem tek. Na sosednji hribček nisem zlezla že 14 dni. Jezi me vreme in še 1000 drugih izgovorov. Pogrešam tek. In voljo. Upam, da se do pomladi vrne. ;) Sorazmerno z neaktivnostjo pa pridno nabiram kilogramčke. Pri prehranjevanju so tudi popustile vse zavore. Tolažim se, da bo drugo leto vse drgač. :)))

prvič teta

2011-10-04T19:27:00.000+02:00

Včeraj sem postala teta malemu indijančku, ki se kliče Vitan.
Čestitke mamici in atiju!!!

konec dopusta

2011-09-03T09:36:00.001+02:00

Počitnice so minile. Kar prehitro. In že je tu september. In služba. Potiho že štejem dneve do naslednjega dopusta. Je kar sitno, da ne morem izkoristiti dopusta po lastni želji. Vezana sem na šolske počitnice.

Prvi šolski dan sem sedela v jedilnici, mlela kosilo, opazovala odhajajoče poletje in furala safr. No, saj priznam, dan ni bil tako slab. Zdaj nabiram moč in energijo za nov teden, ki bo bistveno daljši in glasnejši. V planu je tek in fitnes, da se psihično in fizično pripravim na novo šolsko leto.

najvisji vrh olseve

2011-08-21T09:57:00.000+02:00

Včeraj sva jo spet mahnila proti Logarski dolini. Za cilj sva si izbrala Govco, ki je najvišli vrh Olševe. Po dveh urah hoje sva prilezla na 1929 m. Vmes sva imela tudi krajši postanek pri kraški jami imenovani Potočka Zijalka, ki leži na nadmosrki višini 1700 metrov. Pred približno 20.000 do 40.000 leti - v kameni dobi, naj bi bilo tu središče tedanjih lovcev. Tu so bile najdene kosti več kot 40 različnih vrst živali (vključno s kostmi jamskega medveda), 130 kamnitih konic puščic ...

Od tu sva potrebovala še kakšno uro do Govce. Prečala sva strma pobočja pod Olševo. In na vrhu naredila nekaj čudoviti fotk.

drsanje sredi poletja

2011-08-19T22:10:00.000+02:00

Pred dnevi sem po naključju zasledila, da celjsko drsališče nudi tudi poletne užitke. V shrambi se pobrskala po drsalkah, hitro pobrala najbližje nogavice in si nataknila japonke.
Vse lepo in prav. Ampak na drsališču je bil mraz. Pozabila sem na dolge rokave in primerno dolge hlače. Poleg otrok v kombinezonih in nekaj starejši "jazpaobvladam" drsalk, sem začela krožiti po ledu. Umikala sem se drvečim paglavcem, ki so se lovili po ledu, ter pridno delala zavoje.
Mogoče sem bila tokrat res nekoliko nepremišljeno pripravljena, se mi pa fino zdi, da sem drsala sredi poletja. Zelo ql!

tokrat na raduhi

2011-08-13T10:25:00.002+02:00

Iz Mozirja sva se peljela proti Logarski dolini, do vasi Struge (med Ljubnim in Lučami), kjer so naju oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Po 18 km (od tega 11 km makadama, ki se zelo vleče) vožnje sva le prišla do "parkirišča", kjer z veliki črkami piše kočo na Loki.

Midva sva jo mahnila na Raduho. Oz. Veliko Raduho kot sem prebrala.
Velika Raduha je z višino 2062 m najvišji vrh Raduhe, pogorja ki se strmo dviga vzhodno od Robanovega kota. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp ter Olševi, Peci, Uršlji gori, Travniku in Komnu, Goltem ter večini vrhov nad osrednjim delom reke Savinje. (vir)

Uro in pol sva se vzpenjala do vrha po luštni skalnati poti. Hladen vetrič naju je hladil in hoja po soncu ni bila preveč nadležna. Na vrhu so naju pričakale ovce in lep razgled na okoliške vrhove.

Ker je druga pot, ki vodi do Snežne jame slabo označena, sva ubrala kar isto pot do koče. Ker je bil čas kosila, midva pa tudi malo lačna, sva z veseljem pojedla jelenov golaž, kislo mleko in ajdove žgance. Njami. Kosilo na soncu je tudi postilo rdeče posledice na koži.

Od koče sva nato sledila kažipotu proti Snežni jami. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981. Zaradi izjemnih lepot in zanimivosti so jo uredili za turistični ogled. In ker sva že bila ravno tam, sva se odločila tudi za ogled. Plačala sva 20 ojrov in se za uro in pol podala v jamo. Ob 15. uri (ogledi jami potekajo na 2 uri) sva bila tudi edina obiskovalca. Jama je zanimiva in še turistično neobljudena. Zlasti ledena dvorana je vredna ogleda. Moram pa omeniti tudi karbidovko, s katero sem si osvetljevala pot, ki da svoj čas. Več o jami si lahko preberete tu.

lahko tudi celo poletje

2011-08-03T20:38:00.001+02:00

Premik

2011-08-02T10:51:00.005+02:00

Iz Milne sva se odpeljala na drugo stran otoka-v Povljo. Razlog: v Milni nisva nasla primernega apartmaja, pa se kraja sva se malo navelicala.
V Povlji sva nasla prostoren apartma (spet za 4 osebe=jupi) s prekrasnim pogledom na morje. Ima pa tudi ta apartma majhne pomanjkljivosti. Ponoci sva se selila iz udobnejše spalnice v drugo, bolj oddaljeno spalnico, saj je sosed Italijan tako smrčal, da se ga ni dalo preslišati. Moram vprašati njegovo zeno, ki ne zna angleško in ne slovensko, kje si je kupila supertruper cepke?! Navadni cepki taksnega grmenja zagotovo ne zadušijo. hehe
Drugače pa so najini sosedje res fajn. Odprti, nasmejani, klepetavi, glasni. Med večerjo so nama ponudili krožnik testenin. Ce bi bilo po moje, bi jaz al dente testenie se malo pokuhala, omakci pa bi dodala malo začimb. :) Hehe, dolgcas nama ni.

Povlja. Mestece je majhno, precej prazno, ampak lustno. Ce si mobilen, potem imas en teden cisto dovolj. ;)
Danes imava v planu iskanje plaze. Kjer lahko imas malo zasebnosti, se skrijes v senco in prebers knjigo na udobnem lezalniku.

Povlja

2011-08-02T10:33:00.004+02:00

fajn je, fajn!

2011-07-30T12:41:00.005+02:00

Tole pa dobis, ce bivas v apartmajih Gabi.
Nekaj dni nazaj sva gazdi pojamrala, da net ne dela (prevec) dobro, pa tudi da na TV ni nic programov (saj ne, da bi sicer gledala tv). Morda so naju zato ze dvakrat presenetili z jogurtovim pecivom in buhteljcki. Včeraj sva dobila se nekaj morskih dobrot. Nekdo je bil zelo vesel, da nisem ljubiteljica morske hrane. :) Baje je bilo bolj okusno kot v gostilni, kjer sva nekaj dni nazaj jedla zelo podpovprečno in plačala zelo nadpovprečno.
Lahko pa so naju samo malo podkupili, da naju nocojšnji zur in muska pod spalnico, ki se ga imava namen udeležiti (vsaj taksen je plan!), ne bo (prevec) motil. Mogoče so tudi pomislili na glasnega mesarja, ki vsako jutro pod najinim apartmajem pridno seka kosti. (Midva sva pa mislila, da imava glasne sosede. hihi) Fajn je, fajn!

pozar na bracu

2011-07-29T13:00:00.005+02:00

Posledice pozara...

iz Milne

2011-07-28T13:10:00.004+02:00

Za nama je prvi teden dopustovanja. Potepava se na otoku Bracu, nastanjena sva v lepem apartmaju v vasici Milna. Po 5 dneh sva menjala apartma (v isti hisi), saj sem hotela imeti teraso. Sedaj kraljujeva v prevelikem apartmaju za 4 (+2) osebe, ki ima res lepo teraso za kafetkanje.

Vreme nama sluzi in je, glede na ostali del Hrvaske in Slovenijo, super. Ponoci obcasno dezuje, cez dan pa pridno hvatam barvo na soncku.
Pred dnevi sva koncno nasla rajsko plazo. Noro lep zaliv, kjer je polno jadrnic. Le zakaj?! Zelena voda, cista ... Plaza v Milni, kjer ziviva, je ok, ima sencko, zuzke (ki napadajo samo Andreja) in polno ljudi. Sva kar malo razvajena. Rada imava mir in sencko. Ter najina dva lezalnika.

Prve dni, ko se nisem imela terase, sem sedela ob oknu na leseni policki s kicastim pogledom na marino (in lovila wifi signal iz spodnje gostilne), gledala soncni zahod in obcudovala na desetine jadrnic ter jaht. Zalustalo se mi je jadranja. :)

V nedeljo sva bila na Bolu. In nama ni bilo prevec vsec. Ja, fajn za pogledat, ampak nic posebnega. Guzva in nobene ql plaze. Oz. samo plaza-brisaca ob brisaci. Nobene zasebnosti. Ni to za naju. Nasla sva eno (in edino) nudisticno plazo. No, vsaj tako je pisalo. Pa so bili vsi obleceni. Tu pa tam se je kak lulcek videl. Ob plazi pa so bila zijala=obleceni sprehajalci. Ne, ne, not for me. :)))

Zdaj pa sibam. Caka naju lezalnik na plazi, pivicka, knjiga ter zeleno vodo.

slani pozdravcki

2011-07-27T12:54:00.001+02:00

Letos z otoka Braca. Tocneje iz Milne.

dopust

2011-07-18T22:49:00.002+02:00

V zadnjem času se je tolk dogajalo, od učenja do osebne zmage (juhej), dva piknika, family kosilo, da sem šele te dni zadihala. Zdaj pa že res nestrpno odštevam dneve do dopusta.
Letos jo bova mahnila na Brač. Glede na razmere, ki se trenutno že umirjajo, upam, da nama ne bo potrebno pomagati pri gašenju. ;)
V zadnjih dneh se spet čudim - kako težko se je spraviti nazaj v kondicijo. Hladna jutra mi (žal) vedno pobegnejo. Predolgo poležavam, potem pa sledi še kofee ritual. Zato pa niso večeri nič manj učinkoviti. Ugotavljam tudi, da sem skoraj znucala že druge patike. Pa ipod je tudi že v zadnjih izdihljajih. Hehe, sami izgovori. Ampak ni strahu. Še bom tekla.
Si pa želim to poletje usvojiti še kašen hribček. Pa prekolesariti kakšen kilometrček. :)

plankam

2011-07-07T18:40:00.004+02:00

Ta fotka je nastala na sindikalnem izletu po Sardiniji. V ozadju je hotel s 4*; prvo noč smo dobili 2* in drugo 2*.
Sodelavca sem poučila kako se planka. ;)))

ambrela-marel ... ooooo

2011-07-05T21:29:00.004+02:00

Po dolgem času sem si med tekom spet pela o ambreli - mareli, ker me fino pralo skoraj vso pot. Že dolgo nisem tako hitela proti domu in se izogibala lužam na cesti. Stres in prazna škatla čokoladnih bonbonov sta me danes pognala v dir kljub muhastemu vremenu.
Zdaj pa pivce za živce in Razočarane gospodinje za lepši večer.

sindikalc

2011-07-02T09:58:00.005+02:00

Ko nisem preživljala časa na avtobusu, so nastale zgornje fotke. Tokrat iz potepanja po Sardiniji.

