rožca ali zel ... le kdo bi vedel

Priznam. Delo na vrtu ni ravno moja vrlina. Že majhna gredica mi predstavlja mission impossible.
"Moji" prelepi tulipani so BILI (vse do danes) obdani z zeljo. Pa saj se je ni niti videlo. ... če kdo mene vpraša. Že nekaj dni sem vedela, da bom v bližnji prihodnosti gredico pač morala okopati in se znebiti nadležne zeli. Hotela pa sem počakati še kakšen mesec, da tulipani odcvetijo in se posušijo. Iz zemlje bi pobrala čebulice (baje se to dela?!) in se v celoti posvetila gredici.
Danes je prišla pošiljka novih rož. Meni nepoznanih. Baje rumenih. Potrebno jih je bilo spraviti v zemljo. Hmmm...
In tako sem okopala gredico ter našla prostor za nove rožce.

p.s.

Ker redko urejam gredice, sem pri izbiri orodja nekoliko nesmotrna. Seveda sem izbrala za okopavanje (med tulipančki) največjo možno motiko. Da bo delo čim prej končano. Errrrr.
Rokavic pa vseeno ne nataknem. Kljub nasvetom. Zemlja baje blagodejno deluje na kožo.

hihihi ... verjetno sem tudi Tanji uničila kakšno rožco in pri življenju pustila kakšno zel. Je hudič, če človek ne pozna osnov biologije. Hitro pride do zamenjave.

tulipani

Sem kar malo ponosna na "moje" tulipane. Mislim, da smo jih prinesle iz Amsterdama. Mislim celo, da sem jih jaz kupila.Tistega davnega leta. In samo zato sem si drznila napisati "moji" tulipani.

Pa sploh niso moji. Zanje ne skrbim jaz. No, vsaj do sedaj nisem.
Časi se spreminjajo. In vse je enkrat prvič. Bo pač potrebno prijeti za motiko. Zel je baje zelo trdovratna. :))))

nedeljske bučke

Za mano je sončna nedelja.
Dopoldanski žarki so me vabili k sebi. In sem šla. Standardni krog. Za manjšo rit in pozitivno energijo.
Bilo je super. Če se ne bi tako trapasto oblekla. Pa kje sem našla dolge športne hlače in majo z dolgimi rokavi?! Samo še šal mi je manjkal. Že po nekaj metrih mi je bilo žal. In kako je pripekalo. Ojej. A sem že omenila, da sem se obdala s črnino?! Aha, šele zdaj so mi jasni (po)nasmehi kolesarjev in mimoidočih tekačev.

Se vidi, da imam možgane na off.

malo ponosna

Malo ponosna. Ponosna, ker sem se odpovedala nikotinskim palčkam. Juhej. Malo pa zato, ker vem, da je pred mano še dolga pot.

Šele dober mesec je za mano. Zaradi zdravstvenih razlogov sem se (15.3.2008) odločila za nikotinsko pavzo. Malo zunanje spodbude. In odločitev je padla. Še vedno bijem boj. Pa še kar nekaj časa ga bom. :)))) Seveda me matra. Imam krizo. Sanjarim in iščem možnosti za grešitev v bližnji prihodnosti. Jeba, vam rečem. Najbolj pa ga pogrešam ob pivcu. Al pa med pavzo, ko imam že vsega pol kufer. Pa da o "klubu" kadilcev niti ne začnem. Zmeraj koga spoznaš (hm, pa sem si zaprla še eno pot/možnost spoznavanja novih ljudi) al pa kakšno fajn debato udariš. :)))))

B kot

B kot beautiful. A ni bil lep?! Dan

Zame tudi izredno dolg. Komaj še gledam. Mislim, da me je tlačila nočna mora okrog šeste ure zjutraj. Čeprav je bilo zunaj že svetlo, ko sem spregledala, je bila zame še noč. Vse za družinski izlet. :)))
Popoldne pa sem z delom kurnika uživala na svežem zraku (hm, al pa ne ... gostilna ima pogled na glavno cesto) in sončku.
Po (pre)dolgi zimi je martinčkanje zelo prijalo. Pa še malo farbice smo dobile. ... not

se mi je dalo ...

Sem še v fazi učenja.

Fajn zaposlitev za soboto zvečer. :)))))))))

prestrašena

Tokrat ne alkoholno. he he

Ja, ja, še sem pridna. Moj vikend je rezerviran za tek in počitek. Pač rada tudi malo lenarim. :) Čez teden ni časa. Laufarija non stop.

Že nekaj časa tečem po ustaljeni "progi" med njivami, kmetijami, hišami, kravicami ... Ja, na poti vedno srečam kakšno domačo žival. Vse lepo in prav. Načeloma imam rada živali. Ampak jaz se ne morem navaditi, da me za vsakim ovinkom (skoraj) vedno prestraši neprivezan, velik in zelo glasen pes.

