zabavno

V torek me je Maja povabila na zabavo velenjskih trubačev - "Fešta Band". Ajt, pa grem na eno pivce za živce.
Tako smo se tri babuške, "zrelih let", odpravile novim dogodivščinam naproti. Naša pot se je začela na privat žuru (mlajših) študentov. Sem že malo pozabila, kako je spiti pivce v prepolni sobi. Hm, fajn. Pa še primoran si spoznavati nove ljudi. hihi Vedno se najde tudi kakšen nevrotik, ki pride težiti glede hrupa. Med blebetanjem in besnečimi pogledi sem zasledila nekaj o preobčutljivih sosedih, glasnem govorjenju ...
Skratka, Fešta Bend je res naredil fešto. Malo smo plesale, malo pele in malo pile. Fino smo se zabavale.
Po končanem koncertu pa večera za nas še ni bilo konec. In smo nadaljevale ... Jaz, zaspanka, ponavadi že ob 2 zjutraj pogledujem na uro. Malo že zeham in ponavadi mi je do takrat že pošteno dolgčas. Razen, če me ne zabava kakšen postaven mladenič. Mladeniča ni bilo ... Bila pa sta Američana. Zabavna.
Žur se je malce zavlekel. Do zgodnjih jutranjih ur.

z drugega konca sveta

Pa jih je konec. Srečnih, neobremenjenih, sproščenih, pohodniških, potnih, navihanih ... dni. In že odštevam do naslednjih. Počitnic. (Teja, koliko še do majskih počitnic?)

Za lušte pa še nekaj fotk iz Utah-a.

Na potepu

po Ameriki.
Moja prijateljica Tamara se veselo potepa po Utah-u (Salt Lake City). In to brez mene!!! šmrk, šmrk.

Za lušte delat mi je poslala nekaj fotk.

P.S.
Morda pa se drugo leto najde kaj prostora zame. (Njen fant pa ziher faše živčaka. Dve klepetulji na kupu ...)

četrtek

Za mano je še en prijeten sončen dan. Preživela sem ga na smučkah. Sem se kar navdušila nad "našim" smučiščem. Smučišče Golte je zelo lepo urejeno. (Moram narediti malo reklame.) Gneče ni bilo. Razen ob 9.00 zjutraj, ko sem čakala dobre pol ure na gondolo.

Danes sem bila prvič priča skorajšnji nezgodi na smučišču. Saj vem, da se nesreče dogajajo. Smučarji so včasih nepazljivi in prehitri. Bordarji se mi zdijo še posebej izpostavljeni. Vse več mladih se odloča za čelade. Kar se mi zdi super. Ampak v današnji situaciji, ki sem ji bila priča, mlademu bordarju niti čelada ni pomagala. Fant je po pomoti z bordom podrsal po smučeh starejšega gospoda. Ta pa je svojo jezo s smučarsko palico znesel nad mladeničem. In to ne enkrat. Fant je bil tako šokiran, da je gospodu odvrnil, da ga ne sme tepsti. Ups, in jih je še enkrat fasal. Dečko se je opravičil. Gospod pa se kljub temu ni nehal dreti. Kultura pa taka ...

P.S.
Še dobro, da se v času počitnic nahajam v Sloveniji. V Ameriki (Salt Lake City v ameriški zvezni državi Utah) baje v teh dneh sneži. Temperature pa se gibljejo pod nulo. ccccccc

Je pa res, da lahko pri nas za ceno ene smučarske karte dobiš dve športni aktivnosti: dopoldne smučanje, popoldne pa plavanje. hihi

nekoliko megleno

Sonček dela čudeže. Vsak dan se z veseljem spravi iz hiše. Tudi današnji veter ni mogel pokvariti moje dobre volje. Uspelo mi je pošklocati Celje in Celjsko kočo, kjer je še vedno sneg. Tudi vlečnica še obratuje. Moje sokolo oko je zaznalo nekaj črnih pik na smučišču. Predvidevam, da so bili smučarji. Gneče ni bilo. Zna pa biti prihodnji teden, ko bodo počitnice. Če jim bo uspelo ohraniti nekaj snega na progi. Držim pesti.

