malo poezije :-)

Pred časom mi je prijateljica prebrala Pavčkovo pesem. Danes pa ji jo berem jaz. Čeprav potiho in le v mislih.

Ko hodiš,

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi: vnovič

in zopet

in znova.

TONE PAVČEK

s knjigo po glavi

Odkar pomnim, smo (bili) pri nas doma včlanjeni v vse mogoče knjižnice. Za to je poskrbela mami. Tradicijo nadaljujeva s sestro. In pridno zalagava in izgubljava izkaznice. Če jih je pa toooliko ...

Knjižnice so mi načeloma blizu. Rada se izgubim med knjižnimi policami, brskam med knjigami, se dotikam platnic ... Včasih sem si sposobna izposoditi tudi celo gor knjig, ki jih komaj odnesem domov in jih lahko brez večjih težav kar nekaj časa prelagam iz sobe v sobo. Nekaj jih celo preberem. Priznam, kakšno pa še neprebrano vrnem.
Pri obisku knjižnic se srečujemo tudi s knjižničarji. Lahko so nam v veliko pomoč. Zlasti pri iskanju strokovne literature. Lahko pa se tudi samo kregajo na (nas) zamudnike in "težijo" z zamudnino. Boh ne daj, da jim ponudiš drobiž pri plačilu. V petek so švigale strele iz oči (nove???; jaz je še nisem videla) knjižničarke. Oh, in kakšen pogled ti šele namenijo, če jih vprašaš kje je chic lit!?!
Pogostokrat jih je v knjižnici več kot obiskovalcev. Ampak so ponavadi zasedeni. In zdolgočaseni. Vsaj tako delujejo.
V knjižnici moraš biti tudi čisto tiho. Pravilo, pač. Ne smeš kihniti. Ne smeš se pogovarjati. Saj takoj zaslišiš: pššššššššššššššššš. In boh ne daj, da ti zazvoni telefon. Takrat je najbolje, da se hitro pobereš . Doleti te lahko kaj hudega. Lahko jih npr. dobiš s knjigo po glavi. Seveda pa gospem za "šaltrom" telefon zvoni non-stop. Ampak one so itak zaposlene v knjižnici. Za njih ta pravila ne veljajo. Malo sem jezna. Na zaposlene v naši knjižnici (beri: Osrednje knjižnica Celje). Priporočam obvoz. Vsaj dokler nekateri zaposleni ne opravijo tečaja primernega obnašanja.

že grem ...

Sonček je in jaz sem skuštrana.

Sončen dan. Direkt za tečt.
No, saj bom šla. Samo še kafe spijem in se odlepim od stola. Pa še mraz je zunaj. Lasje mi že stojijo pokonci. Brrrrr ...

Mal sem lenčkana. Vem, da me čaka še dolg dan. Med drugim tudi čofotanje v Atlantisu. Upam, da ne bo tako mrzlo kot zadnjič.

fajn drušna

Sem bila kregana ... Nič nisem napisala o fajn drušni, ki mi je razveselila in mi polepšala sobotni večer.
Vsi so hvalili njami pecivo. "Tazažgano" je bilo najboljše. hihi
Hvala vsem za lepe želje. :-)))

... o zažganem biskvitu

Lahko se zgodi vsakomur. Tudi meni.

Kako?
Čisto preprosto. Biskvit sem malo (preveč) zapekla. V prevelik pekač sem vlila premalo mase in pustila na previsoki vročini preveč časa. Ups ...
Ampak nima vsak profesionalnega kuharja za prjatela, ki se pojavi "navratama" ravno pravi čas.
Ko je vstopil v kuhinjo, se je najprej prijel za glavo. Nato se je še malo prijel za glavo. Si končno malo opomogel. Zavihal rokave in se lotil dela. Najprej je pospravil delovni pult, saj ni bilo praznega niti centija (povsod gore umazane posode). Še prej pa se je prelevil v "superkuharja"!
Seveda je rešil zapečeno (beri: zažgano) testo. In naredil nekaj njami.
Kljub bombi v moji kuhinji ni izgubil živcev. Med delom mi je zelo potrpežljivo razlagal in demonstriral. Večkrat me je tudi pohvalil. Jupiiii!
Ugotovil je tudi, da mi manjkajo osnovni kuhinjski pripomoči. Saj bi napisala kateri, pa jih ne poznam. Mislim, da je nekaj govoril o lopat(k)ah, pa o metli(ca)h ... Kdo bi vedel. On že ve, saj je moral mešati z rokami. :-)))))))))

Današnji večer sem posvetila peki. Jutrišnjega pa zabavi in fajn drušni.

potepanje

V soboto sem se prvič potepala po obmorskem mestecu, znanem po največjem jadranskem pristanišče in križišču več poti v Evropo.
Trst. Čudovito mesto. Če odmislim industrijsko cono. Stari del mesta me je prevzel.
Nekje sem prebrala, da se je stanje v zadnjih letih zelo spremenilo. Mesto je baje postala ekološka katastrofa. Pa še nekaj o poplavi Kitajcev sem zasledila. :-)
Ma, alora, me prau nč ne briga.

Izlet in potepanje po Trstu priporočam! Luštno se je sprehoditi ob morju in se izgubiti po starih ulicah. Mimogrede pa mal pofirbcat pri "Kitajcih".

V planu imam "nadaljevanje".

