VARADERO

VARADERO. Najbolj znana turistična destinacija. Od Havane je oddaljena le dve uri vožnje. Slovi po prelepi 30 km dolgi peščeni plaži in velja za pravo turistično meko. Baje je celo Al Capone tu našel svoj prostor za oddih. Na to letališče se zgrinjajo letala z vseh strani sveta, razen iz ZDA, od koder so leti prepovedani. Veliko turistov se odloči za 14-dnevno počitnikovanje po modelu "all inclusive". Prepoznaš jih po zapestnicah najrazličnejših barv.
Ljudje se med sabo razlikujemo. Naše želje in potrebe so različne. In prav je tako!

Hmmm, kaj več pa je o Varaderu že težko povedati. Tukaj sem se hotela ustaviti za nekaj dni in lenariti na sončku ter nebeški plaži. Na plaži je bilo polno smeti. Zanimivo pa je bilo opazovati domače turiste, ki so se v majhnih skupinah z litrom ruma ali piva odpravili v vodo (voda jim je segala nekje do jošk) in ga cukali. Prazne steklenice pa so samo letele ... :-)
Mesto je bilo eno veliko razočaranje. Vsaj zame. Skoraj tri ure smo iskali cenovno sprejemljiv hotel. Case Particular so tu prepovedane že od leta 1998 (letnica - se mi zdi). Našli smo cenovno sprejemljiv hotel (s ščurki), kjer smo ostali le dve noči. Zanimiva pri tem pa je cena (in ne ščurki). Prvo noč je znašala 58 CUC (42 EUR), drugo noč, ker naj bi se začela visoka sezona, česar nam prejšnji dan seveda niso povedali, pa kar 70 CUC ( 50EUR). In tako smo z veseljem pobrali šila in kopita ter se podali v Matanzas.

... se nadaljuje

V Sloveniji je povprečna življenska doba 74,9 leta, na Kubi pa 76,2. (to sem prebrala v enem članku, ki sem ga iztrgala iz PIL-a nekaj mesecev nazaj; žal nikjer ne piše kdo je avtor; vsekakor pa je fenomenalen članek)

počitnice in Andreja

Kljub temu, da so kazalci že čez poldne, je zame še vedno jutro. Kar ne morem se prebuditi. Čakam na drugo dozo kave. Čakam, da bodo moji možganči začeli počasi obratovati. Čeprav sem na dopustu, imam še za celo popolne in še za kakšno noč dela (Boško, tukaj mislim nate!!!).

Pred kakšnim letom sem ugotovila (bolje pozno kot nikoli), da na svetu obstaja še toliko norih stvari, ki jih še nisem počela ali videla, da je škoda vsako minuto preživeti doma pred televizorjem. Tako sem bila včeraj (prvič) na "sedmerih triglavskih jezerih" oz. končni cilj je bila koča pri Triglavskih jezerih.

Dolina Triglavskih jezer - biser največjega slovenskega narodnega parka - je najstarejši znani del Triglavskega narodnega parka. Območje, ki sega na severu od Kanjavca in Vršaca, na vzhodu omejuje greben Zelnaric in Tičaric, na zahodu pa razbrazdan greben Lepega Špičja. Zgornja ravnica pod Prehodavci z Rjavim jezerom, Mlako v Laštah in Jezerom pod Vršacem se mimo Zelenega jezera spusti v osrednji, dolinski del mimo Jezera v ledvicah do Močivca in Dvojnega jezera ter se na koncu Lopučniške doline pod Stadorjem zaključi s skrivnostnim Črnim jezerom nad steno Komarče. Zvrhan koš nenavadnih imen, ki vabijo radovednega popotnika na potep ali izlet!

