čakam te!

Ne čakam rada. Bi rekla, da sem precej neučakan človek. Pa ko bi človek pričakoval, da sem vir potrpežljivosti.
Ne, ne ... Not me! ;-)
Tudi sama zamujam. Hehe, saj o tem sem že enkrat pisala.

In danes spet čakam. Še dobro, da sem našla komad od Draškove in zraven prepevam. Sosed pa tudi (trpi) z mano!

Moj predragi prijatelj je pozabil name (in odkinkal eno kitico preveč). Sama pa sem enkrat za spremembo točna in pripravljena. Mi verjetno vrača še vse za nazaj! ;-)
Pa ravno danes. Ko je moj praznik. In grem po dolgem času ven z osebo moškega spola. opa ...

zmagovalka!

Glede na to, da sem včeraj postala "polmaratonka", moram napisati tudi kakšen pripetljaj. In bilo jih je polno.
Že 14 dni prej sem imela krizo. Obdajali so me dvomi. Da o včerajšnjemu jutru niti ne začnem. Zmagu sem skoraj izpahnila ramo. Tako sem ga trepljala in bodrila. Groza me je bilo opazovati vse naspidirane tekače, ki so verjetno že nekajkrat pretekli 21 km. Tekač, ki sem ga opazovala v gostilni, je imel na sebi pet ur, garminov ... Iz gostilne je letel že dobro uro pred začetkom teka. Oblekel se je v vrečo za smeti in odhitel na ogrevanje. Ko sem ga gledala, polnega energije, me je šele zajela panika. Mojega Zmaga pa je samo skrbelo, če bo imel dovolj denarja za kafe (jaz sem bila brez, on pa je imel "samo" 5 ojrov). Pred startom sem bila siljena, da se ogrevam. In skačem. In stegujem roke in noge. Pa mi ni nič pasalo. Uf, in končno zvok pištole. De stroji (al karkoli že so) so začeli zelo pozno bobnati! Baje je bilo letos več tekačev na 21 km kot na 10 km. Približno pet minut sem rabila, da sem se prebila na start. Zato ne j. bruto časa. Celo pot sem čakala, da mi bo postalo fajn. Čakala in čakala sem kdaj bom začela uživati v teku. Prvih 13 kilometrov sem zasledovala žensko, manjše rasti, staro približno 45 let, z veliko ritjo (obraza nisem videla), ki je tekla tako hitro, da sem jo komaj dohajala. Carica! Občudovanja vredna. Od 13.-17. km sem celo uživala. Prehitevala sem vse živo. Fajn je bilo. Nato se je začela kondicijska kriza. Zmanjkovala je energije in moči. Dunajska se je vleeekla. Prvak maratona, Kenijec, me je ulovil nekje na Bavarskem dvoru. In za zmago potreboval kakšno minutko več, kot sem sama rabila do cilja. Na poti je bilo polno navijačev. Tudi nekje v okolici Šiške, kjer se še nikoli nisem izgubila, kaj šele tekla, so bili navijači, plehmuska, mažoretke ... množica ljudi, ki je navijala.
Nepopisno! Drugo leto ponovim!

polmaratonka!!!

Prvič v življenju sem pretekla 21ko! Na ljubljanskem maratonu! In to s solidnim rezultatom-2:08:44!

21ka

Že dva dni počivam. Jem testenine. Poskušam čim manj misliti in se obremenjevati s tekom.
Pripravljena sem. Bolj ali manj. Imam tudi svojo skupino navijačev!
Poročam ...

tečem

Trudim se. Vsak dan. Poskušam slediti urniku. Nisem si mislila, da bo tako težko. Dnevi so krajši. Errr ... not good. Vezana sem na to prekleto uro. Nič ni prepuščeno naključju. Treba je uskladiti urnik - služba, tek ... Čedalje bolj me je strah. Ne predstavljam si kako bom tekla dve uri in še mal. Ne vem kako bom premagala zadnjih pet kilometrov. Videla sem, da so spremenili traso. Dunajska se zna na koncu zelo vleči. Pa še mojega Forest Gumpa bom imela s sabo. Saj ne vem kdo bo pazil na koga. Mišljeno je, da jaz poskrbim nanj. Ampak glede na lanskoletne izkušnje, zna biti ravno obratno.
Že nekaj časa med tekom opazujem hiše. V oko mi padejo rože. Nekje v okolici Petrovč sem našla balkon, ki je prekrit z rdečimi rožami. Kaj takega še nisem videla. Poklon gospodarici.
Premamijo me tudi vonjave. Ko zamišljeno tečem, me prebudi vonj šnicla, ki ga bodo nekje imeli za kosilo. Danes sem vonjala pečen kostanj. Bi se kar povabila na žur. ;-)
Pa tudi kar nekaj tekačev srečam. Čedalje več. Nasmešek ne uide. Kolesarji so pa prehitri zame. Dišijo pa lepo! ;-)