Solzivec?!

oškodovana

Zakaj luči na jeklenih konjičkih ponavadi crknejo ponoči?
Vsaj meni. Pol se pa šlepam po cesti z vsemi možnimi dodatnimi osvetljavami.
Ponoči sem si pomagala z dolgimi lučmi in s tem živcirala mimoidoče voznike, meglenkami in javno osvetljavo.
... srečno sem prispela domov.

Seveda sama ne znam menjati žarnice na avtomobilu. Pa sem šla do najbližjega servisa. Za menjavo žarnice res nisem hotela komplicirani. No, od danes naprej bom. Komplicirala. Plačala sem 30 ojrov za menjavo. Oprostite, ampak to je pa malo preveč. Vsaj zame. Prijazen in zelo simpatičen fant je delo opravil v nekaj minutah. V pisarni, kjer opravljajo birokratska dela, kot je izpis računa in kasiranje, pa je trajalo. V računalniku je bilo potrebno poiskati moje ime, natisniti en list, natisniti drug list, v decimetrski brošuri poiskati šifro (za menjavo žarnice), jo vnesti v računalnik, še dvakrat udariti po tiplovnici in izpisati račun. Groza ...
Hm, mogoče je bil pa zato tako visok račun.

za dobro jutro

Z velikimi mukami sem se pred nekaj urami, ko je bila zunaj še (skoraj) tema, zvlekla iz tople postelje. Če mi že včeraj ni uspelo, bom šla pa danes smučat. Bila sem trdno odločena. Da zaključim letošnjo smučarsko sezono. Pa sem se šla malo peljat. Z avtom namreč. Snega (za smučat) ni več.

Moja nevednost, optimizem, naivnost ... ne pozna meja.
Pa je moje življenje spet bogatejše za eno izkušnjo. :)))))

bilo je super ... le nekaj ur preeeeedolgooooo

Po večletnem zasledovanju in lovu na vstopnice, sem si včeraj ogledala 5žensk in 5moških.com. Končno. Bilo je super. Veliko smeha, nekaj solz in bolečina. (o bolečini na koncu). Spektakel. Zelo dobro vsebinsko zasnovan. Luštna izbira glasbenikov. In na koncu še Jan. iiiiii V popolni preobrazbi. Tokrat brez Eve. Žal.
5ŽENSKE.com so ZAKON. Z levo roko pometejo 5MOŠKE.com. Any time, any place. 5MOŠKIM.com vsebinsko ni uspelo vrniti žoge. Zvezdana Mlakar je z levo roko pometla in poteptala moški ego. Gorenjakova pa me je s svojim momljanjem nekoliko razočarala. Skoraj nič je nisem razumela. Hm, morda pa je bilo krivo slabo ozvočenje?! Tudi Javšniku se je mudilo. Z odra. Morda ga je doma res čakala huda Štajerka.

Da še malo pojamram ... Tokratne bolečine niso plod Andrejinih hipohondrično naravnanih misli. Mislim, da imam premaknjeno triintrideseto vratno vretence, bolečine v križu, zbodljaje pod levo lopatico, mravljinčasto desno nogo, pordel palec na levi nogi, blokado vratu in zamik glave za 45° v levo. Verjetno se vam poraja vprašanje: "Ali je morda čas za kozmodrisk?" Ne, ne, ne še.
Včeraj je Hala Tivoli gostila 4.500 kulture željnih ljudi. Seveda nisem bila pri nakupu karte med prvimi. Tako se je moj leseni sedež nahajal na levi strani (če stojimo na odru) dvorane. Sedela sem daleč stran od odra. Naprezanje in iztegovanje glave je bilo neizbežno. Udobnost lesenih sedežev pa vam je najbrž poznana. Od včeraj tudi meni. Mislim, da si zaslužim priznanje (poleg ostalih 4.499 junakov), saj sem zdržala 6 urni spektakel, ki se je začel popoldne, končal pa v zgodnjih jutranjih urah.

že tečem

Tečem. Hmm, od septembra?! Nekajkrat na teden. Ponavadi čez vikend, ko imam čas. Nori teden itak prehitro mine. Hodim tudi na bližnji hrib, kjer se fino spotim. Trudim se biti čimbolj aktivna.

Poleti mi je uspelo izgubiti nekaj kilc. Juhej! Težo sem nameravala s fizično aktivnostjo obdržati. Kar se mi zdi super, saj osebno ne verjamem v diete. Izjema je francoska dieta - manjžri.