Seveda moram najprej pojamrati, da me je skoraj kap, ko me je budilka vrgla iz postelje ob 4.30 ZJUTRAJ! Kava, veliko jamranja (to paše zraven in še Tanjo nam je uspelo prebuditi) in smo šli.
Z avtom smo se odpeljali do Planine Blato. Tu smo zagrizli v kolena in se podali novim dogodivščinam naproti. Čeprav smo startali že ob 7.30, smo bili eni zadnjih. Parkirišče je bilo že nabito polno. Prva postojanka je bila koča na Planini Jezero, ki smo jo ogledali po slabi uri hoje. Obvezno kava in domače kislo mleko. In že smo švignili naprej. Jutranje sonce je sramežljivo kukalo izza planin. Dodobra se nam je že uspelo prebuditi. Očarani smo ugledali planšarije na Planini Dedno polje. Polni energije smo se kot gazelce vzpeli do Planine Ovčarija, od tu pa do koče pri Triglavskih jezerih. Vreme je bilo čudovito (če odmislim dve plohici, ki sta nas ujeli na poti domov). Naš ata je car o poznavanju gora. Pokazal nam je vse okoliške doline, bolj in manj oddaljene hribe, ki jih je naše oko lahko zazrlo na razgledni točki (??? nekje na poti). Sonček se nam je smejal in nas prijetno grel. Meglico pa se je vila iz doline Bohinjskega jezera in nas klicala v svoj objem. Čez Štapce smo se počasi vrnili v dolino. Bogatejša in željna slovenskih lepot že hrepenim po novih vzponih.

Evo, nekaj utrinkov ... (s fotoaparatom težkim kakor cigu)

TRINIDAD

Cel dan vožnje s trdim in neudobnim avtobusom sva morala žrtvovati, da sva prispela do naslednjega mesta. To je bil šele žur. Voznik se je nekajkrat izgubil. Strašno zabavno se mu je zdelo tekmovanje z drugim - Astro busom. Po moje smo se prehitevali ene pol ure. Po kubanski avtocesti. In potem je počilo. Potnikom je padlo srce v hlače, voznik pa se ni kaj prida menil za hrup. Nekje, boguizanogu, smo zavili na kvazi pumpo in zamenjali gumo. In to je spet trajalo. Ta čas sem izkoristila za pohajkovanje po vasici. V večernih urah smo le prispeli na cilj. Ponovno sva imela srečo z izborom Case Prticular (zopet po nasvetu dveh Slovenk) - poceni, čisto, prekrasna terasa, 10 min do centra, lastnica je znala angleško (juhej), dobra hrana ...

TRINIDAD spada med svetovno kulturno dediščino UNESCA (že od leta 1988). Velja za najlepše in najbolj ohranjeno kolonialno mesto na svetu. Mesto je povsem drugačno od vseh ostalih. Očara s posebno arhitekturo in kamnitimi uličicami. Velja za ekstra glasbeno mestece. Z vzponom na stolp Manaca-Iznaga si je mogoče ogledati plantaže sladkornega trsa in ruševine majhnih tovarn sladkorja, kjer je imelo suženjstvo razcvet v 19.stoletju. Suženjske sladkorne pantaže si je mogoče ogledati tudi od blizu. Ulice Trinidada so tlakovane ter na sredini izbočene, ob straneh pa vdrte. Legenda pravi, da je temu zato, ker je v preteklosti bil v mestu guverner, ki je imel eno nogo krajšo kot drugo. Zaradi tega so ulice konstruirali tako, da so nagnjene. In "šef" je lahko vedno hodil dostojanstveno.


Prebrala sem, da ima Trinidad prekrasne bližnje hribe, ki so dostopne turistom, prelep slap, kjer se je mogoče tudi namočiti. Vsa ta čudodejstva so dosegljiva samo s konji. Seveda sva ta izlet preskočila. Zato pa sva uživala v pohajkovanju po prelepih ulicah baročnega Trinidada in iskala darilca. Mesto ponuja (verjetno) najcenejše in najlepše spominke. Ugodno sva kupila tudi cigare. Nekaj celo v trgovini. Ostale sva nabavila "na cesti". Z ostalimi popotniki smo ugotavljali pristnost teh cigar. Vsi smo zelo različno odšteli za isto znamko, količino in "kakovost" . Seveda pa smo vsi prepričani, da smo kupili "original" cigare, ki so bile zgolj izmaknjene iz tovarne ali trgovine. Naivneži?!