še malo

2011-06-19T13:01:00.004+02:00

Bel prah se počasi poseda. Še nekajkrat bom morala podrgniti tla, jih malo spolirat, da se bo vrnil sijaj. Zdaj že intenzivno premišljujem kako (okusno) popestriti bele, nekoliko puste stene. Ampak se nič ne mudi. Še nekaj dni bom pospravljala in čistila. ;)
Drugače sem pa že v nizkem startu ...

tiktak

2011-06-15T09:47:00.004+02:00

Odštevam. In se veselim. Počitnic in dopusta. Hrepenim po morju, borovcih, svojem ležalniku in tišini. Letos sem za spremembo manj utrujena kot minula leta. Šolsko leto je bilo znosno. Kljub temu pa sem vesela, da ga je konec.
Odštevam tudi dneve do spanja v svoji postelji in hkrati komaj čakam, da se bom lotila generalnega čiščenja bajte. Mogoče se sliši malce trčeno, a če bi videli v kakšnem neredu živim zadnje čase, bi razumeli. Moj malar naj bi danes zaključil z delom. Juhej. Potem pa se bo moje življenje počasi vrnilo na stare tire. Komaj čakam.

shalala

2011-06-11T10:38:00.001+02:00

Ponosna lastnica :)

tokrat o poroki

2011-06-05T21:24:00.003+02:00

Priprave. Najprej na dekliščino. V zadnjem tednu pa še na poroko. Potekale so razprave, razmišljanja o oblačilih. Pa o frizuri.
Fino. Z razlogom sem tako prišla do nove frjola obleke. In se znebila skrepanih las. Malo me je skrbela vremenska napoved, ampak brez potrebe. Včeraj sem (smo) se veselila z ženinom in nevesto, full dobro jedla (tako da me zdaj čaka hujšanje), plesala (tudi po prstih soplesalcev), klepetala z žlahto, ki je že dolgo nisem videla ... Fajn je bilo. Tako zelo, da se danes vlečem kot megla po hiši. Bi rekla, da sem že pozabila kakšne so nedelje po ponočevanju. Sploh po tako lepi poroki. Zdaj pa se nadejam še kakšne poroke. ;)

igraj se z mano

2011-06-03T08:56:00.003+02:00

Specialna pedagogika

tvslo.si
Najbolj objektivne in verodostojne informacije iz Slovenije in sveta, novice s področja kulture, športa in zabave. Prvi interaktivni multimedijski portal.

na bicikel

2011-05-29T21:12:00.003+02:00

Danes je na relacija Celje-Šempeter potekala prva tradicionalna cestno-kolesarska preizkušnja. Zmagala je vodilna v skupnem seštevku-Andreja. Z oranžnim Scott kolesom je zmagovalka v dveh etapah prekolesariti 32 kilometrov. Sončna nedelja se je tako končala z bolečo tazadnjo.

pridi, igraj se z mano

2011-05-24T23:18:00.004+02:00

Sem lenčkana. Vedno imam na zalogi kakšen izgovor, da se izognem novi objavi. Se mi zdi, da nimam nič (novega) za tračat.

Lahko pa vas povabim na Prešernov trg. "Na igro." Pa če najdem kakšno minutko, še na čvek in kafe. ;) Vse do petka!

Festival Igraj se z mano!!!

ustvarjalka

2011-05-13T18:48:00.005+02:00

Spisek opravil, ki so se nabrala skozi leta, za krajšanje časa, so končno prišla v fazo realizacije. V zadnjem mesecu mi je tako uspelo polepšati hodnik in osvežiti star, zaprašen, črvičas šivalni stroj, na katerega je šivala moja stara mama. Zdaj krasi moj dom v črno-zlati kombinaciji.

festival Igraj se z mano

2011-05-12T19:05:00.001+02:00

Vabljeni! Od 24.do27.maja. Več o festivalu najdete TU.

na morju

2011-05-03T09:35:00.001+02:00

gremo mal na morje

2011-04-28T08:39:00.005+02:00

Jaz sem pa veeeesela, ker gre naaaa morjeeee. Juhuhu, jahaha, jihihi ... si pojem (po tiho). Še vedno upam, da se nekje pri Postojni pokaže sonce in prežene te sive, depresivne oblake. Tako! Manjka mi še skok v trgovino in banko, glede fitnesa še pa kolebam. A se mi švica al ne?! Po vadbi bom zadovoljna, zdajle pa sem precej lenčkana.
Zdaj pa moram iti. Čaka me še najljubši del dopoldneva-jutranje kafetkanje v tišini.

tekaška pomlad

2011-04-26T22:05:00.003+02:00

Komaj se počasi vračam na tekaška pota, pa me spet boli noga. Če ni koleno, je pa gleženj ... Bolečine se izmenično vrstijo iz leve na desno nogo. Pa tako lepo je kazala tekaška pomlad. Zadnjih nekaj dni je bilo na cesti polno tekačev-dodatna motivacija.
Te dni sem med tekom zaposlena tudi s testiranjem novih slušalk. Mislim, da bodo nekaj časa zdržale. Sicer pa tako nimam izbore. Slušalke pač niso narejene za moja ušesa. Nobene se ne prilegajo. Ponavadi si jih moram dobršen del poti potiskati v uho, da slišim vsaj malo muske.
Toliko o teku. ;)))

telovadim

2011-04-25T09:51:00.000+02:00

Letošnjo zimo sem nekako posvetila fitnesu. Precej manj sem tekla, za kar mi je malo žal, ampak sem imela pravo tekaško-zimsko krizo.
O prvih, na trenutke celo mučnih preizkušnjah v fitnesu, sem že pisala. Zdaj, ko se (zame) bliža konec fitnes sezone, pa lahko že govorim o konkretnih rezultatih. Če mi je bilo septembra smešno opazovati nabildane tipčke, kako so se opazovali v ogledalu, danes priznavam, da se med vadbo tudi sama opazujem, če pravilno vihtim uteži. Fajn je pa tudi videti napete mišice. Kljub redni vadbi, pa s trebušnjaki nimam takšne sreče. Pod plastmi špeh bodo težko prišli na plan. Ampak to je plan za naslednjo zimo.

moja je najlepša

2011-04-24T10:45:00.000+02:00

O tem, da imam najlepšo gredico v ulici, ni nobenega dvoma več. :)
Kombinacija sivke in pušpana je zmagala. Gredico sem posula še z rjavim lubjem in okrasila z belimi kamni. Lubje baje zadržuje vlago, kar je ključnega pomena za preživetje mojih rastlin, saj nisem ravno vzor v zalivanju. Poleg tega pa tudi preprečuje zeli, da bi skazila mojo gredico. Kar je pa sploh zelo pomemben podatek. Upam, da bom imela zdaj mir vsaj dve leti. Pušpan moram baje še malo obrezati, da bo lepe žogaste oblike. Sivka pa ne sme biti v prevlažni zemlji, saj je nevarno, da zgnije. Zato sem poslušala nasvet kuharja, ki se odlično spozna tudi na zelenje, in kupila še belo kamenje. Upam, da sem vzbudila kaj zavisti pri sosedih. ;))))

andreja postaja vrtnarka

2011-04-20T23:39:00.004+02:00

V garaži skladiščim dve ogromni vreči lubja, vrečo okrasnega belega kamenja (za katerega sem mnenja, da bi ga lahko nabrala za Savinjo in pršparala kakšen ojrov), po štiri teglce sivke in pušpana. Vse potrebno za mojo prazno gredico. Ki je v posmeh bližnjim in daljnim sosedom. :)
Popoldne sem tako darovala vožnji od trgovine do trgovine, proučevanju grmičevja, posvetovanju z vrtnarji, ogledovanju cvetja ... Zelo naporno. Sploh če hočeš gredico, ki bo nezahtevna za obdelavo, brez plevela, z minimalno porabo vode, lepa na izgled, pa vendar ne bo zgledala kot da si na britufu. (Ciprese pa to ...)
Sledi: sajenje zelenje in urejanje gredice.

o teku

2011-04-19T20:48:00.003+02:00

Po dobrem mesecu dni se ponovno spravljam v tekaške copate. Zadnji mesec sem (bolj ali manj) preživela doma, v postelji. Če prej osem let nisem bila na bolniški, me je marca zdravje pustilo na cedilo. Izginila pa je tudi kondicija. Danes sem skoraj izdahnila. Pihala sem kot stara lokomotiva. Ampak se ne dam. Bližajo se lepi in dolgi dnevi. Paše mi tek. Predvsem v večernih urah. Zunaj je že prijetno hladno, ravno prav za en krog. Pa še druge tekače srečujem, ki mi dajejo dodaten elan. Ravno oni dan sem "zasledovala" eno tekačico, ki je šibala kot blisk. :)))

kuhamo

2011-04-02T17:32:00.002+02:00

Moj miško kuha, jaz pa ga pri tem pridno spodbujam, dajem pametna navodila kot tavelka kuharica. :) Redko kdaj nama rata narediti kosilo pred večerom. Krivo je lahko predolgo poležavanje v postelji, in tako pričneva že sam dan malce kasneje. Krivdo zlahka zvalim tudi na sonce, ki naju je danes zvabilo na rolerje, in spet sva preloživa čas kuhanja na kasneje. Na jedilniku bo s piščancem v gobovi omaki. V omako pa se bo dodalo še malo piva. (Preostalo pivo pa že pridno cukam.) :)
Lahko bi še malo jamrala kako moj križ še ni ok, kako slabo ponoči spim in podnevi hodim zaradi bolečin. Ali pa kako so vaje v fintesu postale naporne po 3tednih mirovanja. Pa še kakšno o spomladanski utrujenosti bi lahko navrgla. Ali pomanjkanju energije. Pa ne bom. Ker vem, da so pred mano lepši dnevi. :)))

jutro

2011-03-31T22:39:00.003+02:00

Veselim se jutra in zajtrka. Komaj čakam, da si skuham kafe in preberem omiljene bloge. (Jutranje kafetkanje imam namen razširiti na celo dopoldne.)
Upam na jutrišnje jutro, ko se bom lahko naspala.
Želim si en miren dan. Čim manj govorjenja in hrupa. Želim si tišine.
Ja, vesela sem, da je konec delovnega tedna.

