smeh ni greh!

Današnji večer sem zaključila s smehom.

Vid Valič, Vanči Žorž in Dušan Tomič so se izkazali na odru. Predstavo so prilagodili publiki - za mlade. ...po duši. :-)

Mladenič, ki je na (ne)srečo sedel poleg mene (ni bil Tomaž), je moral prenašati moje histerično smejanje, krohotanje, neprestano ploskanje, komentiranje, vreščanje, poskakovanje...

Vedno sem za-smeh, standAp in seveda Vida. He`s my favourite. :-)))))

pravi prjatl

Prijateljem namenimo posebno mesto v našem življenju.

Pravi prijatelj:

Ni zavidljiv, temveč te spodbuja.

Pravi prijatelj ti stoji ob strani, ko izgubiš najdražje, ki si jih ljubil.
Pravi prijatelj ti pomaga takrat, ko doživljaš neuspeh.

Razumejo nas, a nas ne obsojajo.

Pravi prijatelj se veseli tvojih uspehov.

Nikoli nas ne spravlja v jok, temveč v krohot.

...med drugim ti tudi poravna zavese v dnevni sobi in pokaže pajčevino na steni.
Zato pa že cel večer sesam. :-))))))

Uživajte v prijateljstvu!

nevednost

Zadnje čas ugotavljam, da moja nevednost ne pozna meja.
Danes sem se še zadnjič letos odpravila na sneg z bordom in prevelikimi buci. Not A Good Idea.

Niti nisem imela namena pisati o vseh možnih kolobocijah današnjega dne in precej grdih padcih. Ampak zadnji spust je bil res majka. Iz obraza mi je sijal bebast nasmešek: "uspelo mi je".

Pred tem pa sem zelo konkretno spoznavala naklon proge, po kateri sem se (btw) danes prvič peljala, kljub temu, da smučišče relativno dobro poznam. :-)
Prav tako sem zjutraj spet čakala na gondolo. Čeprav vem, da vozi med tednom vsako polno uro. Sem si vzela pač (malo preveč) čas za kafetkanje.
Večina spustov je bilo tudi danes zelo trdih in neobetajočih. Že po prvem sem tipala vse dlančnice in prstnice. Prvo uro sem preživela večji del časa na riti in kolenih (as usual). Jutri bo spet vse sivo.
Proti koncu druge ure, ko sem že mislila obupati, bolečine itak nisem več čutila, premočenih hlač in rokavic tudi ne, mi je uspelo narediti nekaj zavojev. Bravo me. ;-)
Danes sem bila tudi vesela vožnje z vlečnico. Nič krožnikov ali sider. Sedežnica-to mi deli. Bord pod pazduho in gremo! :-)
Smučišče in vreme nista pritegnila veliko smučarjev. K sreči. Kljub temu pa sem izvabila prenekateri pogled. Zelo zaskrbljujoč.
No, upam, da bo teh v bodoče čim manj.

rana ura-zlata ura

Zame je rana ura že 7.30 zjutraj.

Včeraj zvečer me je prijatelj prepričal, kar ni bilo niti tako težko, za jutranji pohod na bližnji hrib. Ko sem preživela jutranje bujenje, me je sonček dokončno prebudil in (skoraj) brez slabe volje sem se skobacala iz postelje.

Mater sem sopihala. :-) Je kar izziv dohajati človeka, ki prekipeva od energije.

Do danes sem tudi živela v prepričanju, da je osma zjutraj relativno zgodnja ura za hribolazenje. Ups, sem se uštela. Komaj sem našla parkirno mesto. Nekaj časa sem celo sumila, da je danes kakšen organizirano pohod. Pa mi je prijazna gospa povedala, da verjetno ne, in da so ljudje pač prišli malo na zrak.

fršlok

Pred kakšno uro sem v avtu poslušala radio in prometna poročila. Še vedno nisem prepričana, če sem slišala pravilno. Morda je vse skupaj le plod moje domišljije.