007

Že dolgo ni bilo v kinu tako glasno kot danes. Hmmm, če dobro pomislim .... ne, še nikoli nisem sedela ob skupini fantov, ki so se za čas filma opremili s platojem piva in ves čas veselo žlempali. Stavim, da so tekmovali kdo zna glasneje odprli pločevinko. Seveda je zmagovalec sedel tik ob meni.

Tudi sama sem brala kritike o "novem Bondu" že pred ogledom današnjega filma. Je pa vedno zabaven "after" drink, saj je potrebno film, igralce, režijo ... obrati do kosti. "Moji" današnji sosedje niso držali do konca filma. Neokusne in zelo GLASNE šale so se kar vrstile.

Šale na račun Jamesa Bonda sem še prenesla. Ko pa se najglasnejši spravil name ...
sem se prelevila v tajno agentko ...

... in ga vljudno prosila naj že enkrat zapre.

Film sem si v tišini (recimo) ogledala do konca.

p.s.
O tem, kako so naju z Nino zaprli na streho parkirne hiše, in kako nama je za las uspelo pretentati vrata na senzor, in o natakarjih, ki naju zaradi neznanega (sumljivega?!) razloga niso hoteli postreči z martini vodko 007 pa kdaj drugič.

impro

Impro liga, vseslovensko prvenstvo v gledališki improvizaciji, je projekt KUD-a France Prešeren v Ljubljani. Ustanovljena je bila leta 1993 z uradnim razglasom v reviji Mzin, ko je Andrej Rozman - Roza v imenu ustanovitelja lige Gledališča Ane Monro k sodelovanju v improvizacijskih igrah povabil skupine z različnih koncev Slovenije. Danes v okviru predstav Impro lige nastopa preko 100 improvizatorjev različnih starosti.
Včeraj sem se smejala Javšniku in Improvokatorem. Improvokatorje sestavlja skupina fantov in deklet, ki s svojimi domislicami, humorjem in razgledanostjo presenetijo tudi največje razvajence odrskih umetnosti. Predstava, ki ji usodo kroji publika (predlaga naslove, žanre, osebe ter jim določi karakterje, stanja, napake), preseneča iz minute v minuto, gledalce pa drži v napetosti in pričakovanju ter jih skozi salve smeha pripelje do konca, ki pa si ga niti gledalci niti nastopajoči sploh ne želijo več.
Ekipa je zakon. Nasmejala sem se do solz. Tokrat ne v KUD-u, ampak v KMŠ-ju.

Ekola, pa imam že eno zaobljubo za leto 2009 - večkrat "po smeh" na impro! Vsaj enkrat mesečno ... če bo mogoče. Teeeeeja! (prijateljica, zelo dobra improvizatorka, ampak je še nisem videla na odru)

luknja

Pišuka. Pa je teden naokoli. Ja, in v enem tednu se veliko zgodi. Med drugim sem se prvič v življenju resno lotila menjave gume (ne na svojo željo). Prvič v življenju! Ponavadi sem samo stala ob avtomobilu, firbcala pa mimovozečih voznikih in seveda - pametovala. Kako lahko je nekoga (kogarkoli, samo, da to nisem jaz) opazovati pri delu - menjavi gume.

Kdor čaka, dočaka. Doletelo je tudi mene. V soboto. Z eno nogo že na gasu, z drugo pa na Gorenjskem, kamor sem se odpravljala. Avto je bil do vrha pol. Prtljažnik sem komaj zaprla.
Najprej sploh nisem poštekala kaj je narobe s konjičkom. Zdelo se mi je, da imam zategnjeno ročno, ko sem ga dajala iz garaže. Pa seveda ni bila. In potem se mi je posvetilo.
Panika! Hitro sem klicala edinega moškega v družini. Ki pa slučajno ni imel časa. Nahajal se je 15 min stran, pa še čas kosila je bil. Grrrrr ... Uspelo se mi je skregat z vso familijo (no, skoraj z vso - mamo sem pustila na miru, je reva delala).
Besna sem se odločila, da sama zamenjam prazno gumo. Saj drugega mi tako ni preostalo. Poiskala sem knjigo z navodili in se najprej lotila "reševanja" rezervne gume. Cepci so jo namestili pod prtljažnik. Da jo komaj osvobodiš. In pri tem moraš še fino pazit, da ti ne zmečka noge. Navodila so bila zelo skopa, slike z raznimi pripomočki pa občutno premajhne. Ampak uspelo mi je!
Tudi gumo sem uspešno menjala (ob majhni pomoči soseda). Največ težav mi je delal okrasni pokrov. Cel hudič ga je sneti.

Če se znajdete na cesti, s prazno gumo - pokličite mene "pomoč na cesti".

bila je sončna nedelja

Ponavadi sploh ni bilo dileme o izbiri kraja, ko smo se podali na slovensko morje. Piran in pika.

Po novem pa sem zelo navdušena nad Koprom in "Popovičevimi palmami". Nov pomol, dolga sprehajalna "pot" ob morju in nove, zelo simpatične klopce (tudi tiste v pristanišču narejene iz kamna so zanimive) so me pritegnile.
Kafetkanje čist ob morju ima poseben čar. Celo popoldne bi se (s šalco v roki) lahko martinčkala. Mislim, da se omenjene aktivnosti ne morem (nikoli) naveličati.

Samo še barčico al pa kakšen vikend si kupim, pa bom lahko čofotala po morju in se martinčkala po mili volji. Prej pa še na lotu zadanem al pa se spoprijateljim s kakšnim šejkom. Haha, mi dogaja. Že šibam spat ...