Vredna ogleda je tudi plaža Ancon.




V Trinidadu sva ponovna srečala Cveto in Braneta, Celjana. Vsak večer smo skupaj srkali (pivičkoin druge alkoholne substance -cuba libre, daiquiri, mojito ...) ter se zavrteli v ritmih salse. Poleg glasbe "v živo" smo si lahko gledali tudi številne plesne točke. Uuuu, kako so plesali. Kuba je dežela, kjer kompleksi odpadejo. Toliko močnejših žensk v oprijetih oblačilih na kupu še nisem videla. Ženske so kljub odvečnim kilogramom oblečene tako, kot da imajo idealno postavo. Vedno znova sem občudovala njihovo samozavest. Na trgu sem požirala mlade punce, ki so plesala salso. Seveda tudi moške. Kaj so delali z boki ... Vau! Nekaj turistk se je sicer trudilo, da bi jim bile kos. Saj ne rečem, da so bile slabe. Ampak v primerjavi z lahkotnimi koraki domačinov in zibanje bokov ...

Mestu naju je očaralo.

Če sem si na Tajskem privoščila masaže, sem si na Kubi poslikavo nohtov. Večina Kubank ima vedno urejeno nohte na rokah in na nogah. Takšne vzorce še nisem videla. Po naključju sem spoznala družino, kjer mi je mlada punca porisala nohte za 1 CUC (1 EUR=1,41 CUC). Njena teta je znala angleško in z njo sem se tudi prijetno zaklepetala. Razlagala mi je o življenju njene družine. Realno. To popoldne je bilo eno lepših na Kubi. Ker je bilo tako pristno, spontano in nezlagano. Nič niso hoteli od mene (za spremembo). In zato sem seveda njim zapustila večji del oblačil, ki jih nisem več potrebovala in ostalih stvari, ki sem jih prinesla z namenom. Cela družina (mama, ata in obe sestri z družinama) se trudi, da bi jim v letu dni uspelo opremiti majhno sobico, ki bi jo oddajali turistom. Če jim bo uspelo dobiti še vse papirje ...




Naslednje mesto - Varadero.

se nadaljuje ...

Vinales

Mango. Kava. Maček. Tiger. Nahrbtnik na ramo in že sva zapustila Havano. Ker nisva imela rezervacije za avtobus, sva se še s štirimi "srečneži", ki prav tako niso imeli rezervacije, peljala do naslednjega mesta VINALES s taxijem. Pišuka, kako mi je bilo slabo. :))))

Majhna vasica VINALES leži v provinci Pinar del Rio. Pravijo, da je Vinales najbolj tobačna vasica na Kubi. Od tukaj prihaja tobak za slavne cigare, ki je najbolj kvaliteten. Razvozijo ga po vseh tobačnih tovarnah po Kubi, najbolj kvalitetne liste pa pošljejo v tovarno Partagas v Havani, kjer naredijo približno 35.000.000 cigar na leto.
Dolina Vinales je prepredena z jamami in podzemnimi rekami, v katere se je mogoče tudi potopiti. Baje so turisti očarani z znamenitimi poslikanimi klifi, ki jih midva (žal) nisva videla.
Očarana sva bila na plažo Marie la Gorde, ki slovi po eni najlepših potapljaških točk v Karibih. Kristalna voda in dolge peščene plaže. Zelo lepo. Žal nama je bilo, da nisva kakšno noč tam tudi prespala. Pa drugič.
Na forumu sem našla naslov full lepe Case Particular. Po nasvetu dveh slovenskih popotnic. Poceni. Čisto. Prostorno. In ko bi videli jastoga, ki sva ga imela za večerjo ...