Meglen razgled z Grmade ... Fotoaparat je ostal doma. Žal.

Pozdravljena pppppppprijateljica!

Pozdravljena pppppppprijateljica!

Topel sonček in rahel vetrič. Vonj jutranje kave. Šumenje morja in narahlo udarjanje valov ob obalo. Vonj po morju.

Svoje dodajo še falično oblikovani kaktusi in skulpture v bližini forma vive ... Bojda so tiste, ki imajo svoje ekspresivne značilnosti sorodne s posteljami in mizami, v preteklosti uporabljali zelo fu(n)kcionalno (CŠOD je v tistih časih pokrival tudi področje spolne vzgoje). Hmmm škoda, da nisva tukaj v (mladih) letih sfurale več izobraževalnih programov ...

Da pa nebi tvojih oči utrujala zgolj s suhoparnim besedičenjem, si raje oglej priložene fotografije.

LP A&G

Tole pismo, ki sem ga seveda malo preoblikovala, sem prejela za dobro jutro. Megla se je razkadila. Marsikatera skrivnost je prišla na dan. Stvari so postale jasne. Lokacija, ki je dolga leta predstavljala uganko in bila pod nadzorom Sovice (Slovenska Obveščevalno-Varnostno-Informacijsko-Centralna Enota), je razkrita.
Sedaj vem, kje moram iskati faluse.

Še dobro, da imam tako fejst prijatelje!

torek

Moja teta je faca. Sploh ni tipična "penzionerka". Za svoja leta noro dobro zgleda. Seveda pa vsakodnevno "dela" na sebi in svojem telesu. Skoraj vsako dopoldne jo s kužkom mahneta na kakšen bližnji hrib. Z zdravo prehrano je okužila celo žlahto. Kar se mi zdi super.
Pred nekaj leti je odkrila jogo. In tako, kot pravi sama, doseže telesno, duševno, socialno in duhovno zdravje. Joga je postala stalnica njenega življenja. Če je dopoldne doma, si v dnevni sobi razgrne posebno blazino in izvaja (meni žal zaenkrat še neznane) telesne vaje in položaje (asane), dihalne vaje (pranajame), sproščanje ter meditacijo. Mislim, da sem kot študentka obiskovala vadbo joge. Kakšno leto ali dve. Ampak samo zato, ker je bil seznam za aerobiko že poln.
Danes ji je uspelo na dneve odprtih vrat privabiti tudi nečakinji ter njuno prijateljico. Za ljubitelje joge morda nepomemben podatek, ampak teta že nekaj časa omenja "svoja" dva simpatična in karizmatična vaditelja. In prav ima. Sama pa priznavam, da sploh ni bilo švoh. Pravzaprav je bilo prav fajn. Vsekakor sem se danes nekaj naučila. O sebi. Sedaj vem, kateri sklepi me bolijo. Nekaj o svoji (ne)gibčnosti. O (ne)moči določenih mišic. Ha, mislim, da imam veliko dela. Kar ne vem, kje naj se ga lotim.

"Moj" vaditelj bi rekel: "VAJA DELA MOJSTRA!!!"

Vsekakor sem na pravi poti. Pomembno je, da se imamo radi.

odvisnica in nesrečnica

Odvisna sem od telefona, avtomobila, čokolade ... In še marsikaj bi se našlo. Trenutno se mi zdi, da je moje življenje omejeno. Ostala sem brez avtomobila. Ampak samo za nekaj dni. Moj jekleni konjiček je na popravilu. Nadomestno vozilo? Več sreče prihodnjič.
Ponavadi imam srečo (beri NEsrečo) in vsake kvatre dobim (ne po lasni želji) nov spominček ali poljubček na avto. Ponavadi mi (nespretni) vozniki pustijo spominček na odbijačih. Tu in tam pa ima moj konjiček tudi bližnje srečanje s stranskimi ogledali drugega/nasprotnega avtomobila. Saj ni (pre)hudo. Ampak rane so vidne. In jaz sem že naveličana neprestanega "popravljanja".

Ugotavljam, da nimam pretirane sreče z avtomobili. Al mi ga ukradejo (nisem še prebolela in še kar si ližem rane) al mi ga pa podrsajo.