Možakar, ki je poklical na radijsko postajo, je udeležencem v prometu sporočil, da na pločniku (nekje v mestu) leži človek. Predvideval je, da je padel s kolesa. Na koncu pa še dodal, da bi bilo verjetno fajn, če bi kdo poklical reševalce.
Napovedovalka je nato opozorila udeležence v prometu, da naj bodo previdni in naj se izognejo oviri.

Srčno upam, da ne bomo kdaj ta ovira mi. V tem primeru upam, da bod(m)o mimovozeči najprej poklicali reševalce (112!!! Center za obveščanje, reševalci, gasilci) in šele nato radijsko postajo. Mimoidoči pa, da bodo oviri pomagali in se ji ne izognili.

važička

Dopoldne (pred službo) mi je uspelo skočiti na Krvavec. Uf, kakšno vreme sem natrofla. Odlične proge. In po naključju sem bila ob 9.00 že na smučišču.

Meni osebno se je blazno težko odpraviti od doma. Kamorkoli-na sprehod, tek, pijačko ali pa tudi na potovanje. Ko pa mi uspe prestopiti prag, sem na konju. Pogostokrat potem jezno piham, zakaj za vraga se nisem spravila iz bajte že prej!

Po božanskem dopoldnevu mi je nekoliko suhoparni sestanek minil presenetljivo hitro (akademskih 15 je tudi pripomoglo), problemi v službi pa so se mi zdeli minimalistični.

Vsekakor nameravam tovrstna dejanja ponoviti!

upihnila sem svečko

V petek je minilo natanko leto dni odkar sem prižgala zadnjo cigareto. Kar s ponosom sporočam.
Kako lepo bi bilo, ko bi lahko rekla, da je mučnega odrekanje konec. Ampak temu ni tako. Sploh ne. Cigaretni dim mi še vedno diši. Želja po dimu še ni usahnila. Še vedno me stisne. Ne več tako pogosto kot sicer, pa vendarle.
Upam, da je pred mano še eno leto brez cigarete!
Diiiiši, uf, kako diši. Upam, da ne za vedno!

p.s.
O težavah (kilogramčki in prebava), ki spremljajo prenehanje kajenja, pa kdaj drugič.

nocoj pa res

Se bom spravila v posteljo pred polnočjo!

Zaspana sem. Že od jutra naprej. Zvezdice se mi prikazujejo že cel ljubi dan. Želja po kavi je neizmerna. Žal učinka ni.
Prebudilo me ni niti današnje sončno vreme. Misel na tek sem tudi gladko odpihnila. Na jutri.

Andreja in kuhanje

Ne gresta preveč skupaj!

V moji kuhinji se dogajajo čudne stvari. Štedilnik in pečica sta začarana.

Nikoli nisem blestela za štedilnikom. Kar pripravim, je ponavadi užitno. Ni pa odlično. Mal več Jamija in situacija se lahko kar hitro spremeni. :-)
Dvajset let sem potrebovala, da sem naštudirala kuho "na plin". Po novem imam steklo keramično ploščo. Njeno muhasto delovanje me vsakič znova preseneti. Če ne zapali, pa ziher poskrbi, da kaj prekipi. Znova in znova. Da o drgnjenju niti ne začnem. Na mojo se vse prime. Vsaka kapljica vode pusti pečat. Pa saj to lahko samo drgneš. No, če želiš, da se sveti. Zlasti, če pričakuješ obisk.
Tudi pečica ima svoje kaprice. Vsake toliko časa se odloči, da mi bo serijo muffinov zažgala. Še prej pa speče jabolčno pito, po kateri si še vedno oblizujem prste!