Sama sem majhno, simpatično vasico poimenovala "vasica z gugalniki". Na vsaki verandi sta bila bila (ponavadi) dva prekrasna gugalnika. Gugalniki so bili najrazličnejših barv, oblik ...

Tudi v Vinalesu ni šlo brez petelinov in jajc za dobro jutro.

Sem že omenila, da sva plantaže tobaka raziskovala na konju?! Ne? Juhej, to je bilo šele doživetje. Nekoliko negotovo in s kančkom strahu sva se odločila za izlet s konji. Žal nobeden od naju ni vešč v jahanju. Na agenciji nama je prijazen možakar zagotovil, da bova imela vodiča, ki bo vodil in usmerjal najina konja. Na pot naj bi se podala samo midva ter vodič. Aha, bilo nas je pet. PET podivjanih konjev in turistov ter en sam vodič, ki pa ni znal besede angleško. No, saj je bilo še kar zabavno. Jahanje po blatnih lužah mi je bilo v užitek. Ko pa je na poti nastala gužva (konj pri konju), in je moj podivjani konj, ki je bil najmanjši, zagrizel v sosednjega, ta pa mu je vrnil z brco, ki sem jo pokasirala jaz in pri tem padla s konja, pa mi je bilo prav malo mar za prelepo pokrajino.

Na izletu sva si ogledala tudi nekaj metrov podzemne jame. Lepo. Ampak ko enkrat vidiš Postojnsko, težko najdeš jamo, ki bi ji bila kos.

Vredna omembe je še banka v Vinalesu. Tako počasnih in neefektivnih "bab" pa še ne. Po 45 minutah čakanja sem le prišla na vrsto. In glej ga zlomka. Gospe za okencem je postalo slabo (po moje jo je dajal lenoritis) in potrebovala je 15 min, da je prišla k sebi. Nato ji je še crknila UV lučka, da bi lahko preverila pristnost mojih bankovcev. Po ponovnem čakanju, mi je sosednja gospa le zamenjala denar. Še prej pa je vsak bankovec skrbno pogladila, preverila, da ni kje raztrgan, veliko tipkala po tipkovnici računalnika, odpirala in zapirala kuverte, štela denar, vse še enkrat napisala na roke, preverila potni list, ga prepisala, pojamrala kako je vroče, spet štela denar ... Med tem pa sem imela čas opazovati delo gospe, ki ji je prej crknila UV lučka. Popotnica za okencem je želela menjati dolarje. Uslužbenka je v temačni banki obračala bankovce proti svetlobi in skušala ugotoviti, če so ponarejeni. Alarm. Ker ni bila sigurna v pristnost bankovca, je na pomoč poklicala še dve sodelavki, ki sta potrebovali kar nekaj minut, da sta prisopihala iz drugega dela banke. In potem so si vse tri ogledovale bankovec. To je bilo smeha ...
Sledil je dan vožnje. Pred nama je bil nov podvig. Trinidad.

Viñales is an agricultural area, where crops of fruit, vegetables, coffee and especially tobacco are grown with traditional methods. Fishing is also an important part of the area's economy.

... se nadaljuje

KO TE NI DOMA

HODIJO LJUDJE PO TVOJI HIŠI


in objavljajo poste po tvojem blogu

La Habana

Še vedno nisem na starih tirih, pa so me ljudje že zasuli z delom. Pa še debelega Harryija Potterja moram prebrati. Da o količini spanja sploh ne začnem. Moj dan je preprosto prekratek. Zvečer pa še kakšno pivce ali prireditev, ki jih poleti Celje ponuja. Sej je fajn, sam mal moram jamrat. :))))