Še en nasvet. Nikoli več črne barve. Razen, če v prostem času radi drgnete avtomobile.

Sonček je in jaz sem skuštrana

Sem jaz vedela, da bo krasen vikend. Čeprav "en čink" mrzel. Sonček je kljub mrazu in vetriču zbezal iz hiš, stanovanj, izpred TV-ja marsikoga.
Ponovno se je odprlo "tekmovanje" na Grmado. Kdo bo koga?! Ko me nekje na poti prehiti hribolazec, povečini starejši, ki je seveda v zelo dobri telesni pripravljenosti, se ne dam. Napnem vse moči. In ga "zasledujem". Čudim se sama sebi in kar ne morem verjeti, od kod črpam moč in energijo. Uživam. Glede na to, da se je moja "sezona" miganja šele začela, še nisem naletela na tečnobe, ki me ponavadi vznemirijo z ropotom pohodniških palic za ritjo. Hi hi. To me še čaka.

Tanja me vsakič znova opozori, da (baje) po kakršnem koli miganju (tek, hoja ...) postanem manj pasja.

Glede na to, da se moj prijatelj potepa po Turčiji in vem, da se ima skrajno lepo, in seveda bi se tudi sama z veseljem potepala, mu sporočam, da je v Sloveniji zelo lepo. Prekrasno je. Da mu ne bo prišlo na misel in bi podaljšal "počitnice".

Zunaj sije sonček. Mraz nas opozarja, da je še vedno zima. Kar je super, da lahko izkoristim še nekaj centi snega in se hkrati nastavim sončnim žarkom. Žal ne na šest tisočakih ...

Pišuka sem ratala nakladačka.

lep vikend in še lepši teden

Tri, dva, ena. Že šibam (tečem). En krog. Po Ljubljani. Ko čakam na Simonino potopisno predavanje. O Indiji bo govora. Že tri dni jem kot pujsek. So krivi živčki?! Morda je služba. Ne vem. Trenutno ni pomembno. Imam počitnice. Juhej.
Pred mano je lep vikend in še lepši teden.

zarečenega kruha ...

Vsakič, ko pričnem pisati o službi in z njo povezano problematiko, mi na koncu uspe izbrisati objavo. Sem mnenja, da so to osebne in preresne stvari za tale blog. Ampak ker že nekaj dni ne počnem prav nič drugega kot premišljujem o tej presneti SOCIALNI (za koga že?!) državi, mi ne preostane drugega, ko da nekaj misli tudi zapišem. Me zanima, če mi bo uspelo ob koncu objave pritisniti objavi?!

Torej, že nekaj dni me žre zgodba o deklici, ki je ostala sama. Odrasli, odgovorni s(m)o nanjo pozabili. Z vidika odgovornosti je nanjo pozabila mama, sorodnikom je malo mar, stroka pa je zelo aktivna. Vsaj na papirju. Zopet sem priča (zadnje čase kar pogosto) prelaganju odgovornosti. To nam gre presneto dobro od rok. In samo sestankovati ter držati pesti v tem primeru ne bo zadoščalo.

vikend

Podaljšan vikend. Super. Malo sončka in malo zabave.

Držim pesti za sončne in tople vikende, ki prihajajo.

Nekaj utrinkov z morja (čeprav by night) ...

uničevalka brisač

Odkar sem odkrila nov, čudežni proizvod »extra red« (barva za lase), ki ga je možno kupiti le v Trstu (vsaj tako mi je bilo rečeno), sem postala množična uničevalka brisač.

Doma je zmanjkalo čistih brisač. V zadnjih mesecih mi je uspelo vsako »polepšati« z roza lisami. Grozno. In do danes me to sploh ni motilo. Ker prej roza dodatkov preprosto nisem opazila.

