morček

Mooooorje.
Zaljubljena.
Nutelca za zajtrk in pivička na plaži. Kopanje (no ja, samo namočila sem se, pri tem pa nečloveško kričala) v premrzlem morju. Jedla najboljše čevape EVER!!! (resno!!!) Rolala po nudl kampu.
Spoznala radosti zdravja po 30em (hihi).
Še vedno zmagajo jutra na terasi s pogledom na morje in šalco kafeta v roki.
Rada imam počitnice!

Tanja in Zmago sta prekolesarila skoraj pol Istre. Naredila inventarni popis oljk v okolici Poreča. Spoznala pastirja in njegove ovčice. Poiskala apartma z najlepšo teraso. (za kar sem hvaležna)
Skratka, ni nam bilo hudega!

pekate pekate

Fenica. Takšna, da imam njihov cd kar v avtu in koimamtakšendan, navijem pekatepekate do konca, da se trojanski tuneli tresejo (jp, lahko se zgodi "trojanska lopata").

Misli na srce

V sredo sem skoraj zmagala na (še eni) 10ki. Upam si trditi, da je bila to ena najtežjih 10k. Ever!
Vreme ga je ta teden kar sračkalo. Sonček se je pokazal samo za lušte. Večji del tedna pa je aprilski dež kazal svojo moč. Ko me je v sredo za zadnjim trojanskim predorom dež spremljal vse do Ljubljane, sem vrgla puško v koruzo. Po svoje sem bila celo vesela. Komu pa se je (s sitkoti) dalo laufat po dežju in blatu?!
Muhasto vreme je spet prekrižalo moje želje, in že smo tekli po Tivoliju. Ter zmagovali. Vsak po svoje. ;-)
Sama sem grizla kolena po klancu na Rožnik. Dihala na škrge. Piskala kot lokomotiva. Se jezila nase, ker si nisem prej ogledala (zame preveč!) razgibane trase. Pogrešala musko. Če dobro pomislim na pretečeno pot, mi je v spominu ostal samo en neverending klanec. Še zdaj se spominjam ene izmed prostovoljk, ki nas je na nekam ovinku usmerjala in bodrila z zavajajočimi besedami - "... dajmo, dajmo, samo še tale klanček, pa ste na cilju". Klanček?! Nene. Zame je bila to "gora", ki sem jo komaj preplezala. Jp, nekje na sredi sem udarila pešaka. Če deklico še kdaj srečam, ji ziher navijem uha. ;-)
Kot "spremljevalka" dveh pogumnežev, sem pritekla v cilj 10 min za njima. Khm, bila sem samo temeljita pri delu.
Bo treba v bodoče več teči v klanec.

Pridružili smo se 5. teku Misli na srce, ki so ga organizirali študentje medicine. Organizacija je bila res na nivoju. Pozdravila sta nas tudi Türk in Jankovič. Hrane in pijače dovolj. Pripravili so nekaj delavnic PP, merili krvni sladkor ...

Mislili smo na naše srčke. In tekli!

škrab, škrab, škrab, grem z dežja pod kap

Po dežju posije sonček. In mavrica poriše nebo.
S paleto barv daje upanje ljudem, deli objeme in poljubčke.
Na uho mi je prišepnila, da bo danes za nekoga zelo lep večer. ;-)

Naj že mine ...

Vsake toliko imam siv dan. Prikaže se skoraj nepričakovano. Zna presenetiti. S švoh energijo.
Dan, ki je podoben trenutnemu vremenu.
Dan, ko mi ne prija družba.
Dan, ko sem sitna.
Dan, ko je kavč moj najboljši prijatelj.
Dan, ko se cmerim že ob reklami za pralni prašek.
Dan, ko me bremenijo še "stari grehi".
Dan, ko se niti ne trudim biti prijazna.
Dan, ko rada molčim.
Dan, ko misli pletejo pajkovo mrežo.
Dan, ki ga ne maram.

Zato zavita v odejo čakam, da mine!

share a love that will never end

(= naslov komada, ki odmeva po bajti. Nič posebnega nisem želela povedati z naslovom. Just - share love ...)
Že v torek popoldan so me začele obdajati črne, lene misli. Neeeeee. Se mi ne daaaaa. Kaj če bi sredo preživela doma. Se naspala in odpočila. Joj, res ne bi šla. V sredo zjutraj je bilo malo boljše. Ampak še vedno ni bilo dovolj energije in veselja, da bi ploskala z ritko, ali pa skakala do stopa. Nene. Želela sem si samo malo miru in tišine. (ok, zdaj že malo pretiravam).

Danes mi ni žal, da sem spravila rit iz hiše.Dan na obali je bil čudovit. Opatija se prebuja. Ulice so polne turistov. (Večinoma nemških in malce starejši.) Pridno sem se nastavljala hrvaškemu sončku, ki mi (ponavadi) pusti zagorelo polt (če ne pretiravam, in če ne zaspim ob 12.uri meseca avgusta na žgočem soncu, če ... takrat sem tudi malce rdeča). Že dolgo nisem tako uživala v kafetkanju. (Sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje za prav kafetkala. Aha, tudi meni se zdi žalostno!) Še vedno pa sem spretna opazovalka mimoidočih. Pod veliki sončnimi očali se nič ne vidi v koga buljim. Ja, saj vem, da se ne spodobi. (Je pa fajn!)
Sklep: nujna ponovitev, saj tovrstni dogodki blagodejno vplivajo na mojo dušco. hihi

njami

Ker v nedeljo ni bilo dovolj šunke in potičke, smo nadaljevali s pojedino še v ponedeljek.
Naročila sem si "kuharja na dom". Pride, skuha, postreže, pomije in pospravi, zraven pa še animira. Ni švoh!
Zeleni šparglji s tatufovo omako zmagajo!
Jp, odločitev je padla. Obožujem tartufe! (Baje so odličen afrodiziak!)

prTanji

Čistilna akcija uspela.
Sprobale še balkonček. Super bo za firbcanje in pivičko. ;-)

hrček

Velikonočno čiščenje. Čas, ko s polic pobrišem prah, zreduciram navlako, ki sem jo pridno skladiščila celo leto, pospravim zimsko garderobo, oddam kakšen plašč, par čevljev ...
Jp, sem kar pridna zbiralka klumpa. Poklicna deformacija. Kao ... Ampak človek res nkol ne ve, kdaj bo kakšno stvar potreboval.
Khm, pravkar sem v omaro pospravila 3 pare čevljev in ene škornje, za katere vem, da jih ne bom (verjetno nikoli) več obula. cccccc ;-)