Dnevnik je še vedno odprt na stani od Havane. Pravkar se nasmiham ob zapisu: "Med ogledovanjem in iskanjem starega dela mesta, sva se malce izgubila. Slednje se je izkazalo za izredno dobro stvar, saj sva našla tržnico s sadjem. Kupila sva nekaj rumenih in zelenih banan ter gromozansko velik mango. Tako velikega, sočnega in dobrega manga še nisem videla. Njamni. Pri bananah pa sva malo mimo udarila. Nič kaj okusne niso bile. Zelene niso bile niti užitne." Btw: za mango sem plačala 5 CUP- pesos nacional (1EUR=1,41 CUC, 1 CUC=24 CUP).
V Havani sva se tudi navdušila nad jastogom. Odlična večerja. Priporočam. Ampak bo potrebno leteti na Kubo, saj je v Sloveniji precej drag in ne tako zelo okusen (Zmago že ve!). Si lahko mislite, kaj sva imela ob večerih na krožniku. Jastoga na sto in en način; na žaru, kuhanega, v omaki ... Vedno pa postrežen z rižem, fižolovo juho in solato (avokado, kumarice, stročji fižol in paradižnik, če sva imela srečo). Sama sem se dvakrat še matrala s piščancem. Potem pa prešaltala na škarpeno in lososa.
V Havani so naju nasračkali, da imajo "najboljši" sladoled ever. Malo skeptična-iz strahu po diareji-, sva se sprehodila do parka Cappelia. Lep park. Sladoled - nič posebnega.
Kdaj vas je nazadnje zbudil petelin za dobro jutro?! Naju vsako jutro. Naj še enkrat omenim, da sva stanovala v večstanovanjski hiši. Lastnica je imela na terasi nekaj kokoši in petelinov.
Zadnji večer v Havani (na Maleconu) se nama ga je uspelo tudi veselo napiti. Že nekaj večerov sva opazovala domačine, kako cuzajo rum iz majhnih tetrapakov. Hm, zakaj pa ne?! In sva si tudi sama kupila tri majhne tetrapake ruma. Bila sva izredno pogumna. Kaj pa je majhen tretapakec ruma za naju?! No, da o posledicah niti ne govorim. WC školjka je bila vso noč Zmagova najboljša prijateljica. Kar ni je nehal objemati. :))))))
Bila je izredno pestra noč in težko jutro (auč, tiger je bil ves čas z nama v avtobusu), saj naju je čakalo pet ur vožnje do naslednjega mesta.

Nacionalno geslo: Patria y Libertad - Domovina in svoboda.

... se nadaljuje

just a bad day

Prihajam iz celjske bolnice. Kjer me je prijazen zdravnik (ja, še obstajajo) potolažil, da nisem v življenjski nevarnosti. Z veliko verjetnostjo mi je zagotovil, da moja "tvorba" ni rakasta. In zato zavarovalnica NE bo plačala posega, da bi mi jo odstranili. Halooo! Pa saj plačujem zdravstveno zavarovanje!!!

Po šestih mesecih čakanja in laufanja po bolnišnici izvem, da moram kljub temu k privatniku. Zdravnik mi je tudi naštel nekaj odličnih strokovnjakov ...

Potem sem šla (po sili razmer) še na policijsko postajo Celje prijavit krajo fotoaparata. Uf, kako so me šele tam imeli grdo. Policisti so mi s težkim srcem napisali pomanjkljiv zapisnik. Drugič bom definitivno vse podatke predhodno napisala na list papirja; da bodo samo prepisali.
Trije policisti so se zabavali na moj račun. Da o posmehu niti ne govorim. Itak so mislili, da sem si vse skupaj izmislila. ... kot da nimam kaj bolj koristnega za delat.

Kuba

Ideja je padla že pred meseci. Kuba. Zakaj pa ne?!

Karto sva kupila na odklopu (+ zavarovanje in viza). Preštudirala Lonely Planet in prebrala nekaj koristnih informacij na netu.
Okvirno pot sem si začrtala že doma: Varadero, Havana, Pinar del Rio, Vinales, Trinidad, Varadero.