skoraj zdrava

2011-03-22T11:17:00.002+01:00

Z veseljem vam sporočam, da je odvod krivulje mojega zdravja strmo pozitiven.

zdravje me daje

2011-03-16T10:14:00.004+01:00

Zdaj vem, da nisem več mlada.
Pred časom sem se nehala obremenjevati z izginjajočimi se mladimi leti. Nehala sem ojokavat (noro) študentsko življenje. Prepustila sem se toku življenja, da me nese svojo pot.
Zadnje dni pa berem samo še o ishiasu. Pred dnevi me je fajn ušenal u križu. Prvič. In to med spanjem. Niti nisem vedela kakšne so/bodo posledice, dokler nisem poskušala vstati iz postelje. Ritensko. Po vseh štirih sem se plazila. Prvi poskusi premikanja so bili ena sama bolečina. Močno me je neslo v levo. Telo pa je bilo močno nagnjeno naprej. Auč. :)
Te dni sem me tako bolj ali manj najde v postelji. Občasno mi uspe odšepati tudi nekaj metrov in zamenjati prostor v hiši. Painkilersi so postali moji najboljši prijatelji. Zalogo filmov sem tudi že pregledala. Zdaj čakam na novo pošiljko. Zadnje dni še veliko poslušam, da sem premlada za "ušeniti v križu".
Še pred leti precej sarkastično, danes pa zelo resno mislim, da je Zdravje je naše največje bogastvo.

smučanje marca

2011-03-12T22:34:00.005+01:00

Tako.
Smučarsko sezono sem zaključila. Vsaj za to zimo. Bord je na suhem že kakšen teden. Smuči pa so na poti v shrambo.
Danes sem še zadnjič malo plužila, malo smučala, malo plavala po prekratkih progah Rogle.
Budilka ni zvonila zastonj. Prva ura smučanja je bila zlata vredna. Druga ura je bila že podobna pluženju po sneženi brozgi. Tretjo uro pa sem se že martinčkala na toplem sončku, poslušala lokalno musko in pila kuhančka.
Lepo sem zaključila letošnjo zimo.
V teh dneh sem se lotila tudi posta oz. diete, da bom fit v kopalkah za sončne, poletne dni. Tudi fitnes bom vzela bolj resno. :) Trebušnjaki pa to ;)

borderGirl

2011-02-25T21:46:00.001+01:00

konec pocitnic

2011-02-25T20:50:00.008+01:00

Viham nos. Pocitnic je skoraj konec. Po obilni vecerji v mestu, kjer smo jedli posamicno, glede na pavze v postrezbi, se zdaj malo relaksiram in pirckam.
Jutri nas caka se njami zajtrk, pakiranje in smucanje okol Marmolade. Potem pa se voznja domov.
Za mano je dan matranja - bordanja. Mi je celo ratalo v tednu dni dvakrat bordat in narediti celih 20 kilometrov (vsakic). Ponosna.
Se kar pozna, da so noge utrujene. Uf, kako sem danes padala. Na ozini sem kar fino zmlatila enega fanta. Z desko sem ga butnila po nogi, tako da je videl vse zvezde. Po nesreci! Sam si je kriv, kaj pa je tako blizu mene smucal.
Na deski ze pridno delam zavoje. Rdecih prog se ne bojim vec. Modre imam se rajsi. Na sirokih progah sem doma. Ce pa ni guzve, pa itak razturam. :)))
Pravkar sem preverila-karta je zaznala 172 km, ki sem jih ta teden prisportala. Ampak jaz mislim, da sem jih naredila vec. :)

kot da to nič ni

2011-02-23T17:55:00.003+01:00

Malo premražena z rdečimi lički in z borovničkami čakam, da mi najdražji skuha govejo župco (instant). Danes smo bili zelo pridni. Zjutraj smo smučarsko karto prvič štempljali 8.59 in zadnjič 16.12. Vmes smo imeli le kratko pavzo za kosilo in kuhančka. Presmučali smo 36 kilometrov. Bravo naši!
Ugotavljam, da imam najslabše nabrušene in namazane smuči, čeprav sem jih nesla na servis v četrtek. Moji sosmučarji se po tamodrih progah smučajo in uživajo, medtem pa moram jaz vklopiti turbo palce in štanf pogon, da jih lahko dohajam. In potem se (spet) delam, kot da to nič ni.
Naj omenim še, da je dopoldne kazalo -16°C. Prste na nogah že malo čutim, na rokah pa ... tipkanje poteka zelo počasi.

Prvič na smučariji

2011-02-22T20:57:00.004+01:00

S ponosom vam sporočam, da sem danes presmučala srce Dolomitov - Sella Ronda (oranžno pot, ki je, mimogrede, bolj športna in strma kot zelena pot). Ritne mišice so že dva dni zelo razbolele, od slabo (na novo) nabrušenih smučk, pa me bolijo tudi roke zaradi poganjanja na modrih progah, ki so precej položne.
Sem pa izumila nov slog smučanja: smučam, kot da to nič ni. To je slog, ki zahteva minimalen napor za maksimalen cool izgled.
(Imamo fajn in da sem ok, kruh je bil super; povej naprej!)

gremo smucat

2011-02-18T23:45:00.003+01:00

Odštevam. Ure do belih strmin. Prvič se bom odpravila na smučarijo čez mejo. Avto je (pre)poln pancarjev, smuči, hrane, rokavic, kap in šalov ... Sem polna pričakovanj. Poročam ...
Sem mislila, da bom te dni našla kakšno minutko in celo spesnila vrstico ali dve, malo potračala za mojo Tamaro, ki uživa na drugi strani Atlantika. Da ne bo kaj zamudila, ker se v njeni odsotnosti toooliko dogaja, sem imela namen potešiti njeno radovednost. Pa mi ni ratalo. Žal. :) Ma, se malo hecamo.
Mogoče bom drug teden bolj pridna in poročala o belih pripetljajih. :)

šlček

2011-02-14T20:01:00.004+01:00

Sem našla srčasto ozadje za vse srčke in za vse zaljubljene. Čeprav je Valentinovo po mnenju nekaterih umeten praznik, je men prav všeč. Upam na leto src. :)

nedeljski večer

2011-02-13T23:29:00.003+01:00

Nedeljski večer sem namenila urejanju albuma fotk, ki so se pridno kopičile v "tisti" škatli. Pred tem pa sem obujala spomine ob pregledovanju potniških fotografij. Aha. Me mika. Pot v neznano. Še vedno me mika Indija. Ali pa kakšen Berlin z mojimi kurami.
Kakorkoli že ... še ta teden, pa tudi jaz pobegnem. No, samo čez mejo jo bom mahnila. Da sprobam še sosednja smučišča. :)

vijolice

2011-02-04T10:18:00.004+01:00

Sem v vijolicah. Da nau pomote, nič ne želim povedati z besedilom. Samo melodija mi sede. :) Med jutranjim kafetkanjem, ki danes traja že debelo uro, kar poskakujem po stolu.
Trenutno se s kurami dogovarjamo za partijo activitija. Pišuka, je težko. Dve (praktično) živita in delata v Ljubljani. Dve sta v Celja. Ena je razdvojena med dolenjsko in savinjsko. Sama pa se imam za Celjanko, čeprav ne pomnim kdaj sem nazadnje kafetkala v mestu, prav tako nimam pojma o štacunah cunj v mestu ... Vem pa kdo dnevno brenka na ulici Čopove. Blizu so mi tudi prometni zamaških na štajerski ac. Ah, kaj bi ...
Zdaj pa se moram počasi premakniti v fitnes. V planu je "misija nemogoče". Poskušala bom razkrinkat skrivališče trebušnih mišic. Lokacija je znana, vendar jih bom težko izbezati iz skrivališča, saj je naokrog gosta megla maščobe.

Mati, spanja bi

2011-01-27T23:28:00.005+01:00

Še januarja ni konec, jaz pa že izžeta. Pred mano je cilj. Cilj je zelo kratkoročen, časovno omejen in osredotočen na spalnico, točneje na posteljo. Sem v kroničnem pomanjkanju spanja. Ta trenutek se veselim vikenda.Upam, da mi bo prinesel spanca. Pa kakšen vzpon na Grmado (z upanjem, da ne bom SPET zadnja). In prebran list neprebrane knjige ob postelji. Pa kakšen film ziher pade. Tudi kava v mestu bi se prilegla. Ampak bom dopoldanski čas raje prebila v fitnesu.
Khm, saj ne da bi se hvalila, ampak včasih si uteži nastavi že na 30 kg. Opa ... Se mi zdi, da so mišice na rokah že malo vidne. Trebušne pa so kot Sova - nevidne. :) Čeprav se jih trudim razkriti. Trenutno še vedno brez vidnih uspehov. :)

čakam na ...

2011-01-26T22:42:00.000+01:00

(ta je še decembrska)

Kaj počnem te dni?
Hmmm?!
Čakam na počitnice?!
Čakam na sonček, da ne bom spet zmrznila na Krvavcu?!
Čakam na kvaliteten spanec?!
Ali pa na produktiven vikend?!
Večer Catana in pivo?!
Tiho jutro ob kavi?!
Tek?!

namesto smučanja

2011-01-18T19:56:00.004+01:00

Letošnjo zimo sem stala na smučkah samo enkrat. Novembra še ni bilo snega. December pa je bil "nor"-kuhanček, lučke, vizitke ... Vedno se najde kakšen izgovor. Zato sem si petek prej rezervirala za smuko. Še rana ura me ni motila. Vesela sem v smučarskih hlačah šumela po kuhinji, si pripravljala kavo in slasten zajtrk. Ob srebanju kave sem na hitro pregledala še priljubljene bloge in doživela šok. Na enem izmed blogov sem zagledala fotke smučišča na Rogli, kjer snega skoraj ni bilo videti. Čeprav sem dan poprej na spletni strani smučišča Rogla našla podatke o 50centi snega. Padla je odločitev-odpoved. Z dolgim nosom sem začela pospravljati smučarsko opremo. Verjetno bi sledilo dopoldne mulanja in slabe volje, če me ne bi najdražji povabil na rolanje ob morju. Ql alternativa. Tako sva jo mahnila do Kopra. In tam lovila sončne žarke.