… se bom poboljšala.

ali pa

… v času posta se bom odpovedala namernemu »uničevanju« brisač.

pust krivih ust

Rada imam pustno rajanje. Občudujem lepe in doma narejene pustne maske. Z veseljem se našemim tudi sama. Ampak kakršnekoli priprave so mi pa odveč. Da bi že decembra začela razmišljati o ideji in izdelavi pustnega kostuma ... Niti pod razno.

be careful

what you wish for?! je naslov knjige, ki sem si jo kupila na otoku Phi Phi, za lahko branje.
Zelo rada berem. Knjige za lahko branje. Priznam. Limonade. Hitro jih preberem. Takrat uživam v branju. Zlasti pod borovcem nekje na morju na udobnem ležalniku (zdaj sem se spomnila - za letos potrebujem novega ...). In tudi če/ko mi veter malo ponagaja in prelista knjigo ter "po pomoti" izpustim nekaj listov, nič hudega. Enostavno nadaljujem z branjem.

Med branjem omenjene cheap limonade sem se full nasmejala ženskemu liku in njenim naivnim željam. Be careful what you wish for!!!

Skratka, s tole objavo sem samo hotela povedati (opozoriti), da se je podobno začelo dogajati tudi meni. Definitivno so moje želje preveč ohlapne. Potem pa dobim, kar dobim. Približek. Kar pa zagotovo ni dovolj. Vsaj zame ne.

PUST si žurat

40 dni brez ...

Že nekaj let se v času posta s težkim srcem odpovedujem kakšni svoji pregrehi. Ponavadi je to čokolada in z njo povezane dobrote (njami). Eno leto sem se celo odpovedala mesu. Ja, celo - kar je morda za koga težje razumljivo ... (o tem kdaj drugič). Skratka, vedno se kaj najde.

Zadnjih nekaj dni pa premišljujem in se poigravam z idejo, da bi poskusila preživeti 40 dni brez obrekovanja. Ponavadi se trudim, da ne prizadenem. Kogarkoli. Kar pa ne pomeni, da sem vedno odkrita in iskrena. Včasih moj (pre)dolg in zloben jezik pobegne iz vajeti. Ups ...

Dilema: hmmm, ali bo kafetkanje postalo dolgočasno?! hihi

sestankovanje

sestanek zaradi sestanka ...

Vedno znova sem žrtev nakladanja željnih ljudi. Tudi pri nas v službi imamo nekaj brihtnih glavc, ki čutijo (iz meni neznanih razlogov) potrebo, da delijo z mano (in ostalimi sodelujočimi) vsak najmanjši (nepomemben) detajl. Predvsem se to nakladanje vrti okrog hvalisanja, kako in koliko so nakladači posamezniki (ne) naredili od zadnjega srečanja. Ko takšno nakladanje traja uro predolgo, itak pridejo do ugotovitve, da danes žal ne moremo nič konkretnega doreči in da se je nujno potrebno dobiti še enkrat. In meni odmeva v glavi: "pa ne že spet" in "zakaj se to dogaja meni". Mogoče sem pa sama kriva. Nisem ustrezno opremljena za sestankovanja! Vedno si pozabim prinesti časopis!

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi včeraj. Z nekaj minutno zamudo živčna iščem parkirno mesto oz. prazen pločnik, kjer bom lahko za urico pustila svojega jeklenega konjička. Redna telesna rekreacija mi je pomagala, da sem se pognala v dir in preskakovala po dve stopnici naenkrat ter zamudila na sestanek le pet minut. Zasopla hitro napnem ušesa, da bom čim prej ujela rdečo nit debate. Napnem tudi oči in, juhej, na mizi vidim kavo, piškote in sok. Po pol ure napenjanja ušes (in oči - kje je še kaj kave?!) in možganov s(m)o se še vedno vrteli okrog istih vprašanj in problemov. Itak spet nismo rešili nič. Zanimivo pa je, da se odgovornost vedno prelaga na ljudi, ki jih ni na sestanku. Npr.: to bi lahko pa Jan naredil, prevzel. Še dobro, da imamo Jana, ki bo vse naredil! Čeprav ga ni na sestanku in prisotni nimamo pojma, kaj si Jan misli o vsej zadevi, smo pa veseli, da obstaja. Saj vedno predstavlja trenutno rešitev problema. Juhej, pa je šla ura po gobe. Ker vedno najdem nekaj dobrega v stvari, si rečem: še dobro, da je bila samo ena ura. (Mogoče pa je to tudi razlog, da požrem sranje tudi takrat, ko ne bi bilo treba.)
Vseeno sovražim sestankovanje.