Ljudje se spreminjamo.

Vem, da se ljudje spreminjamo. Razlogi so najrazličnejši. In niti na kraj pameti mi ne pride, da bi poskušala našteti ali analizirati vzroke.
Spremembe (+ ali -) ponavadi pri sebi sploh (ali težje) ne opazimo.
Včasih je fajn prisluhniti prijateljem.
Ampak vse ob pravem času.
Hehe, zase vem, da se spreminjam. Že nekaj let. Predvsem poskušam biti pozitivna in doseči vrh gore. Kakšna pot me čaka, ne vem. Pa me niti ne briga. Vem, da jo bom premagala.
Danes sem preživela dan na vrtu. Presadila sem nekaj rožc. Uredila gredico. Nekaj rožc je celo prišlo do vode. Metla mi je skoraj povzročila žulje. Nenehno sklanjanje pa je povzročilo bolečino v križu. Auč, zdaj vem da sem stara.
Pa naj še kdo reče, da se nisem spremenila. ;-)

Na vrhu se vedno srečamo.

Ko se na vrhu dobimo-kolesarja in pohodnica.
V Boliviji na "cesti smrti" sem spoznala, da kolo pač ni moj prijatelj. Ja, kot prevozno sredstvo. Da bi se pa s kolesom podala na kakšen hrib?! Ni šans! Bom kar lepo pešačila.

še nekaj morskih ...

dubrovniške drobtinice

En večer in (prelepo) jutro sta premalo za odkrivanje Dubrovnika. Prekrasno mesto. ... in me kliče nazaj!

Glede na to, da sem preživela mesec julij na drugem koncu sveta. Kjer je bil mraz. Kjer je na izložbenih oknih pisalo "winter sale". Kjer me je zeblo v prste na nogah. Kjer sem si kupovala rokavice in kape...
So me prijatelji peljali na morje. Točneje Zmago in Tanja. Potepali smo se po Dubrovniku (občutno premalo časa), sledil je Orebić (Pelješac) in še nekaj dni Paga. Vsako leto pridem domov z daljšim seznamom nepogrešljivih pripomočkov za udobno kampiranje. :-)
Če smo imeli srečo pri iskanju sobe v Dubrovniku (super lokacija in prekrasna soba s čudovitim pogledom na mestno jedro), smo se pa zato skoraj dve uri fijakali po Pelješacu in iskali primeren kamp.
Kamping standardi ljudi so res ZELO različni. Do nedavnega sem mislila, da jaz NEkompiciram. Wrong! Z našim majhnim šotorčkom pa res ne bom kampirala na kamenju in žgočem soncu. Očitno to nekaterih ne moti. Skoraj me je tudi fršlok, ko sem slišala, da je bil nek kamp poln. Vedno se najde prostor še za en šotor ... Se pa s tem res zmanjša kvaliteta bivanja. :-) Presenečena sem bila tudi nad gostoto kampov. Vsak, ki ima za bajto meter zemlje, hitro postavi napis KAMP.
Mah, se učimo ...
V Orebiću smo torej poiskali simpatičen in zelo miren kamp. Poln Slovencev. Kar je bilo nemoteče. Lepa plaža. FKK tokrat nismo našli. Pa saj tudi nismo imeli časa za iskanje, saj smo bili prezasedeni s poležavanjem na plaži in branjem. Če je bila prva polovica letošnjega leta nebralno obarvana, sem v teh dneh prišla na zeleno vejo glede števila prebranih knjig. Kvalilteta pa ... heheh, primerna počitniškemu duhu.
Iz Orebića je sledilo še nekaj dni Paga. Predvsem jaz sem si zaželela malo vrveža. :-))))
Bilo je super. Družba enkratna. Vesela sem, da sem tudi sama doživela malo poletja (čeprav vremenarji že grozijo, da je te dni zadnji vročinski val).

ups

Se mi zdi, da sem nekoliko zmedena. Ali pa sem že predolgo od doma.
V samo enem dnevu mi je uspelo zažgati riž (dvomim, da se da posodo še rešiti), obarvati bele kopalke in belo majčko (sedaj sta svetlo modre barve; Veniš ne pomaga) in uničiti ikejino valovito ogledalo (to se bo še dalo rešiti; upam).
Eh, bo že bolje! hihihi

Enanitos Verdes- Lamento Boliviano

tu carcel enanitos verdes

... se mi posluša ;-)))