še sem tu

2011-01-09T09:48:00.005+01:00

Zadnje čase jih kar pogostokrat slišim glede nevestnega javljanja. Ne najdem časa, da bi napisala dva povezana stavka, kljub dejstvu, da pa najdem čas za kakšno fbjevo igrico.
Novo leto je minilo. Novoletne zaobljube zapisane. Oz. prepisane od lani. Ob priliki dodam še kakšno fotko iz Okrešlja, kamor smo lezli na starega leta dan in v noči na novo leto iskali wc v naravi, spali na skupnih ležiščih, ostali brez tekoče vode, jedli najboljši golaž na svetu ...
V zadnjih dneh pa bi lahko ponovno spregovorila o spalni bolezni, za katero sumim, da jo imam. Simptome zaznavam že ves teden. In v budnem stanju sploh ne pojenjajo. Ob zadostni količini spanja ponavadi sama mine. Bomo videli, če bo tudi tokrat tako. Poročam.

dopust

2010-12-30T10:39:00.003+01:00

V času prisiljenega dopusta sem imela v planu počitek. Pa malo poležavanja, pa počitek, pa veliko spanja, pa ... pa sem toliko na terenu, da komaj dohajam samo sebe. :) En dan v Bovcu, drug dan pa že na smučišču v Avstriji. Zato sem zjutraj ob kavi sklenila, da se vrnem nazaj v posteljo, pod toplo odejo in tam tudi ostanem. O bombi, ki je odjeknila v kuhinji, opranim perilom v pralnem stroju, kupom cunj, ki čakajo na likalnik, prahom, ki se pridno nabira po kotih, pa ne bom izgubljlala besed. Samo zaželela si bom, da se vse pospravi in zlika. Mogoče pa dedek Mraz prinese kakšno darilo.
Drugače pa ne morem verjeti, da je leta že konec. Premišljujem, če sem zadovoljna. Če je bilo uspešno. Ali sem uresničila zastavljene želje. Zaključim lahko, da je bilo leto izredno lepo. V dvoje. Ne bom si lagala, da sem uresničila vse zastavljene cilje. Še manj pa, da je bilo lahko. Upam, da si bom leto 2011 vzela bolj na easy. :) Vsem pa želim leto brez skrbi, toplih objemov in smeha!

Pohod z baklami na Stari grad Celje

2010-12-27T00:04:00.003+01:00

Po prijetnem popoldanskem druženju in kosilu, smo jo zvečer še mahnili na celjski grad. Tanja vedno najde kakšen fajn dogodek. Tokrat je našla "prireditev"-Pohod z baklami na Stari grad Celje. Je mislila vnaprej-razgibavanje po kulinaričnem druženju je NUJNO potrebno.
Saj ne, da se mi je dalo. Ravno nasprotno. Zunaj je bil mraz, deževalo je, mikala me je topla dnevna in kakšna butasta komedija. Prepoln želodec vrhunsko pripravljene hrane me je nagnal na zrak. Na parkirišču smo si vzeli še zadnji dve balki in skoraj tekli za zadnjo gručo pohodnikov.
Malce razočarana sem prihrumela na vrh. Vsaj štant s čajem sem priča, če že ne s kuhančkom. Škoda.

božično kosilo

2010-12-25T15:39:00.004+01:00

Kako lep Božič. (Vem, da se prazniki pišejo z malo začetnco.) Toplina, druženje, veselje, prijatelji ...

Popoldne preživljamo na kosilu pri našem najboljšem kuharju. Predjed in tajska solata sta že za nami. Iz kuhinje se širi vonj pečenke. Ampak glavna jed ostaja presenečenje.

Omotični smo od užitkov muškatne penine in pinkychick-a, ki povzročata mehkobo v sklepih. Tanja in Milan se vrtita v ritmih božične melodije.

Lepo mi je. V dvoje. V družbi prijatljev.

lučke

2010-12-21T10:27:00.003+01:00

Komaj včeraj mi je uspelo v miru si pogledati lučke, ki krasijo "moje" mesto. Vam povem, men je všeč. Prvič sem namesto kuhančka pila tekilo z ananasom. Njami, in kak hiter prime. :)
Ker je bila ura že pozna, sem zamudila drenjanje radovednežev okol štantov s kičem in ostalimi kapami. Tudi nekega pretiranega drenjanja ni bilo okol štantov s pijačo. Ko sva prišla do tržnice, je bilo že vse pospravljeno. Tu in tam se je slišal še glas harmonike. Prvič sem se tudi sprehodila čez mesarski most. (Men je všeč! In to zelo!!!)
Nekje ob Ljubljanici, med mladimi, ki so srkali kuhano vino, sem našla še tri Savinjčane. V bistvu žlahtnike-Leo, Iztoka in Nives. Tako da tole objavo (s fotkami) posvečam njim-mojim zvestim bralcem. :)

po snegu

2010-12-18T22:59:00.004+01:00

Že meseca oktobra sem se znebila zlizanih letnih gum in obula konjička v nova zimska obuvala. Uf, kako vesela sem nad to (dobro) odločitvijo ponoči. Moj konjiček se je z vsemi štirimi držal ceste. Včeraj sem bila "na Jankoviču". Vremenska napoved mi je bila znana. Zato sem se psihično pripravila na zasneženo cesto.
Za mano je dolga nočna vožnja. Po zasneženi avtocesti resda nisem šibala, ni bilo pa neke panike. Do Blagovice. Kjer je bila cesta precej čista. Najprej se mi je zdela splužena cesta malo sumljiva. Ampak glede na izkušnje, ki sem jih pridobila v zadnjih letih, se nisem preveč obremenjevala. Dokler nisem dohitela kolone. In dveh vzporednih plugov. Jao, bože, pa smo šli 30 km/h do Vranskega. Končno sta sta se pluga umaknila (nikol mi ni prav), sem se kmalu znašla na zelo prometni AC. Kolona je bila neskončna. Sredi noči. Osebni avtomobili smo po jajcih vozili na voznem pasu, in po desni so nas kot za šalo prehitevali tovornjakarji. Narobe svet. Mislim, da sem podrla osebni rekord v času vožnje LJ-CE. Dobri dve uri je trajala nočna vožnja po snegu.

na traku

2010-12-14T00:07:00.003+01:00

Oni dan sem prvič tekla na traku. Ker pridno plačujem fitnes karto in vztrajam med mišičnjaki, ki so glasnejši med vadbo kot ..., izkoristim kakšno minuto jutra tudi za tek.
Zunaj je mraz. Zadnje čase precej sneži in dežuje. Malo tudi polenila. Pa malo tudi postarala. Motivacija je v pomanjkanju. Ampak nč bat, spomladi bom že taglavna na cesti.
Da se vrnem v fitnes. Matkurja, kako težko je teči po traku. Seveda sem pretiravala. Korajžno sem si nastavila hitrost in naklon. Po desetih minutah pa, ko sem bila še vedno na istem placu, sem dihala kot lokomotiva, bila cela prepotena in naveličana. Minute so počasi minevale. Še počasneje pa se je premikal števec porabljenih kalorij. :) Saj bom vztrajna. Samo luštno pa ni lih. :)

BOŽIČNO NOVOLETNI KONCERT HARMONIKARSKEGA ORKESTRA ŽALEC

2010-12-12T20:59:00.001+01:00

Bliža se najlepši čas v letu,
čas namenjen družini, prijateljstvu,
vsem, ki so nam blizu.

Prisrčno vabljeni na
BOŽIČNO NOVOLETNI KONCERT HARMONIKARSKEGA ORKESTRA ŽALEC
“FILMSKA GLASBA IN SVETOVNE GLASBENE USPEŠNICE”

v soboto, 18.12.2010, ob 19.30 uri
Hotel Draš, Pohorska ulica 57, Maribor.

Program je na linku: http://www.hotel.dras.si/wellness/Boz_koncert_zlozenka.pdf

Po snegu

2010-12-07T08:49:00.004+01:00

V soboto zvečer smo jo mahnili na nočni pohod na Mrzlico. Kičasto lepo je bilo korakati proti vrhu. Ko sem gledala skupine mladih, tak, okol dvajset so jih imeli, sem se spraševala, kje zavraga sem bila jaz v njihovih letih?! In zakaj se nismo nikoli podali na dogodivščino po snegu?! Odgovor za to mi je razkril sodelavec, ko sem včeraj modrovala v zbornici. Baje se je naša generacija raje klatila po gostilnah, kot pa hodila po hribih.
No, malo zoprno je bilo hoditi proti vrhu v čredici z občasnimi zastoji na poti, ko se je gruča prijateljev odločila, da nekje na poti srkne malo okrepčila. In nastali so daljši zastoji. Malce nelagodno.
Na vrhu pa nas je pričal Miklavž, :) in parkelj, za poredne. Nad ognjemetom sem pa tudi vedno navdušena.
Luškano je bilo.

nekaj novoletnih

2010-12-01T21:46:00.002+01:00

nč novega

2010-11-30T20:10:00.005+01:00

Kako počasi minevajo dnevi brez krompirja. Prvič v življenju se dejansko prehranjujemo po predpisani dieti. No, bolj ali manj. Jutranje kave si (žal) ne predstavljam brez mleka. Pa dieta gor al pa dol. Se ne dam. Bom raje črtala kakšno žlico eurokrema v poznih večernih urah. :)
Te dni se počasi navajam na zimo. Vikend sem prelenarila. Kako čuden občutek. Sem že pozabila kako je lenariti celo ljubo nedeljo. Sploh ni švoh počivati pred TVjem in igrati igrice, pogledati kakšen film ... Pa še snežilo je. Kako pocukrano. :) A sem že omenila, da sva imela svečke po celi dnevni sobi. Psssss. ;-)
Pa saj sem (sva) tudi (malo) delala - kidala. :)))) In pri tem krepila med-soseske odnose. S šilčkom orehovca ... ;-)
Zadnje tedne se v službi temeljito pripravljam na veseli december. Ukvarjam se z novoletnimi voščilnicami. Kot vsako leto ... :) Khm, po en ojro so. Za moje otročke. Če koga slučajno zanima ...
A sem že omenila, da se veselim barvnih lučk, zvezdic, kuhančka, gužvanja po mestu?! Komaj čakam, da bom lahko šnofala po štantih. Jp, men je veseli december v Ljubljani precej všeč.

