Odločitev je padla

in položnica je plačana. Tudi letos se bom udeležila Rekreativnega teka na LJUBLJANSKEM MARATONU. Juhej ...

Treba je migat. Non-stop. Za manjšo rit. :-))))

... pač rada jem.

Lansko leto (po uspešno zaključeni desetki), samozavestna in polna energije, sem bila trdno odločena, da se prihodnjič preizkusim na enaindvajsetki. Leto je naokoli. In meni se ni uspelo pripraviti. Žal. Pa drugo leto. Želja je velika.

Čič pa ne da nič. :-)))

Že tečemmmmmm ...

lahko bi ...

Lahko bi jamrala o mrazu in mrzlih rokah (v službi še niso začeli kuriti; no, so začeli-samo "moji" radiatorji so mrzli). Lahko bi kakšno rekla na račun volitev. Lahko bi stokala o sivem ponedeljku, ki je bil kot nalašč za cartanje. Lahko bi pisala o faksu in o delu, ki me še čaka-jutri, prihodnje leto. Lahko bi razmišljala o darilu za prijateljico. Lahko bi opisala jutranje srečanje s policistom. Ali pa dan v službi. Lahko bi ...

Pa ne bom. Danes že ne. Preživela sem lep dan. Vem, da me čaka še bolj zanimiv teden. ;-)))

Andreja&Bojana

sta tekli po ulicah Žalca. Prvič. In uspeli. Itak! ;-)

Organizatorji so pričakovali preko 1000 ljudi iz cele Slovenije. Morda je bilo krivo vreme. Morda pa tudi ne. Žal nas je bilo precej manj. Ali pa sem se uštela pri štetju. Na startu nas je bilo trideset. Morda tudi kakšen več.
"Tekmovali" smo v sklopu projekta Slovenija teče oz. Štajersko Koroškega pokala. Pet krogov (en krog-1150m). Kar se je izkazala za izredno suhoparno. Pa kako se je vleklo. Glede na to, da je Žalec prekrasno (drugače precej mrtvo) mestece, bi se dalo progo speljati tudi kako drugače. Če mene kdo vpraša ... ;-)
Že po prvem krogu in pol me je popadel smeh. Tahitri so me-kot za šalo-prehiteli. Po 1,5 krogu!?! Ko so me taisti prehiteli drugič, mi ni bilo več do smeha.

Ponosna sem nase (in seveda tudi na mojo Bojano)! Uspešno sva prisopihali do konca!

med kravami

Moja dobra prijateljica se je odločila za praznovanje rojstnega dneva v luštni koči nekje nad Tržičem.

Moj jekleni konjiček je zmogel - strmo pot navzgor. Po ozki, ovinkasti, asfaltirani cesti sem vozila zelo suvereno. Vožnja po makadamu je bila že bolj zanimiva. Jap, malo me je bilo pa res strah. Tišina. Megla. Gozd. Nikjer nikogar. Malo pod vrhom, ko sem se skoraj že izgubila in nekoliko zapaničarila, pa sem srečala rumen kombi-Family Frost. No, če je pa ta prilezel gor ...





V idilični koči, sredi travnika, kjer so se pasle krave, me je čakalo mrzlo pivo ;-) Še prej pa se je bilo treba sprehoditi med kravami (ki se jih do sedaj nisem bala; res pa je, da se med njimi še nisem sprehajala; sploh pa ne z živo rumenim dežnikom) in preskočiti električnega pastirja. Da o fini hrani in čevapih niti ne začnem ...

Preživela sem fajn žur med Gorenjci. Res pa je, da ga je organizirala Štajerka.

evropski teden mobilnosti

Men se zdi SUPER!

V času Evropskega tedna mobilnosti se boste lahko potniki na vseh linijah mestnega prometa vozili brezplačno. Na ta način želimo spodbuditi uporabo javnega prevoza v skrbi za čistejši zrak v mestu, saj je geslo letošnjega tedna mobilnosti Zadihajmo s polnimi pljuči.

suši (zame prvič)

Auč. Zadnjih pet krožnikov je bilo preveč. :))))

Danes sem si privoščila kosilo v restavraciji Running shushi & wok. Bilo je zelo zabavno. S kuharskim mojstrom smo se posedli za "tapravo" mizo (beri: blizu kuhinje) in začeli s pojedino - "all you can eat" za 10 ojrov. Mimo nas je tekoči trak nosil barvne krožnike z okusno hrano. Oči so mi begale. Poskusiti sem želela vse. Bilo je tolikoooo (zame) "nove", drugačne hrane. Prvič sem okusila tudi sushi.