Ampak v zadnjem času gre vse narobe. Res, da sem opustila nikotinsko zasvojenost (o tem drugič), kile pa vztrajno naraščajo. To je pa že višek. Vsakič, ko stopim na tehtnico me skoraj kap. Mogoče bi se morala tudi sama soočiti z "javnim sramotenjem".
Vem, da ne bom nikoli imela manekenke postave. Za to sem prepozna. Že od rojstva. Nisem nabrala "tapravih" genov. hihi Hm, pa saj si niti ne želim. Od nekdaj sem bolj buckasta, baročna, elegantno izpopolnjena ... kakorkoli že hočete. Ampak tridelna omara pa res ne želim postati. Že tečem ... :-)


Oooo, očitno sem že boljše volje (glede na sivino preteklih dni). He he, pa naj še kdo reče, da je pisanje (neumnosti) bloga potrata časa.

nedeljski večer

Tri babuške smo si v nedeljo zvečer zaželele malo smeha in tako zaključiti sončen, (zame) prečudovit vikend. Mahnile smo jo v kino. In si ogledale romantično komedijo. Vse kar smo si želele nocoj: prečudovito moško telo (njami), malo romantike, starti, (razburljiv) lov na zaklad ...

P.S.
Še vedno pa mi brenči v glavi zelo glasen smeh "moje sosede", ki je sedela vrsto za mano in njeno nadležno komentiranje filma. Halooo. Gledali smo avanturistično romantično komedijo. Ni bilo kaj za komentirat. Sploh pa ne med filmom. Edina naša naloga je bila: "možgane na off in uživaj!"
... nisem si mogla pomagati. hihi

babji čvek

Manjša skupina prijateljic. Sobota zvečer. Pivce ali dve. Luštna (nam že domača) gostilna. Babji čvek. Včasih mine tudi cel teden, preden se dobimo na kupu. V enem tednu se zgodi in nabere veliko robe in ni lepšega, kot podeliti jo s prijatelji. Včasih oberemo tudi kakšen trač ...

Včeraj se nam je (po dolgem času) uspelo nekje na sredi debate nekoliko zaštrikati. Ena je bila bolj pametna kot druga. Ženska občutljivost pa je brez meja. In tako je beseda dala besedo ...
... bla, bla, bla ...
Nastalo situacijo smo uspele zelo konstruktivno rešiti (vsaj tako se je meni zdelo).
Epilog večera: vse si želimo čistih računov, odkritih prijateljev, ki ti bodo brez dlake na jeziku, seveda na lep, neagresiven način, povedali, kje ga npr. biksaš. Še najbolj sočne pa so odkrite izjave o (hipotetičnih) skokih čez plot. Takrat pa "oškodovanka" itak izve tazanja. OK, sem malo zašla. hihi


Povedati hočem, da smo imele zelo buren ženski pogovor. In glasen tudi (gospodična za šankom, ki je prisluškovala debati, čeprav se meni zdi zelo grdo vleči na ušesa, je skoraj umrla od smeha). Ugotovila sem, da se (prijateljice) velikokrat ne poslušamo. In kako smo hitro užaljene. Ojej. Da o kakšni koli kritiki niti ne govorim. Saj si ne pustimo čisto nič reči. Potem pa si želim odkritih prijateljev. Pa da ne bo pomote - z mano na čelu. cccccc

višja sila

Kaj pomeni višja sila v praksi?! Sedaj mi je jasno.

Že četrti dan zapored se jezim (zelo milo rečeno) nase. Naspana, sredi popoldneva in dobre volje se vedno znova dogovarjam za različne podvige in izlete. Seveda mi v času dogovora, ko sem naspana, niti na misel ne pride težavno jutranje vstajanje.

Oh, že pred desetimi leti so me vsi svarili, da se bom že navadila jutranjega glasu budilke, ko bom šla v službo. No, jaz se še nisem navadila. Pa saj niti ne vem, če se želim navaditi. ;-)

Bom pač vsako jutro nekaj minut nergala in zavijala z očmi. Ko se enkrat prebudim in spijem svojo dozo kave, se hitro potolažim in že sem kot rožca.

Včeraj sem preživela pravo smučarsko dopoldne. Na prste obeh rok lahko preštejem smučarje, ki sem jih srečala na progah. Milina. Nobene gneče. Super proge. Celo nekaj sončnih žarkov sem ujela. Pa še družba je bila fajn.

Okrog poldneva pa bum. Začelo je deževati, snežiti, bliskati in grmeti. Prvič sem doživela kaj takšnega. Oči so begale po okolici in nebu, srček pa je začel pospešeno utripati. Vremenarji so sicer napovedali padavine v popoldanskem času, ampak jaz nisem nič zasledila o nevihtah.

Žičničarji so iz varnostnih razlogov ustavili vse naprave in posledično sem obtičala na Krvavcu. Prvih nekaj minut sem vsa živčna upala na hitro izboljšanje vremena, saj se mi je mudilo v službo. Po nekaj telefonskih klicih pa sem skupaj z ostalimi srečneži zavila v taprvo brunarco in se vdala v usodo. In sploh ni bilo slabo. Žur sredi popoldneva. V leseni brunarci sredi zasneženega Krvavca.

sej ne ... 1.april

Naša čistilka je zakon. Danes ji je uspelo (in to brez težav) nahecati celo kopico otrok. Prijazno jih je prosila za pomoč.

Poslala jih je k hišniku po vaservago, da bo lahko izmerila dolžino zaves.