jojo

2010-11-25T23:22:00.004+01:00

Zadnja dva dni mlatim zeleno solato, jabolka mi gledajo že iz ušes, nonstop sem lačna (no, to sicer ni nič novega), nalivam se s kavo ... Že nekaj časa mi uspeva, da vsakič pridobim kakšno kilco ko stopim na tehtnico.
Bolj kot je hrana nezdrava, rajši jo imam in več je pojem. Kriva! Priznam.
Ja, še ena obremenjena s kilažo. :)
Če je pa včasih tako težko. Sem ena tistih, ki samo pogledam kruh, pa imam že en šlaufek več. Potem me pa jezi, ker pridno športam - dvigujem palico brez uteži, se odrekam jutranjemu spanju, (v fitnesu) poslušam glasno vzdihovanje, učinka ni pa nobenega. No, razen dobrega počutja ... :))) Zato sem se na pobudo prijatelja odločila za "očiščevalno" dieto (beri: stradanje). Dieto sem malo popravila in priredila. Povem na glas zato, da me ne bo kdo ošteval, ko se bom nacejala s kafetom. :) Bom poročala kako se mi lahko zameri piščanček. Ali kakšen okus ima špinača kuhana na vodi. Težko je (bo) življenje brez OHjev, sploh brez krompirčka.

hvala

2010-11-24T12:55:00.002+01:00

Hvala mojim kokoškam in petelinčkom za darilo.
Lepa je. Mi je všeč.

bil je lep dan

2010-11-23T11:13:00.003+01:00

Včeraj sem kot nora pritiskala na pedalko, da bom čimprej doma. Skoraj sem prehitevala po desni in po levi, žmrkala počasnelam in jim nervozno trobila. Hehe, ne, ne, saj nisem tega počela. AC je bila skoraj prazna. Samo meglica me je vsake toliko malo upočasnila.
Doma me je čakala polna kad in 31 svečk. Pa še kozarček vinčka v družbi najljubšega.
Danes mi spalnica diši po masažnem olju z vonjem po sivki, moje mišice pa so sproščene (pripravljene na tek).
Bil je lep dan.

še sem tu

2010-11-21T20:12:00.005+01:00

Sem bil kregana. Kar nekajkrat ta teden. Ker zanemarjem blog. In svoje zveste bralce. :)

Evo me. Še sem tu. Živa. Danes malo zaspana. Včerajšnji coctail - družabni večer je uspel. Imela sem svojega (najljubšega) bartenderja, ki je mešal živobarvne njami napitke. Posledično pa imam danes še vedno poln hladilnik piva in vina. Popita je bila le ena pločevina tardečega. :)
Cccc, slabi pivci smo mi. :)

vetrovna sobota

2010-10-31T09:49:00.006+01:00

Tokrat smo jo mahnili na Kope. Po blatu in snegu smo gazili do Črnega vrha, si tam skuhali čas in zakurili ogenj (ja, čisto tapravi). Vedno je zanimivo in pestro, če se po hribih potikaš z dvema tabornikoma, ki v majhnem nahrbtniku skrivata sportbilly torbico in iz dračja v nekaj minutkah zakurita ogenj.

Izroditev,

2010-10-30T11:28:00.003+02:00

popačenje slovenske mentalitete. In razmišljanje dr. Mira Cerarja.

"Če se vam zdi zgoraj zapisano prezapleteno, naj povem vse skupaj še na preprost način: Prav je, da so »mulcem« prepovedali kosilo! Tudi jaz bi ga svojima otrokoma, če bi se obmetavala s hrano. Že tako ali tako jima dovolim preveč norčevanja iz nje. Verjetno zato, ker imam tudi jaz v tem pogledu slabo vest. Tudi sam namreč vsakodnevno ne dosegam tiste ravni spoštovanja hrane, ki jo – če se v to resno poglobim – štejem za primerno. Če bi me kdo občasno kaznoval s kakim dnevom posta, ker sem si recimo pripravil ali naložil preveč hrane in nato preostanek vrgel v odpad, bi to kazen sprejel z odobravanjem, v upanju, da bo tudi to pripomoglo k temu, da česa takega ne ponovim. (Poleg tega je post še zdrav.)"

več tu
(vir)

možgane na off

2010-10-29T20:32:00.005+02:00

Ooh aah
Just a little bit
Ooh aah
A little bit more ...

Just a little bit savne
Just a little bit jacuzzija
Just a little bit Opatije ...

kava v zlati šalčki

2010-10-26T20:57:00.003+02:00

Spet sem pospravljala. Tokrat "dile" (podstrešje). Našla sem kar nekaj starih knjig, slovenskih klasik, ki po izgledu sicer ne sodijo v novo dnevno, po vsebini pa vsekakor. Spet kupčkam in hrčkam. Mogoče je alternativa kakšen antikvariat.
Našla pa sem tudi kičaste kavne in čajne skodelice. Dvomim, da jih bom uporabljala. Ampak zaenkrat še nimam srca, da bi jih dala od hiše. Še prej te povabim na skodelico kave.

zmagovalka!

2010-10-24T16:44:00.003+02:00

Še ena osebna zmaga je za mano - 2:12:38 !!!
Že drugič sem premagala 21ko na Ljubljanskem maratonu! Letos sem pritekla v cilj z bolečim kolenom in nekoliko slabšim rezultatom kot lani.

Po novem se bom morala resno spoprijeti s tekaškimi poškodbami. V petek se je hecal prijateljortoped, da bo stal v ciljni areni in delil svoje vizitke. Danes, ko nas je bilo kar nekaj šepajočih HerFlikov, se mi ideja ni zdela več tako smešna. :)))

Lansko leto sem nekaj sanjala, da bom preteka 21ko v dveh urah. Žal nisem dosegla želenega rezultata. Ampak nč bat, drugo leto se bom ornk pripravila. Letos sem bila prava šalabajzerka, kar se priprav tiče. Škoda!
Še vedno pa sem vesela glasnega navijanja v ciljni črti, ko prehitevam po levi in po desno. Škoda, da te energije na znam uporabiti okrog 17.kilometra, ko me že pošteno zdeluje.
In kako se vleče tale Dunajska ... :)

v iskanju mišic

2010-10-10T22:32:00.003+02:00

Potepanje po Aziji poleti 2007 je bil začetek novega poglavja "Za manjšo rit" v Andrejini knjigi življenja. Od takrat migam. Tako in drugače. Pozimi in poleti. Po ravnem in po hribih. Sama in v družbi.
Nekako pa sem se v tem času uspela izogniti telovadnicam. Vse do danes. Ker nisem ravno vzornica glede prehranjevalnih navad, pa šalufki ostajajo. Občasno malo splahnijo, sploh netiste dni v mesecu, ampak v glasnem so. In ostajajo. :)
Moj dobri prijatelj me je tako prepričal, da sem se odločila za mandat finesa.
Zaenkrat nisem prav nič navdušena. Ne nad napravami, ne nad načinom vadbe in ne nad rezultati. Sem pa že nekajkrat pridno trenirala oči in ušesa. Dva mišičnjaka sta se med vadbo tako drla, da sem skoraj zletela z orbidreka. Ko pa sem ju zagledala, nisem več mogla odmakniti pogleda. Še nikoli nisem videla, da bi se fantje toliko časa (in tolikokrat) gledali (pred, med in po vadbi) v ogledalo.
In ni mi še čisto jasno, kaj točno naj počnem med pavzami, ki trajajo kakšno minuto med posamezno vadbo?! No, razen tega, da se gledam v ogledalo.
Relativno pridno tudi skrivam, da dvigujem le eno ploščico.
Ampak zima šele prihaja. In ure fitnesa tudi.
to be continued ...

jesenska

2010-10-09T22:20:00.000+02:00

Najprej moram hitro povedati, da se moj dec ni ustrašil beljenja in sitne Andreje. :) Je pa res, da sem beljenje kuhinje in spalnice prestavila na toplo pomlad, saj bo potrebno zavihati rokave in se spoprijeti s plesnijo ter odpadanjem ometa. Jaoooo.
Drugače pa te dni zbiram energijo za delo. Že nekaj let je nad mano siv oblak, ki me opominja na nedokončano delo. Komaj čakam, da se ga znebim. Kar ne neha me zasledovati! ;)
(Najbolj grozno pa je, da vem kako ga lahko preženem.)

Beljenje

2010-10-06T09:48:00.004+02:00

- ali kako pregnati fanta.
Že slab mesec čakam na "nekaj zbitih lat" (beri: novo dnevno). O nefleksibilnosti programov "Gorenje pohištvo" niti ne bi izgubljala besed. Ni šanse, da bi kakšno desko prenesel iz enega v drug program. Kakšen šnelkurz v Ikei jim ne bi škodil. Hkrati pa sem dobila namig, da bi lahko kakšno steno v dnevni sobi popestrila še s kakšno barvo. Zakaj pa ne?! Sila preprosto je narediti barvno flikco. Še boljše pa je, če ti seveda kdo drug nariše vzorec na steno. Vse skupaj bi (je) trajalo kakšno popoldne. OK, mogoče dva, saj je potrebno upoštevati še čas Andrejinega kompliciranja in luščenja stene.
Pa pride še en namig glede (včasih) sivega hodnika. Ah, nič hudega sluteč sem tako sklicala delovni vikend in nabavila še dva dodatna penznla. Na mrzel, deževen dan smo se spravili na sive stene. Dan poprej pa sem darovala zaščiti podbojev, parketa, letvic ... Mislim, da sem bila večji del dneva na kolenih. Tudi dan po pleskanju sem preživela na kolenih. In drgnila. (V dvoje.) Kdo si je izmislil pol-pralne, visoko-zaščitne barve, da jih zaboga ne spraviš s ploščic?!
Danes, ko je beljenja konec, se rada ozrem po belih stenah hodnika. Hvaležna sem dodatnim parom rok, ki so pridno pleskali po stenah.
V bodoče dvomim, da se bom še kdaj spustila v boj s stenami, ki puščajo na čopiču star omet.
I'm too old for this shit! ;-)

kuhar

2010-09-22T11:10:00.003+02:00

V včerajšnjem Nedelu, 19.09. je izšla priloga Odprta kuhinja, kjer je tudi "moj" kuhar. Da se ga najeti ... več TU

nedeljske

2010-09-19T20:41:00.003+02:00

sportaj svet

2010-09-15T13:03:00.002+02:00

"Moji" pomorščali uzivajo!

več TU

2010-09-14T00:08:00.000+02:00

Ptički na drevesu (že) čivkajo o mojih mojstrskih kuharskih potezah. Vedno mi rata, in to brez problema, kaj zažgati, kaj presoliti, kakšno pomembno sestavino pozabiti v hladilniku ... Skratka, nidani. Sumim, da imam talent-nekuharski. :)
Nekako mi kulinarični spodrsljaji niso vzeli veselja do kuhe. Zlasti v zadnjem času. Pogledam kakšnega Damjana, ali pa na kakšnem blogu najdem zanimiv, predvsem pa enostaven recept. In ker imam po novem še čistotapravega kuharskega pomočnika (opa), se polna entuziazma lotim dela.
Rezultati ... khm ... So statistično pomembni. Zame. Nekaj rezultatov je prikazanih na spodnjih slikah.