Žal. Ni mi všeč.V kitajski restavraciji se mi je ponavadi fino afnati se s palčkami. Tudi danes sem se nekaj časa matrala z njimi. Ampak lakota je huda stvar. K sreči sem na pultu našla vilice ... ;-))))

Na forumu sem našla nekaj kritik o omenjeni restavraciji. No, o hrani. Mah, men se je zdelo prav fajn (za nepoznavalko). Predvsem pa dobro. Priporočam!

P.S.
Boško, zdaj veš kam te peljem na branch.

gužva

Jap, v Celju je gužva. Za spremembo. :)))

Pričel se je MOS - MEDNARODNI OBRTNI SEJEM. Po moje (sem skor ziher) mi letos ne bo ratal okusiti sejemskih dobrot in novosti (... kot da mi jih je lani ali predlani!?!).
Spet malo bluzim. Povedati hočem, da sem v soboto okusila delček (milo rečeno) sejemske evforije. Gužvo okoli Golovca. Pišuka. Odpravila sem se po malenkost v bližnji shoping center. Pol ure sem iskala parkirno mesto. To je bil boj za preživetje. Hupanje, prerivanje, kričanje, preklinjanje ... Na koncu pa so se trije avtomobili zakadili proti mojemu parkirnemu prostoru, tako, da sem jim komaj ušla. Uh. Nikoli več. Prihodnjič udarim pešaka. ... not.

o denarju ...

Pred kratkim je padla debata o (nekontrolirani) rabi denarja. In nadzoru.
Sestrična (sestra ...) mi je predlagala, da naj si vsak mesec zapišem stroške oz. kam beži moj denar.
No, zakaj pa ne. Bom imela konec meseca vsaj približno predstavo kam (prehitro) odteka dinči. Prvih nekaj dni sem bila zelo pridna. Izdatke sem beležila do centa natančno. Konec tedna sem bila že malo lenčkana (nedosledna) in sem si pridno shranjevala vse račune (upam, da nisem po pomoti pobrala še kakšnega viška). Danes smo nekje na sredini drugega tedna. Moja denarnica pa je nabito polna. Računov.
In potem se čudim kako/zakaj denar beži od mene.
Po drugi strani pa vem, da ga ne jem, stran ga tudi še nisem vrgla (mislim dobesedno: prijeti denar in ga odvreči v (npr.) smeti) ... Večna neznanka.

Nikakor ne veljam za človeka, ki bi imel svoje finance čisto pod nadzorom. Na mojem bančnem računu obstajajo t.i. Andrejine luknje. So različne velikosti. Odvisno od meseca. Zelo težko jih je pravočasno odkriti in sproti zakrpati. Šele ko je luknja enormne velikosti, da me stisne pri srcu (in v žepu), jo je mogoče za silo prekriti z obližem. Sledi čas "zategovanjamošnička". To je čas velike "lakote". In kako se vleče. Čas (mesec), namreč. Včasih je potrebno počakati še kakšen mesec več, če je "neznanokam" odteklo preveč denarja.
Kdaj bomo že petega?! :)))))

septembrske sončnice

Že celo poletje pozorno spremljam rast "sončnic". Dve leti zapored mi dvorišče krasijo rumene rožce. Prvo leto s(m)o posejali poljske (visoke) sončnice. Drugo leto pa lepe in nizke. Takšne sem si zaželela tudi letos.

Nekoliko pozno (enkrat maja) sem kupila dve vrečki nizkih (20-30 cm), rumeno-rdečih sončničnih semen.

Ups. Nekje sem ga (spet) posračkala. Gredico mi namreč kazijo meter in več visoke sončnice. Brez cvetov.

Upam na rumeni september ... ;-)))