Nasvet. Temno rjavi (zažgani in presušeni) muffini niso (takoj) za v koš. Služijo lahko kot odlična dekoracija. Samo paziti je treba, da jih kdo zaradi vljudnosti ne poskusi. Obstaja velika nevarnost, da si zlomi zob.

izgubljeno geslo

Že tri dni (in noči) se trudim vplačati akontacijo za potovanje. Potepat se grem! No, vsaj upam.
Ne morem in ne morem se spomniti gesla. Vnesla sem že vse mogoče kombinacije. Pa ne gre.
Mislim, kdo si pa še uspe zapomniti vsa mogoča gesla, ki jih uporabljamo. Poznati moram vse možne pin-e in puk-e telefona, gesla vseh bančnih kartic (ki jih zaradi "suše" ne uporabljam pogosto; gesla pa se zasidrajo nekje v možganih in ni jih več moč najti), kar naprej se neki logiram in si izmišljujem nova in nova gesla...
Jejhata...

pocukrano jutro

Wire to Wire - Razorlight

zakaj je dobro biti ženska

Prijateljica mi je poslala pošto. Zdi se mi prav, da jo delim z vami. :-)


Danes je 8.marec. Ni pomembno ali ga praznujete ali ne, pomembno pa je, da se zavedate zakaj je dobro biti ženska:

1. Ženske živijo dlje od moških.

2. V ženskim revijah je več darilc.

3. Lažje se napiješ, kar je pozitivno za denarnico.

4. Vedno veš, ali je otrok tvoj ali ne

5. Osrečiš vsakega prodajalca čevljev.

6. Skoraj nikdar se ne izgubiš, saj te ni sram vprašati za pot.

7. Posledice burne noči lahko prekriješ s pudrom.

8. Nihče se ti ne smeji, kadar ne dosežeš vrhnje police v trgovini.

9. Hkrati lahko delaš več stvari.

10. Med razmišljanjem uporabljaš le možgane.

11. Ko zlikaš srajco, se to dejansko opazi.

12. Tvoj občutek za dolžino je realističen. Ko ti nekdo reče 20 centimetrov, točno veš, ali je to res ali ne.

Uživajte v tem, da ste ženske!!!

končno on time

Po dolgem času mi je uspelo, da sem bila na parkirišču zgodnja. Smuči in pancarje sem že prejšnji večer zložila v avto. Skrbno sem si pripravila še vso ostalo opremo. Tako bom (in tudi sem) pravočasno vstala, v miru pokafetkala in se odpravila od doma. Kaj naj reče-bilo je lepo jutro.
Smučišče Golte je za afž dan presenetilo ženski spol z brezplačno karo. Juhej.
Torej, enkrat za spremembo sem bila na smučišču točna. In glej ga zlomka. Ker je bil petek in zelo malo ljudi, je tudi gondola vozila točno-ob uri. In sem čakala. Spet. Kot ponavadi. :-)
OK, še vedno je bilo lepo, čeprav male megleno jutro.
V popolni bojni (smučarski) odpravi sem se pognala do prve sedežne (hehe, kot da jih je toliko). Šment. Spet sem čakala. Dvajset minut čez deveto je delavec še vedno čistil posamezne sedeže.
Ko mi je končno uspel prvi spust po hribu, sem ugotovila, da je na progi 10 cm novozapadlega snega. Dva spusta je bila vožnja še zanimivo (milo rečeno), potem pa se je užitek počasi spremenil v matranje.
Hm, kaj čm. Mal dnarja mal muske. :-)
Ne, ne. Pozdravljam takšne akcije!

apčih (again)

Za mano je teden dni dopusta. Počasi se psihično pripravljam na "prvi" delovni dan. hehe, ne, ne, saj ne. Pretiravam. Saj ni tako hudo. Kriva je lenoba. In zdravje. Nekoč sem nekje prebrala, da naj bi človek prebolel od 2-6 prehladov letno. Zelo se trudim, da ne odstopam od povprečja. Kljub različnim žavbam, ki se jih letos poslužujem, vsak drugi mesec šmrkam.

Te počitnice sem (malo) posvetila tudi razvajanju. Po juhuhu letih (se ne spomnim točno) sem pristala v savni. In sploh ni bilo švoh.
Savna mi nikoli (???) ni bila ravno pri srcu. Ko mi je kdo omenil savno, me je najprej obdal klavstrofobičen občutek s pridihom otežkočenega dihanja. Zdaj pa uživaj. Japajade.