Vsaka podrobnost s preveč ~~zažganimi~~ zapečenimi izdelki je zgolj naključna.

Me=happy.

2010-09-13T20:26:00.000+02:00

Lepo je imeti večer na off. Paše malo miru. Sploh po minulem dnevu. Pedagogi s(m)o včasih res mojstri zapletov. Danes nam je uspelo (spet) vse zavozlati. :) Mah, pa saj nisem imela namena jamrat. Sploh pa ne o službi. Hotela sem samo podeliti kako srečen dan sem imela. Nekje na poti domov, v avtu, me je obsijalo sonce. Žarki so me pobožali po obrazu. In v danem trenutku sem si rekla, da je danes uspešen dan. In bil je srečen. Za kar sem hvaležna.

moje rožce

2010-09-12T22:30:00.000+02:00

Ker nimam časa, da bi kaj napisala, dodajam nekaj mojih rožc. Še one komaj pridejo do vode. :) V prihajajočih dneh imam v planu poprijeti za motikco in se losati plevela.

HK

2010-08-31T21:46:00.002+02:00

Pusti vtis!

krivo je vreme

2010-08-30T11:54:00.002+02:00

saj počasi bom dodala še kakšno fotko. Ko bom imela čas. :))))

Za danes pa dve sočni. :)))

WILMA I'M HOME

2010-08-26T22:31:00.006+02:00

Počasi prihajam "nazaj"-back to reality. Nisem si mislila, da me bo jet lag tako zdelal. Ponoči se zbujam in imam monologe, se spominjam in opisujem (če me le kdo posluša) dogodivščine s Kitajske. No, še nikoli do sedaj nisem občutila tovrstnih težav. Jah, se staramo. :)))) Fotke bodo. Kmalu. :))))

Hong Kong in Istanbul

2010-08-23T06:37:00.003+02:00

Po 10ih urah in pol leta iz Hongkonga smo varno prispeli v Istanbul. Skupinica zdaj kafetka skupaj in sestavlja tale tekst s pomocjo Markovega iPoda:) Btw. V HK jih prodajajo za 130 eur. Dobi se res vse, nidani.. In to vsaj 30posto ceneje. Ce gre za original, ponaredki pa so druga pesem... Tudi sama se nisem mogla upreti nakupovalni mrzlici, poleg nekaj novih cunjic imam tudi nov fotoaparat. HK je nakupovalna meka-to je dejstvo! Nasi nahrbtniki so kar nekaj kilc tezji,ups.:)
Mislim,da sem nasla mesto, kjer bi se dalo ziveti. Mesto, ki zazivi sele po 10i uri zjutraj. Ulice so polne ljudi se ob 1ih zjutraj. Trgovine nimajo slovenskega odpiralnega casa. Tako nenavadno se mi je zdelo. HK zivi. :)))) Nocno zivljenje laufa. Samo zlate kartice smo "pozabili" doma.;)))
Baje je HK letalisce najdrazje zgrajeno letalisce na svetu.
Victoria peak-razgledna tocka na centralni del mesta, je vredna obiska. Voznja s starferry-ijem je bila tudi lusna.
Ekipno se strinjamo, da je bilo pivo v baru obcutno predrago-8ojrov za malo pivo je zame vsekakor predrago...
HK nas je prevzel, pravijo prisotni. Bil je kot cesnjica na smetani...
P.S. Ni slabo se takole zamotiti z iPodom. Nekaj zame.:)

2010-08-19T20:16:00.004+02:00

Yangsou

Na Kitajskem je tezje priti do neta, kot bi clovek lahko verjel. V Yangshou-ju se nama je spet uspelo povezati s svetom :).Shangrila smo zapustili v soboto (prej smo obiskali se lustkan budisticno-tibetanski samostan - po Andrejino je bil to sicer en samostan prevec - Tanjo pa je ganil). Z nocnim busom smo se peljali do Kunminga. Spet smo prenocili na busu s posteljami. Carsko. Bi se clovek lahko kar navadil. O higieni na pogradih in wc-jih na poti ne bi prevec ... Samo ena beseda - grozno.

Takoj smo picili v Shilin, kjer se nahaja sloviti kamniti gozd, ki so ga raziskovali med drugim tudi slovenski krasoslovci *Postojna rules. Stevilne kamnite stebre obliva voda in obiskovalec ima obcutek, da je na drugem planetu. Med pohajkovanjem po tem parku smo si naredili piknik s prsutom, sirom in vinckom. In pivom. In zganicami. Rezultat so bile nocne podoknice vaskim hotelom. Zapeli smo vse znane slovenske refrene.
S prekrokano glavo smo odsli do Guilina in se naprej do Yangshuja, priljubljene backpackerske vasice sredi kitajskega krasa. Yangshou je obdan s sanjsko pokrajino, ki jo obvladujejo veliki stozcasti hribi, ki se navpicno dvigujejo iz rizevih polj ali obal vijugaste ceste. Ta pokrajina obstaja dejansko v provinci Guangxi, ki smo jo tudi prekolesarili. S kolesi smo prisli tudi do enega od teh nenavadnih hribov in se povspeli nanj - MESECEV HRIB. (Brez koles, seveda.) Soncni zahod je pregnal dez, je pa pivo na vrhu odtehtalo milijon stopnic. Na poti do tja je imela Andreja se gumi-defekt in je bila zato primorana zastopati mimoidocega motorista. Ostali so ji bili "faus" za udobje motorja namesto poganjanja pedal.
Sreda je bila zapolnjena z izletom po pokrajini - obiskali smo tipiscno vasico, vozili mimo rizevih polj, ploscadi, kjer susijo riz in araside in se okopali v reki. Visek je bil obisk vodne jame. Poznavalci jam *(kar smo v tem primeru kar vsi Slovenci) bi se zgrazali ob tem - pot za obiskovalce je speljana po kapnikih, ki jih lahko tazagreti tudi preplezajo. Veliko je smeti, kosi za smeti (nekaj jih je ze bilo) pa so bili prazni. Nini bi se trgalo srce. Tudi nama se je.

Na koncu pa se je bilo zanimivo v blatni kopeli in zatem se v vrocih vrelcih - v jami. Najina koza je cista - vse bakterije na njej so "pockrale".
Danes smo sli na reko Li. Dobri 2 uri smo se vozili s staro barkaco in se na kocnu skupaj z voli in nesnago namocili v njej.

Zdaj cakamo na (morebitne) izpuscaje.
Nocni bus za HongKong gre ob 20h, prispemo pa predividoma ob 6h. Juhej, se zadnja dolga nocna voznja.

P.s. Meni je kar malo zal, da zapuscamo "Kitajsko", ker je pivo po 1 EUR in to 660ml.

p.s.s. Baje bomo jutri lahko rekli, da pojutrisnjem pridemo domov.

2010-08-15T13:41:00.001+02:00

Skoraj Tibet 2

Smo v kraju Shangri-la, ki lezi na visini 3300 metrov nadmorske visine, skoraj cisto ob Tibetanski meji.
Tanja se nikoli ni bila tako visoko. Nekatere zaradi visine boli glava in se jim vrti, midve sva ok. Andreji pa itak nic ni, ker je ze po J Ameriki bila na vec kot 5 oz. 6-tisoc metrih.

Sedaj v Shangrila pa je vreme drugacno. Sonce je, zato se cez dan ogreje do kakih 24 C, ampak ponoci je pa hladno. Zjutraj je pa kakih 16 C. Na tej nadmorski visini seveda ne more biti sopare in vrocine. Se pa zaradi hladu dobro spi, kar je pa tudi velika prednost.

Vceraj smo sli v en narodni park, ki je bil na visini 3800 metrov nmv. Upravljajo ga manjsine. Ne samo Tibetanci, ampak tudi veliko drugih manjsin je tu. Zelo je bilo lepo. Jezera in zeleni gozdovi. No, na trenutke je bilo kot v Sloveniji. Ampak potem smo na teh travnatih planotah videli divje konje, ki so se pasli. Je bilo res zelo lepo. K sreci nismo veliko hodili, ker te na razlicne tocke po parku pripelje uradni bus od parka. Hoja je kar naporna na tej visini - hitro si zadihan in utrujen. Hecno, po parih stopnicah, ki jih sicer preskocim in res ne morejo utruditi, sem tu bila cisto upehana :))))

Novica! Andreja je postala vceraj MISS BUSa st. 68, ko smo se peljali po nacionalnem parku Panua (sth like that). Skupina Kitajskih potnikov jo je razglasila za najlepso potnico iz nase skupine. Sicer so zato tudi hoteli slisati njen glas - da bi nekaj zapela ... Tak da se je komaj spravila iz zagate - saj veste, kako rada Andreja poje na mikrofon na glas :))))))))). NOT!

Danes se ze odpravljamo naprej - v mesto Kunming, ki je glavno mesto te province. Majhno mesto po kitajskih kriterijih, saj ima (samo) 3 milijone prebivalcev.
Vozili se bomo z nocnim busom. Mislim, da kakih 16 ur. Avtobus je spalnik. To pomeni, da ni sedezev na busu, ampak postelje. Ves, kako hecno. Ampak fajn. Lahko lezis in gledas cez okno. Vmes malo zaspis in prispes cisto spocit.
Razdalje tu so velike. Enkrat smo se vozili 18 ur z nocnim vlakom (k sreci so tudi tu bili spalniki in smo prespali voznjo), potem pa takoj na avtobus in se 8 ur voznje z busom. Tako smo v 1 dnevu naredili razdaljo kot od Lizbone do Helsinkov ... Ampak to je bil le delcek Kitajske.

Lacna sem. Se malo pa greva na njami zajtrk - jakov jogurt (bolj sladkega okusa) in omleta s porom in nudelni. Midve jeva na ulici. Itak. Pri branjevkah, seveda. Dobro jutro. (Andreja)

2010-08-12T17:20:00.005+02:00

Na meji s Tibetom

S kolesa hop na dvatisocaka (2200 m nmv). Za nama je dvodnevni treking po soteski tigrovega skoka (Tiger Leaping Gorge). Trapci smo sele ob 12h startali in se ob najhujsi vrocini s tezkimi nahrbtniki na ramenih zaceli vzpenjati. Domacini so nas lep del poti (od vznozja) spremljali s konji. Ampak so se nam zdeli precej trapasti - ces, kaj nas spremljate, saj vas ne rabimo. Zgodba se je kmalu obrnila v njihov prid. Jasno je, kdo ima na terenu vec izkusenj. Kmalu sta dva od nasih (ne midve :)) omagala in najela njihovo pomoc.