V petek (4.7.) sva si oprtala nahrbtnik (pretežak) in pot pod noge.
V nočni uri sva se s kombijem podala do Munchna, kjer naju je čakal še 12 urni let. Berliair. Sedeži so bili tako skupaj, da sem se počutila kot sardelica v premajhni konzervi. Še dobro, da smo vsake tri ure jedli in pili.
Na letališču Juan Gualberto Gómez sva našla drag prevoz (20 CUC) in se podala proti Havani.

LA HABANA. Prečudovito mesto, katerega začetki segajo v leto 1514. V svoji večstoletni zgodovini mesto ni utrpelo kakšnih večjih katastrof in se ponaša (še danes) z bogato špansko kolonialno arhitekturo obeh Amerik.
Havano sva prečesala po dolgem in počez. Če nisva pešačila, pa sva se pogajala s taxisti za "dobro ceno". Na začetku so naju fino "nategnili". Ampak vaja dela mojstra ...
Stala sem na Plazi de la Revolucion, kjer je sedež vlade in stavba z ogromnim Che-jem na pročelju. Na Trgu Revolucije je imel Castro ob pomembnejših kubanskih praznikih svoje večurne govore. S steklenico ruma in coca-colo (made in Mexico) se nama je uspelo fino napiti na Maleconu (promenada ob morju, kjer se zvečer zbirajo mladi, stari, domačini, turisti ...).
Ogledala sva si znameniti Kapitol - kopija sedeža zveznega parlamnenta v Washingtonu (Capitol National). Iskala trgovine v kitajski četrti. Se izgubila na znamenitem pokopališču Necropolis Cristobal Colon, kjer naj bi bil pokopan Krištof Kolumb, ki je Kubo tudi odkril. Zaradi same velikosti je pokopališče razdeljeno na avenije in ulice. Z "jajčko" (prevozno sredstvo) sva se odpeljala do parka, kjer me je sedeč na klopci pričakal John Lenon s svojimi očali, katere "en nono" pridno čuva. Kip Kristusa - simbol Havane, ki se nahaja v Casablanci, sva si ogledala od daleč.
Na trgu San Frabcisco sva spoznala dva postavna fanta (njami). En naj bi bil poročen s Slovenko, drugi pa naj bi omrežil Švicarko. Uspelo se nam je zaklepetati in suha grla so klicala po znamenitem koktailu. V gostilni, ki sta jo domačina zbrala, sva odštela za en Mojito 5 CUC. Halo!!! Več kot v Sloveniji! Po barantanju sva za dve rundi odštela 40 CUC (1 EUR= 1,41 CUC).

Spala sva v prijetni in čisti CASAi Particular ("hiša domačinov") v Vedadu. Z oddajanjem sob se preživlja kar nekaj Kubancev. Casa Particunar je na vhodu v hišo/stanovanje označena z veliko tiskano črko A (arrendador enscripto - uradni ponudnik sob).

Havana je bila pred revolucijo meka bogatih Američanov, ki so mestu pustili svoj pečat, viden predvsem v starih avtomobilih ameriške izdelave (v katerih se je noro peljati), ki jih domačini še vedno uporabljajo.

Po štirih dneh sem poznala predele Havane (Vieja, Centro, Vedado) kot lasten žep.
Na pohodu po Havani sem se tudi počutila izredno varno. Na vsakem vogalu je stal policist. Med Kubanci pa se nisem niti enkrat počutila kakorkoli ogroženo. Dežela, ki jo lahko ženska prepotuje sama.

Habaneros love their city and it`s not difficult to see why.

... se nadaljuje

pa sem doma ...

Rjava (beri: rdeča in že 2x olupljena), srečna, bogatejša in polna energije se javljam iz Celja. Po noči na letališču, ker je imelo letalo osem ur zamude (zaradi ??? okvare), mi je uspelo varno prispeti domov.

