Ni energije, ni volje, ni idej ... Včasih pride do možganskega mrka (ki traja in traja) in preprosto ne vem, kaj ali kako bi napisala.
Prvotni plan za danes je bil potep in kafetkanje ob morju. O tem sanjam že nekaj časa. Zaželela sem si malo sončka in morje. Zlasti po bedastem tednu. No, koncu tedna.
Upam, da svoj projekt realiziram čimprej - ta vikend ni uspelo.
Vse pa le ni tako črno. Gorenjska družba me je povabila na smučanje. V petek zvečer sem izvedela, da moram budilko naviti za peto zjutraj. Mahnili smo jo v Nassfeld (Mokrine). Kot še ostala polovica Slovencev in nekaj Hrvatov. Priznam, na bencinski črpalki me je kar malo zaskrbelo, ko sem gledala trume avtobusov in avtomobilov, kje za vraga bom smučala, saj bo črno na smučišču. Skrbi so bile odveč. Kilometri in kilometri lepo urejenih prog so mi omogočili super smuko, brez gneče. Sem že pozabila, kako je smučati več kot nekaj minut, predenj se moraš spet postaviti v vrsto in (spet) čakati (pre)dolgo na vlečnico. Pozabila sem že, kako se je usesti na sedežnico, ne da bi mi sedež zabilo v meča. Auuu, boli. Da o mehkih in ogrevanih sedežih sploh ne govorim. Balzam za rit.
Skratka, sonček je sijal in nas grel. Kadar sem se spomnila, sem obraz nastavljala sončnim žarkom in upala na porjavitev. Zaskrbelo pa me je za gospo, ki je pod debelo plastjo (upam, da sončne) kreme skrivala frjola obraz in se v času kosila pražila na sončku.
Prvotni plan za danes je bil potep in kafetkanje ob morju. O tem sanjam že nekaj časa. Zaželela sem si malo sončka in morje. Zlasti po bedastem tednu. No, koncu tedna.
Upam, da svoj projekt realiziram čimprej - ta vikend ni uspelo.
Vse pa le ni tako črno. Gorenjska družba me je povabila na smučanje. V petek zvečer sem izvedela, da moram budilko naviti za peto zjutraj. Mahnili smo jo v Nassfeld (Mokrine). Kot še ostala polovica Slovencev in nekaj Hrvatov. Priznam, na bencinski črpalki me je kar malo zaskrbelo, ko sem gledala trume avtobusov in avtomobilov, kje za vraga bom smučala, saj bo črno na smučišču. Skrbi so bile odveč. Kilometri in kilometri lepo urejenih prog so mi omogočili super smuko, brez gneče. Sem že pozabila, kako je smučati več kot nekaj minut, predenj se moraš spet postaviti v vrsto in (spet) čakati (pre)dolgo na vlečnico. Pozabila sem že, kako se je usesti na sedežnico, ne da bi mi sedež zabilo v meča. Auuu, boli. Da o mehkih in ogrevanih sedežih sploh ne govorim. Balzam za rit.
Skratka, sonček je sijal in nas grel. Kadar sem se spomnila, sem obraz nastavljala sončnim žarkom in upala na porjavitev. Zaskrbelo pa me je za gospo, ki je pod debelo plastjo (upam, da sončne) kreme skrivala frjola obraz in se v času kosila pražila na sončku.
