gredičkanje

Pa sem spet okopavala. Mojo Tanjino gredico. Imam hiperrastoč plevel. Po lastnici. Poznano?!

V zadnjem času (beri: v zadnjih desetih letih) nisem bila pogosta obiskovalka vrtov ali gredic. In današnje urejanje gredice, ki se zgodi zelo, zelo redko, moram takoj ovekovečiti na blogu.

Zdaj moram samo še malo pojamrati. Boli me hrbet, mogoče bom dobila kakšen žuljček ali dva, daljni in bližnji, poznani in manj poznani sosedje so me prišli pozdraviti. Čisto po naključju so šli "mimo". Kao. hihi Z mano so delili modrosti o urejanju gredic, negovanju rožic ... O čemer nimam pojma. Se pa učim. Ampak zelo počasi. Ko mi je prijazna soseda ponujale neke žametne rožce (imena si nisem zapolnila), sem pridno kimala, saj nisem imela pojma o katerih žametnih rožcah govori. Še za polovico rož, ki rastejo na gredici, nisem sigurna ali so res rože ali je to zel. Kaj šele, da bi znala katero poimenovati. Rožco namreč.

Posejala sem še sončnice. Upam, da pride katera ven. :)))

v branju

Smešno. Pot do knjižnice mi uspe vedno najti, ko je v mojem življenju največja gužva.

Dela imam čez glavo. Če bom pridna, mi uspe do junija vse opraviti. Kje so šele kakšni načrti za dopust?! Tudi za to si bom mogla najti čas. Ampak o tem drugič.

Takrat se slučajno znajdem v sosednji ulici. In ne morem se opreti klicu knjig. Pa sem šla v knjižnico samo za trenutek. Samo vprašati sem hotela, če mogoče imajo "mojo" knjigo, ki jo želim prebrati. Ja, itak, da sem prišla ven s polnim naročjem knjig. hihi

Prelep, sončen vikend sem preživela za računalnikom. Delavno. Tri zanimive, zame precej debele (in z drobnim tiskom) knjige, pa so me potrpežljivo čakale v spalnici. In v soboto zvečer sem kar precej zgodaj končala z delom, z veseljem zaprla računalnik in tekla prvi knjigi naproti.

Se mi mudi ...

guncanje 2

Pa se mi je uspelo naspati ... Seveda bi ostala v postelji še ves dan, če bi imela možnost. Žal bom morala počakati na vikend.

Morje na kopnem se počasi umirja. Čutim sončne žarke, ki me božajo po obrazu. Lepi trenutki bruhajo na plan. Neprijetni pa počasi tonejo v pozabo.

Našla sem še nekaj fotk, ki mi narišejo nasmeh na obrazu in me ponesejo nazaj na morje.

Zdaj pa še nekaj sočnih ...

Že nekaj let nazaj sem s prijateljicami okusila čisto Jadransko morje, neokrnjene zalive, veter v laseh, mir, čas namenjen samo meni in branju knjig ... Že takrat sem bila navdušena nad jadranjem. Vajo sem naslednje leto še enkrat ponovila.
Res pa je, da se nikoli nisem kaj preveč zmenila za navigacijo in "delo" (vlečenje vrvi ...) na barki. Moja temeljna in edina naloga takrat je bila - NE BODI V NAPOTO. Seveda sem se tega tudi držala. Kot pijanec plota. hihihi
No, letos pa sem napredovala. Dovoljeno oz. celo zaželeno je bilo "šofiranje" naše barčice. Pa tudi kakšno vrv sem lahko vrgla na kopno in jo zavezala.

V koprskem zalivu smo se tudi nekajkrat peljali mimo velike, rjave in na videz prazne ladje (poglej si jo na fotki). Mislim, da je bila ruska ladja, kjer so mornarji ostali brez hrane. Nisem pa sigurna.

Že od nekdaj tudi rada ribarim. Na "laks" in kruh (malo kruha ribicam in en grižljaj meni). Ribiške palice (še) ne posedujem. Niti je ne znam uporabljati.
V življenju sem ujela kar nekaj ribic. Lahko jih preštejem na prste obeh rok. Pa še kakšen nožni prst lahko dodam.
Sem pa mojster v vozlanju laksa. Tudi tokrat mi je ratalo fino zavozlati tri trnke. Ni variante, da kdo reši nastalo - zavozlano situacijo.

Buzara. (bistveni štos katere koli jedi "na buzaru" je v omaki, prepoznavni okus pa prispeva "nosilna" sestavina: raki, školjke, glavonožci ...). Ljubitelji morske hrane bi uživali in si oblizovali prste. Naš "kapitan" je bil odličen kuhar z izvrstnim okusom.
Sem že omenila, da ne maram morske hrane. Škoda, ja. Meni vse smrdi. Pojedla sem celo školjko in sama zmazala škampa. Njami.

Pa sem se spet zasedela pred računalnikom. Kot da nimam nič pametnejšega za delat ...

men se gunca

Malce me boli glava. Tla pod mojimi nogami se guncajo. Aja, saj sem vendar jadrala.

Hi hi, luštn je blo.

Jutri še kaj dopišem. Danes ne morem več. Mežkova dežela kliče.

TEK NA GRAD

15. ŠTUDENTSKI TEK NA GRAD

Start: 14.5.2008 ob 19:00 na Prešernovem trgu.

... seveda smo bili tam.

Juhej. Pa sem (smo) premagala 2,3-kilometrsko progo. In to v klanec. Spet sem malo ponosna. Celo pot sem laufala in nič goljufala.

Lepo je

preživeti še en vikend na obali.

Ankaran.

Sobotno popoldne sem preživela v Piranu. Sonček in kavica tik ob morju. Balzam za moje živčke. O, kako je prijalo. Takšnih svari se enostavno ne naveličaš. No, vsaj jaz ne. Našlo se je tudi nekaj korenjakov, ki so se veselo namakali v morju. Brrrrr, pri 16°C.

Danes, za konec, pa sem nabrala še malo energije za delovni teden. Portorož. Promenada. Hi hi, pa še očke sem si spočila. Seveda pa ne smem pozabiti na fajn družbo.

Ja, seveda že vlečem surlo. Jutri bi še ostala doma. Se mi zdi, da se me nekaj loteva. Ne, ni lenoritis. Res malo šmrkam ... :))))

luštn je blo

Zdaj pa že vlečem surlo, ker je pred mano delovni dan. :)))))