Žal se s potepanja po Kubi nisem uspela javljati. Ura neta je znašala 6 ojrov. Računalniki pa seveda zelo redki.
Sem pa zato pridno pisala dnevnik. V prihodnjih dneh objavim kakšen ocirk.

Žal brez pristnih slik, saj so delavci na letališču podrobno prebrskali moj nahrbtnih in mi odtujili fotoaparat (ja, tocno tisti, ki sem ga lani prinesla iz Singapurja). Z najlepšimi fotkami! Tistih nekaj kosov oblačil jim še spregledam. Ampak nepozabne utrinke ujete v objektiv ... Barabe.

SMS 13.7.2008 19:27

Ponosna bi bila name - jem jastoga in ribe (škarpeno), veeeeeliko sadja.
Ravno delim obleke in kozmetiko.

Jutri greva v Varadero.

Kuba mi je všeč. Zelo je varna (povej mami).

LP

SMS Havana

06.07.2008 14.52

Za nama je že en dan potepanja po Havani. Sva super.
Itak so naju že nategnali :)

... pase zraven.


07.07.2008 16.09

Imam se fajn!
Gospodarica ima Zmaga tako rada, da nama je podarila 2 manga in skuhala kavo.


------------------------------------------------

Andreja se javlja s Kube. Delčke prejetih SMS-ov delim z vami namesto nje. Saj ne bo imela nič proti.

zdaj gre pa zares ...

Po trebuhu me zvija. V prstnem košu me malo duši. Boli me glava. Nekam čudno se počutim. Najbrž sem zbolela ...

Nč bat. Nič resnega nisem staknila. Samo reisenfieber imam.



Jutri je dan odhoda. Mislim (in upam), da imam vse. Samo še nahrbtnik napolnim in ...
Letos (začuda) bodo počitnice nekoliko krajše. Pa še novega sopotnika imam. Dober prijatelj. Sedaj ga čaka še ena preizkušnja - potepanje z mano. Prijateljstvo bo zagotovo na preizkušnji. :)

Če bo čas in možnost, pošljem kakšno fotko s Kube.

ni smešno :)

Končno sem dočakala počitnice. Jupi. Na koncu sem bila že čisto brez energije.
Uspelo se mi je že naspati. Vsekakor bom morala slednje še večkrat ponoviti. In kolikor se poznam, ne bo problema.

Zadnjih nekaj dni se tudi pridno vzpenjam na bližnji hribček. Na vrhu obvezno pozvonim (večkrat, seveda) na zvon želja (verjetno se zvonjenje sliši po vsej Sloveniji) in se hudujem nad novimi, zelo dragimi "ne padajo ven" (besede in zagotovilo prodajalca) slušalkami za MP3. Seveda mi novi "čepi" (slušalke) non-stop polzijo iz ušes. Zelo zoprno.

Zanimivo pa je, da se mi vsak dan na poti kaj pripeti. Danes npr. me je v dir pognala koza.
Merila je dobrih 30 cm. Rjavo-sive barve in (verjetno) prav simpatična. Če bi bila na drugi strani ograje. Ampak NE! Stala je na sredini ceste in me tako grdo gledala izpod svojih rogov, da sem se za trenutek skrila za ograjo. Očitno sem ji šla malce na živce. Lahko tudi, da so jo motili moji lasje. Ne vem.
"Rešil" me je lastnik. Ne vem sicer, kaj si je mislil (ženska!?!). Nisem pa zgrešila njegovega pogleda.

Ni smešno! :)))

včerajšnji utrinki

Prekrasen koncert. Vreden obiska. Nimam besed. Pri zadnji skladbi - Lord of the dance sem kar poskakovala po stolu. Na odru sem si predstavljala Michaela Flatley-ja. Vauuuu

Follow your dreams...nothing is impossible.