Hodili smo dobre 4 ure, nato pa si na 'gorski koci-hostlu Tea Horse Guest House' ob soncnem zahodu, z ragledom na globoko sotesko in visoke gore, privoscili hladno pivo. Vzdusja ne morem opisati. Vrhunec vecera pa so bile cvrste roke domacina, ki naju je zmasiral od prstov na nogi do lasisca. Za masazo nad 2000 m so zaracunali manj kot 10 ojrov. Smesno poceni. Kvaliteta ni trpela na ta racun. Tanja sporoca, da ji se nikoli ni nihce tako zmasiral zadnjice. :)))

Hostel je bil sicer lustkan, ze kicasto lep, le posteljnina ni bila ze nekaj casa oprana. Verjetno vsako jutro le pospravijo postelje. No ja, pa saj tudi na nasih gorskih kocah ni veliko bolje.

Jutro je polepsal razgled na gorsko verigo in odlicne palacinke z banano, jabolki in cokolado. Nabrali smo si moci za se pribl 4 ure hoje. Panoramski sprehod - cudovito.

V dolini smo ujeli avtobus in picili v kraj Shangrila na tibetanskem področju v Yunanu, ki lezi na 3300 m nmv. Tanja se nikoli ni bila visje. Uaauu.

Vreme na tej visini je drugacno - koncno ne tezimo vec zaradi vrocine in sopare. Je (pre)hladno, zato smo sedaj obleceni v flise in dolge rokave, hlace, zokne ...

Shangrila je dom oddaljenih templjev, divje pokrajnine in zacetek tibetanskega sveta. Meja s Tibetom je slabih 200 km stran. Mesto je polno vojakov. Jutri gremo pogledat to divjo naravo v okolici, mogoce celo s konji. Poleg vseh sprememb tu, sva tudi midve za spremembo jedli za vecerjo pico namesto riza (ampak za kosilo je pa seveda bil rizek).

Ko smo ze pri hrani in pijaci, se o pivu- da, popijemo ga veliko. Steklenice so po 660 ml, vendar ima pivo le 3.3 promila alk. Pogresam slovensko pivo (=Andreja).

O pljuvanju, kitajskih visokih petkah in drugih kitajskih navadah pa drugic.

Midve na kitajskem zidu

V prepovedanem mestu

Glineni vojščaki

Na kolesih po obzidju Xiana

2010-08-11T14:26:00.002+02:00

Iz Chengdu/ja smo sli v Leshan, kjer je v hrib, tik ob sotocju treh rek, vklesan najvecji Buda na svetu. Samo njegova usesa merijo 7 metrov. Od stopal do vrha glave sva prehodili stopnice v visini 71 metrov. Tukaj ne bova omenile horde kitajskih turistov, ki so vsi sli na nedeljski izlet, zato je bilo treba cakati dobre 3 ure do zacetka stopnic. Najini mnenji sta razlicni - Andreja je bila navdusena, Tanja malo manj. Budo smo si ogledali iz vseh smeri - iz leve, desne, spodaj, zgoraj in tudi obleceni z resilnimi jopici na colnu.

Budo so izklesali z namenom, da bi Buda pomagal brodarjem, ki so na tem delu reke pogosto potonili. Odgovor ali je zares pomagal, je ............? Da. Ves odpadni material so namrec zmetali v reko in tako zapolnili dno, da so nevarne brzice tako izginile.

Zvecer nas je v Emei-ju cakala aerobika in ples v parku z lokalnimi zenskami, ki si tako krajsajo soparne nedeljske vecere. Ja, malo smo pomigale z njimi. Lustno.

Nekoliko manj lustna je bila 10-urna voznja v Jinjiang z nocnim vlakom. Imeli smo sicer spalnike - hard sleep - pograd s tremi lezisci, kjer smo, natlaceni kot sardelice, odstevali minute do jutra. Uspelo nama je dobiti najvisji lezisci - vec kot 2 metra visoko in s hrupnim ventilatorjem tik ob glavi. Iz vlaka pa takoj na bus ...

Se bolj pestra je bila ta 8-urna voznja z busom v Lijiang. Tudi tu smo imeli spalnike. Predstavljajte si avtobus, natlacen z ozkimi in kratkimi pogradi ter umazano posteljnino. Ampak ce to odmislis, je bilo pa kar carsko se vozit cez hribe na postelji z razgledom. Ne dozivis vsak dan :)

Lijiang (izg.Lidzian) imenujejo kar kitajske benetke, najbolj romanticno mestece na Kitajskem. Ves dan smo preziveli na kolesu in Andrejo sedaj boli rit. V mestu Beisha smo spoznavali navade, obicaje pisanega ljudstva Naxi. Obiskali smo slavnega zdravilca Dr. Ho-ja. Po pogovoru in kratkem pregledu, nama je vsaki pripravil zdravilni cajcek in navodila za zdravo zivljenje. Tanji masazo, Andreji pa manj stresno zivljenje. Don't worry be happy.

A dneva se ni bilo konec, saj smo obiskali se cudovito Pagodo nad mestom. Pofotkali sva cudovite bonsajcke in urejen park ter tekli v shopping.

Jutri (danes, ker Ivana malo zamuja z objavo, za kar se vama iskreno opravicujem ;-)) grema na dvodnevni treking v sotesko Tigrov skok, kjer reka Yianzi tvori enega najglobjih kanjonov na svetu.
Porocava ...

2010-08-07T21:33:00.002+02:00

Dragi moji,

se vedno nisva videli bloga in vasih komentarjev, saj je tu tric-trac stran zablokirana. pa se ena slaba novica - moj (Andreja) mobitel je dokoncno kaput, zato mi ne posiljajte sms-ov. Se javim iz Slovenije :)

Ok, zdaj pa k popotniskim dogodivscinam Marka Pola po Kitajski.

Nase kitajske restavracije so v primerjavi s tukajsnjo izbiro jedi in okusov precej dolgocasne. Vsak dan poskusimo nekaj novega. Vceraj na primer smo si privoscili znameniti Sichuanski HOT POT, kjer smo v kotlu sredi mize kuhali razlicne jedi (rezine govedine, sipe, gobice, kalcki ...). Podobno je fondi-ju, le da se hrana kuha v vrelem - ne le vrocem, predvsem PEKOCE ZACINJENEM olju. S pivom sva resevali zazgane brboncice. S palckami jeva ze kot pravi domacinki.

Tudi sport spada na potovanje. Jp, kolesarjenje je moja nova ljubezen. Ampak samo po starodavnih obzidjih. Taksnih, kot je v Xienu - visoko 12 metrov, siroko 12-18 metrov, z vhodi na vsaki strani neba in tremi stolpi na vsakem vhodu, obkrozajo pa ga se stirje krajni stolpi. Prevozena razdalja 14 km tudi ni zanemarljiva. Ce bi zeleli, bi ga obhodili v 4 urah. Ampak ker sva se hoje navelicali, sva s foto-stopi vred obzidje prevozili v slabi uri in pol. NUOORROO.

Posebna izkusnja, mimo katere ne moremo, je NOCNA VOZNJA z vlakom v CHENGDU (provinca SichuaN). Preziveli sva 16 ur na trdih sedezih v vagonu, ki je bil 150 % zaseden. Ljudje so zasedli vsak centimeter tal, nekaj po deseti uri pa se tudi na wc ni vec dalo, ker so si ga nekateri spremenili v spalnico. Jp, scavnica pa pred wc-jem po tleh ... Najina sreca so bili se nasproti sedeci potniki - familija babi in 4 mali otroci (na treh sedezih). Cel zur je bil, ko so se zaceli prehranjevati - in to je bilo celo noc, ker so jedli NON STOP. Svinjarija je kar letela okrog = po nama. Govorimo o jajcnih lupinah, cipsu, juhi, zelju, nudelnih ... Ni da ni. Si predstavljas, kako so se drli, ko so se najedli sladkarij???? potem pa spi, kdor more.

Torej, voznja je trajala od 22h zvecer do 14.30 naslednji dan. Vsekakor je ne bova pozabili ...

V CHENGDUju se nahajamo v lustkanem hostlu Pri Simu. Imajo osnovne tri stvari za prezivetje - mrzlo pivo, topel tus in internet. :)))

Chengdu je znan po rezervatu pand, ki smo si ga danes ogledali. Ceprav jih na svetu zivi le se 1100 primerkov, imam obcutek, da smo danes dopoldan videli CISTO VSE. Lepe, ampak ... Vseh pa tud ni bilo treba videt. So si zelo podobne in isto aktivne - ce se ne hranijo, vecji del dneva nepremicno lezijo in spijo.

Potem smo sli se v tradicionalno vasico HUANGLONGX, kjer so med drugim snemali tudi epsko klasiko "Prezeci tiger, skriti zmaj". Simpaticna vasica ob reki. Polno kitajskih turistov - danes je namrec sobota in tudi oni imajo prosto. Neka mesanica med Bledom in Brezjem. Kot vse normalne zenske, sva si na sobotno popodne privoscili pedikuro. CUDOVITO. Ribice so dobro opravile svoje delo. Jp, bila je FISH-PEDICURE. Noge sva kaksne pol ure namakali v bazencku z malimi ribicami, ki so nama poglodale staro odmrlo kozo s stopal. Njami. Pohodniske utrujene noge so spet lepe in v pricakovanju novih podvigov.

Ne pozabimo - V PROSTEM CASU RADE HODIMO :)

2010-08-05T17:29:00.007+02:00

XIAN

Se zadnji dan se potepava po mestu Xian, ki ima 7 milijonov prebivalcev. Zvecer pa naju caka trd, neudoben sedez na vlaku in neprespana noc.