San Pedro

San Pedro leži na 2440m ned.v. Malo hipijevsko mesto. Pa zelo drago. Za 2 ojra ti postrežejo s tamalo pločevinko piva! Mislim, ej ... Saj sem se hitro naučila, da se alkohol pač kupuje v trgovini in pije v hotelu. ;-)))
Za dobro jutro smo se odpravili jahat s konji čez filmsko sotesko. Soteske sem bolj malo videla. Sem se raje oklepala konja. Ko sem uspela malo poškiliti naokoli, sem videla pa samo kamenje in prepad. Ne, saj ni bilo tako hudo ... :-) Uf, ko bi videli strmino (peščena sipina) po kateri so jezdili ... Mater me je stiskalo ... Pa sem že lani rekla, da sem s tujimi kljuseti zaključila. Tudi zadnjico sem si malo ogulila po 4 urah ježe.
Sej drgač jeblo pa fajn. ;-))))
Ogledali smo si tudi Mesečevo dolino, ki je očarala z nenavadnimi oblikami pokrajine, ki sta jo razjedla veter in voda.
Videla sem tudi puščavo Atacama, ki je edinstvena v svoji divji lepoti, in je tudi eden od najbolj suhih predelov na svetu. Nazadnje je deževalo pred 30.leti, prej pa 400let nič. Hudo ...
Na koncu potovanja nam je ostal samo še Santiago. Po 4urnem letu iz Calama nam je ostal dan shopinga v tej metropoli. Na ta račun smo ostali še en dan v Lapazu.
Santiago je znano po kafeterijah, fastfoodih, trgovinah ... LP opisuje prebivalce kot "hard-working", čeprav se mesto začne prebujati šele ob 10ih dopoldan, trgovine pa se odprejo ob 11.00.
Iz mesta je samo urico vožnje do smučišča. In prekrasen pogled na Ande te prisili, da za trenutek pozabiš na nakupovalno mrzlico in se zazreš v daljavo.
V Santiagu smo spali v hotelu Pariz. Priporočam.
Sem že omenila, da sem bila na zimskih razprodajah ... Meni se je zdelo malo smešno. Pa škornje sem poskušala. hehehe
Mislim, da sem prava čarovnica. Da sem spravila vso robo v nahrbtnik. In ne presegla dovoljene kilaže na letalu. :-)
Glede na to, da sem se zadnji dan klatila samo po štacunah, moram še napisati kakšno zanimivost o trgovkah. Vsak oddelek, vsaka trgovinica ima vsaj 50% preveč trgovk. Vsaka je zadolžena za svoj meter pulta ali za deset obešalnikov. Pa komaj folgajo z delom. Delo na blagajni je poglavje zase. Mislim, da jih je nekje od 3-5 babnic za eno blagajno. Pa sem kljub temu vsakič (!!!) čakala vsaj 15 min, da sem prišla na vrsto in lahko plačala. K sreči sem imela časa na pretek.
Let domov je bil (relativno) miren. Vse je bilo ok. Nobel letalo, fajn filmi, okusna hrana sta mi olajšala 13 ur letenje. Možakar poleg mene pa je začinil zrak. Ni bila turbulenca dovolj ... ojej!
Prav tako ni bilo nikjer niti sledu o kakšni maski. Nobene panike glede prašičje gripe. Edino masko, ki sem jo videla, je nosila natakarica v neki betuli v Lapazu. Pa še z rokavicami je nekaj strašila ... ;-)
Mislim, da mi je uspelo na kratko še dopisati nekaj utrinkov iz potovanja.
Zmagovalka je Bolivija.

vožnja z jeepi

Iz Uyunija je sledila 3-dnevna vožnja z jeepi po bolivijski puščavi. Prvi dan sem uživala na slanem jezeru (Solar de Uyuni-največje slano lezero na svetu; je del prazgodovinskega slanega jezera Lago Minchin, ki je pokrival večino JZ dela Bolivije. Ko se je površina posušila, je ostalo nekaj "slanih lužic" in nekaj slanih "jezer", vključno s Solar de Uyuni in Salar de Coipasa) in si ogledala sončni zahod na otoku kaktusov ob Laguni Colorado. Tolk lepo, da je bilo že kičasto.
Drugo jutro je sledila vožnja po bolivijskem altiplanu, mimo jezera in vulkanov (Uturunco je visok 6020 in se iz njega še vedno kadi; aha, videla dim). Mrzlo noč (ta noč naj bi bila najbolj mrzla!!!) smo prebrodili z Bacardijem. Tudi vodiči jeepov so si popestrili noč. Da jih ni zeblo ... Kuharica jim je pa pomagala ... Hehe, celo noč so rjuli. Zjutraj smo jih je pa vodič budil. Naš je bil čist prekrokan. Po požirku jegra je prišel malo k sebi. Hehehe, saj smo lepo skrbeli zanj. Sproti smo ga fojtrali. Na koncu je dobil še trinket. No, saj si ga je zaslužil. Avto je ustavil kadar se nam je zahotelo. Še ko sem mešala bacardicolo, da se nisem polila. ;-)
Sledil je še dan vožnje mimo najvišje ležečih gejzirjev (fumarole) na svetu, kopanje v termah (na 4tisočakih), naprej preko Dalijeve puščave, mimo Lagune Verde in vulkana Llicancabur.
Mislim, da slike povejo vse ... Ojej, sem pozabila na vse lamice, vikunje in flaminge, ki smo jih nadlegovali na poti ...
Enkrat popoldan smo prečkali Čilsko mejo. Še prej pa požvečili vse kokine liste, ki so v Čilah prepovedani. :-)
Namestili smo se v oazi San Pedro.

Uyuni

Iz Potosija nas je prepoln avtobus (po neasfaltirani, ovinkasti cesti) po 7 urah vožnje (po moje še kakšna več, saj so spet neki štrajkali in smo s coknpokom pešačili v en hribček ...) pripeljal v mesto Uyuni. Domačini so se gnetli in tlačili med sedeži, mi pa smo komaj čakali, da se bo pot že končala.
V Boliviji, ki je tretja najrevnejša država v J Amriki in za Kolumbijo največja izvoznica prepovedanih subctanc, se kar naprej nekaj stavka. Imajo zelo močan sindikat. Npr. če se podraži bencin za nekaj centov, so že na cesti. Ta dan imajo delavci, ki hodijo v službo, plačan. Na cesti pa so takoj zastoji.
Uyuni, mestece, ki leži na 3675m in ima 15000 prebivalcev, nas je pričakalo brez elektrike. Celo mesto je bilo v temi. Mislim, da se je posvetilo okrog desete ure. Je bilo pa prav romantično večerjati ob svečkah. In nič kaj romantična ni bila ledena voda v kopalnici. hihihihi
Zjutraj me je zbudil sonček in prekrasna tržnica, ki je napolnila prazno in prašno glavno ulico.
Mislim, da sem zasvojena s tržnicami.