Vceraj sva videli se tretjo vecjo kitajsko znamenitost - arheolosko najdisce Terra-cotta vojscakov (glineni vojscaki). Fascinantno.
Gre za grobnico prvega vladarja, ki je vladal vecini ozemlja sodobne Kitajske in je umrl priblizno 2200 let nazaj. Zaradi svoje obsesije z mocjo je za casa svojega zivljenja dal zgraditi eno najbolj posebnih grobnic v vsej zgodovini. Sicer dejansko grobnica sama po sebi ni nic posebnega, zelo posebna pa je vojska figur, ki to grobnico varuje. Vladar Qin Shi Quang si je za posmrtno zivljenje omislil varstvo svojega vecnega pocitka v obliki glinenih figur njegove dejanske vojske. Tako so v obdobju dolgem priblizno 20 let obrtniki izdelali glinene figure popolnoma vseh vojakov v vladarjevi vojski. Taksnih figur naj bi bilo vec kot 10000 in cisto vsaka figura povzema dejansko obliko obraza vsakega takratnega vojaka. Niti dve figuri med seboj nimata enakega obraza in tudi po orozju, oklepu, polozaju v vojski in opremi se vecina figur med seboj loci. Ob figurah vojakov, ki v bojni formaciji varujejo grobnico, so dodatno iz gline izdelani tudi konji in iz lesa izdelani bojni vozovi. Celotna vojska je bila zakopana okoli 5 metrov globoko v zemlji v posebnih prostorih, kjer so zemljo nad njimi nosili mocni hrastovi tramovi. Kmalu po smrti vladarja Quanga so po dezeli izbruhnili upori in njegovi nasledniki so bili premagani, njegova grobnica pa skoraj za vedno pozabljena. Zaradi le nekaj mesecev vladavine njegove dinastije po njegovi smrti se ni ohranili niti en sam zapis o velicastnem vecnem prebivaliscu velikega vladarja in zato njegove grobnice ni nihce nikoli iskal. So pa leta 1974 kmetje pri izdelavi vodnjaka naleteli na velicastno najdbo. V 2200 letih so seveda tramovi popustili in vsi leseni izdelki v grobnici propadli (vir:http://www.travelpod.com/travel-blog-entries/tinateodor/1/1234313160/tpod.html)

Odkritih in razstavljenih je priblizno 7000 vojscakov, kar pa je le slaba destina tistega kar predvidevajo, da je se pod zemljo in se caka na izkop. Bo treba cez 50 let se enkrat na potep po Kitajski, pogledat kaj so odkrili in izkopali. Do popoldanskega ogleda omenjene znamenitosti pa sva preziveli kitajsko shopping tour, pa se dve znamenitosti (banbo muzej in gardaland mavzolej prvega cesarja chi dinastije), ki se gibljeta na lestvici zanimivosti kot srednje nezanimivo.Xian premore eno največjih ohranjenih obzidij na kitajskem – po tem se bomo podali na 10 km voznjo s kolesi ter si iz ptičje perspektive ogledali zivljenje v hutongih pod nami. Tocno opoldne. Jaooo. Se en vroc dan.

Jaz sem se nahodna od kitaksih xxxl klim, tako da ne vem ali me trese od prehlada ali od vrocine.

Na pohodu so tudi prebavne motnje (milo receno), ki so doletele drugo sestro. Ampak se drzi. Danes sva zato zajtrkovali v malo manj sumljivem poulicnem kiosku.Vceraj sem hotela (skoraj) tudi kupiti eno plasticno igracko. Ampak pojoce zirafe in poskakavajocega tjulenca s Kitajske pa res na bom nosila. Nakupovanju se pridno izmikam, saj naju caka se kar nekaj poti. In kdo bo vse to vlacil s sabo?!Cenovno pa je Kitajska kar poceni. No, z vstopninami in kartami za vlak obcutno pretiravajo, je pa pivo zato (priblizno) 10 yuanov (1 eur = 8,5 yuana). Kar je kar ql. Da se malo odzejam v tej vrocini in sopari.Trenutno sedim v trgovini z mobiteli, kjer imajo celo en racunalnik. Za mano sedi enih 10 Kitajcev in pridno firbcajo, kaj delam. Vsake tolk casa se nekaj derejo (upam, da ne name). Aja, ni sanse, da pridem na svoj blog. Zato hvala Ivani, ki pridno objavljaja najine dogodivscine.
Naslednjic se javljava iz Sichuana ...

2010-08-03T23:11:00.004+02:00

KITAJSKA

Po 12 urah leta in 4 urah pivckanja na terasi Istambulske parkirne hise ob letaliscu, sva srecno prispeli v PEKING.

Ogromna svetovna prestolnica z 12 milijoni prebivalcev naju niti ni posebej ocarala. Sva pa videli vse znamenitosti: kitajski zid in soncno vreme z modrim nebom nad Pekingom. To je v bistvu PRAVa znamenitost. Kitajska vlada se po novem hvali, da je povecala stevilo dni, ko se nad Pekingom lahko vidi kaksen oblacek ali sonce, iz 40 na 70.

In vse 3 dni smo imeli to neverjetno lepo vreme. Celo prevroce ni bilo. Mogoce zato, ker je bil vikend in so malo zmanjsali obseg dela v tovarnah. Baje se druge dni, ko je onesnazenost visoka, ne vidi niti sosednje zgradbe, oddaljene manj kot 100 metrov.

Kitajski zid JE ocarljiv zaradi svoje razseznosti. Prehodili sva kar nekaj kilometrov po njem. Pravi slovenski superman-ki sva bili. Tako dobri, da na na koncu najine poti po zidu ni bilo vec nadleznih prodajalcev WOTE, KOFI, TII, KOKEKOLE. Tako sva vedeli, da sva res v p.m. oz. res DALEC od baze.

Pekinska raca je okusna. Skorpijoni in ostali mrces pa naju se cakajo. Na nocni trznici je bilo tega sicer veliko videti, ampak za prvo noc na Kitajskem je bilo to malo prehitro. Potrebujeva se kaksen dan za prilagoditev tem higienskim standardkom kitajske kuhinje.

Aja, res nikjer nisva videli psov. Ne potepuskih ne udomacenih.

Po 12 urah voznje z nocnim vlakom na neudobnih sedezih, smo danes zjutraj prispeli v XIAN. Tu je pa reess vroce in soparno.

Jutri greva stet glinene vojscake. Zvecer pa na kitajsko opero, da se nauzijeva njihovega cviljenja (res upam, da ne bo prehudo:)).

Za konec je treba povedati, da sva sokirani nad nedostopnostjo interneta. Racunalnik sva po mestu iskali skoraj uro, pa se ta je zelo pocasen in le eden delujoc. Upava, da nama bo v prihodnje se uspelo kaksno javljanje.

Pozdravcek.

cold feet

2010-07-28T14:18:00.005+02:00

Danes niti štrikane nogavičke ne pomagajo. Že od jutra se me loteva omedlevica, zaspanost, črviči me v trebuhu, bolijo me mišice (no, ok, to je od teka) ... in še bi lahko naštevala. Razpoloženje pa variira. Skala se nekako premika od zelo slabo do slabo.
Pa saj je vsako leto enako.
Diagnoza: potovalna mrzlica.
Oblačila so že pokupčkana. Nahrbtnik pripravljen. Zobna ščetka tudi. Dilema ostala pri izboru knjige in hlač (ene so preveč). Še nekaj malenkosti vržem not, pa je. Se mi zdi, da sem že prau fajn zverzirana. Ne pretiravam (več). Zdi se mi, da bo tokrat del nahrbtnika ostal celo prazen. No, samo v eno smer. Nazaj bom gotovo prinesla nabito polnega. Upam, da s kakšnim praholovicem manj. :-)

Where the Hell is Matt? (2008)

2010-07-27T14:17:00.000+02:00

nekaj pocitniskih

2010-07-18T11:35:00.003+02:00

na morju

2010-07-18T10:44:00.010+02:00

Kako čas beži, ko (mi) je lepo.

Ni lepšega kot jutranja kavica na terasi. Na svežem kruhu, ki se kar stopi v ustih (in ne, seveda ni zdrav, saj vem ...ampak me ne briga), na debelo namazana nutella. To so malenkosti, ki me razveseljujejo na morju.
Te dni se potikava po Murterju. Letos sem si zaželela (na) otok v Dalmaciji. Našla sva simpatičen apartma. Še bolj pa mi je všeč plaža. Vsak dan pirčkava pod borovci, se greva nudlčke, tekmujeva kdo bo na plažo pritovoril težjo/debelejšo knjigo, kuhava (in to precej dobro). Ne morem se najesti svežih fig (njami). Čeprav sproti skrbim, da mi jih ne zmanjka. Zvečer me čaka (baje) ribja večerja. Večina bi si obliznila prste, jaz pa upam ... na najboljše. (karkoli že to pomeni pri ribah)
Letos celo nisem podobna rdečemu ražnjiču. Prakticiram senčko in kremo s faktorjem.
Kako zlahka bi ostala nekje na Jadranju še kakšen mesec (in več).

še ena pohodniška

2010-07-12T10:08:00.004+02:00

Tokrat sva jo mahnila v Logarsko dolino. Na ogled slovenskih lepot in malo rekreacije.
Dan se je pričel pestro. Za dobro jutri sem se prelevila v Šumija in se trudila NEzgaziti kakšnega kolesarja (reees jih je bilo veliko). Plačala sva 6 ojrov vstopnine (???) ter se s polnim nahrbtnikom vode in sendvičev podala na slap Rinko in Okrešelj. Glede na vreme sva menila, da bo to dovolj velik podvig za prvič.
V manj kot uri sva se že hladila v senčki pri koči, se basala s sendviči in spila vso zalogo vode. Naredila sva še šetnjo po travniku in se vzajemno spodbujala, da je res prevroče za kakršnokoli nadaljevanje poti. Potem pa sva zagledala avtobus pohodnikov s prevelikimi nahrbtniki, neustrezno obutvijo in kakšnim fotoaparatom preveč. Pika na i je bila gospa v modrem, ki nama je zakričala v pozdrav, da sva že tekla proti koči po nove zaloge vode. Če bo pa ona zmogla ...
Že v štatru sva falila pot. Namesto, da bi zavila levo proti Kamniškemu sedlu, sva sledila puščici "zahtevna pot" v desno. Po taisti poti je nekaj minut prej korakala gospa v modrem, s prevelikim fotoaparatom. Če ona zmore ... In tako sva jo mahnila na Savinjsko sedlo. Ne bom razglabljala o tem, da se je skupina kvazi pohodnikov, ki so bili "krivci" za najino nadaljevanje poti, ustavila na skalovju (100 m od koče) in škljocala okoliške hribe.
Midva imava očitno zelo rada table z napisi "zelo nevarna pot", saj sva jo nekje pod vrhom mahnila proti Mrzli gori.
Doma naju je pa čakala "šola napotkov" o primernosti hribov za začetnike. :-)))
Pot navzdol je bila luštna. Do Okrešlja. Veter je narahlo pihljal. Celo po snegu sva hodila in se malo ohladila. Zadnje pol ure pa sva se postavila v vrsto in hodila v gosjem redu. Ljudje so očitno spregledali še ne postavljeno tablo - "v hrib prepovedano v natikačih". Totalno neodgovorno!!!

Včeraj sva v pripeki priplezala na (skoraj) dvatisočaka. Mogoče se kdaj ojunačim in Logarsko osvojim z biciklom.