cold feet

Danes niti štrikane nogavičke ne pomagajo. Že od jutra se me loteva omedlevica, zaspanost, črviči me v trebuhu, bolijo me mišice (no, ok, to je od teka) ... in še bi lahko naštevala. Razpoloženje pa variira. Skala se nekako premika od zelo slabo do slabo.
Pa saj je vsako leto enako.
Diagnoza: potovalna mrzlica.
Oblačila so že pokupčkana. Nahrbtnik pripravljen. Zobna ščetka tudi. Dilema ostala pri izboru knjige in hlač (ene so preveč). Še nekaj malenkosti vržem not, pa je. Se mi zdi, da sem že prau fajn zverzirana. Ne pretiravam (več). Zdi se mi, da bo tokrat del nahrbtnika ostal celo prazen. No, samo v eno smer. Nazaj bom gotovo prinesla nabito polnega. Upam, da s kakšnim praholovicem manj. :-)

Where the Hell is Matt? (2008)

nekaj pocitniskih

na morju

Kako čas beži, ko (mi) je lepo.

Ni lepšega kot jutranja kavica na terasi. Na svežem kruhu, ki se kar stopi v ustih (in ne, seveda ni zdrav, saj vem ...ampak me ne briga), na debelo namazana nutella. To so malenkosti, ki me razveseljujejo na morju.
Te dni se potikava po Murterju. Letos sem si zaželela (na) otok v Dalmaciji. Našla sva simpatičen apartma. Še bolj pa mi je všeč plaža. Vsak dan pirčkava pod borovci, se greva nudlčke, tekmujeva kdo bo na plažo pritovoril težjo/debelejšo knjigo, kuhava (in to precej dobro). Ne morem se najesti svežih fig (njami). Čeprav sproti skrbim, da mi jih ne zmanjka. Zvečer me čaka (baje) ribja večerja. Večina bi si obliznila prste, jaz pa upam ... na najboljše. (karkoli že to pomeni pri ribah)
Letos celo nisem podobna rdečemu ražnjiču. Prakticiram senčko in kremo s faktorjem.
Kako zlahka bi ostala nekje na Jadranju še kakšen mesec (in več).

še ena pohodniška

Tokrat sva jo mahnila v Logarsko dolino. Na ogled slovenskih lepot in malo rekreacije.
Dan se je pričel pestro. Za dobro jutri sem se prelevila v Šumija in se trudila NEzgaziti kakšnega kolesarja (reees jih je bilo veliko). Plačala sva 6 ojrov vstopnine (???) ter se s polnim nahrbtnikom vode in sendvičev podala na slap Rinko in Okrešelj. Glede na vreme sva menila, da bo to dovolj velik podvig za prvič.
V manj kot uri sva se že hladila v senčki pri koči, se basala s sendviči in spila vso zalogo vode. Naredila sva še šetnjo po travniku in se vzajemno spodbujala, da je res prevroče za kakršnokoli nadaljevanje poti. Potem pa sva zagledala avtobus pohodnikov s prevelikimi nahrbtniki, neustrezno obutvijo in kakšnim fotoaparatom preveč. Pika na i je bila gospa v modrem, ki nama je zakričala v pozdrav, da sva že tekla proti koči po nove zaloge vode. Če bo pa ona zmogla ...
Že v štatru sva falila pot. Namesto, da bi zavila levo proti Kamniškemu sedlu, sva sledila puščici "zahtevna pot" v desno. Po taisti poti je nekaj minut prej korakala gospa v modrem, s prevelikim fotoaparatom. Če ona zmore ... In tako sva jo mahnila na Savinjsko sedlo. Ne bom razglabljala o tem, da se je skupina kvazi pohodnikov, ki so bili "krivci" za najino nadaljevanje poti, ustavila na skalovju (100 m od koče) in škljocala okoliške hribe.
Midva imava očitno zelo rada table z napisi "zelo nevarna pot", saj sva jo nekje pod vrhom mahnila proti Mrzli gori.
Doma naju je pa čakala "šola napotkov" o primernosti hribov za začetnike. :-)))
Pot navzdol je bila luštna. Do Okrešlja. Veter je narahlo pihljal. Celo po snegu sva hodila in se malo ohladila. Zadnje pol ure pa sva se postavila v vrsto in hodila v gosjem redu. Ljudje so očitno spregledali še ne postavljeno tablo - "v hrib prepovedano v natikačih". Totalno neodgovorno!!!

Včeraj sva v pripeki priplezala na (skoraj) dvatisočaka. Mogoče se kdaj ojunačim in Logarsko osvojim z biciklom.

pohodniška

Imela sem res dober namen. Bujenje nastavila na sedmo zjutraj. Seveda ni šlo. Kakšno urco kasneje mi je le uspelo posrebati kavo, pograbiti ključe in se odpraviti Grmadi naproti.
Jutro ni bilo moje. Sonce je žgalo. Sončna očala so ostala doma. Na mp3ju nobene dobre muske. Nekje na sredini hriba me je prehitela še ena pohodnica. Hudirja je bila hitra. Naenkrat je bila za mano in že smuknila mimo. Nekaj metrov sem se celo trudila, da bi jo dohajala. Pa ni šlo. Od mene je kapljalo in curljalo. Dihala sem kot lokomotiva. Z veliki napori sem le prisopihala na vrh hriba. Slabe volje, saj sem bila počasna kot polž. Obesila sem se na vsako drevo, ki je bilo ob poti in počivala. Ko le ne bi bila tako tekmovalna. ;-)
Pa pozna se tudi, da nisem imela pred sabo njegove sexi ritke, ki me ponavadi motivira. ;-)))))

diham

"Brenčanje" v glavi počasi pojenja. Dan za dnem je boljše. Pivo v Piranu je pripomoglo. ;-)
Mislim, da sem na pravi poti. Da se spočijem. Da (končno) zadiham.
Čeprav ... še vedno čakam na borovce.

Kup knjig, ki sem jih danes komaj izbrskala v novi celjski knjižnici, se pri tem izgubila med policami, komaj našla otroški oddelek, v vročini pritovorila do avta, že pridno čakajo. Mislim, da meri kup v višino skoraj meter. Da bova lahko natovorila vse bukve in ležalnike, bova rabil še prikolico. Brez ležalnika tudi ne grem nikamor.
Danes sem si tudi privoščila, kljub vročini, potepanje po Celju. Plačala sem nekaj položnic, zavila na novo tržnico, kjer sem zaman iskala sveže fige, kupila dva para novih čevljev (ni bilo v planu; so pa zelo lepi), kafetkala (in tračala) s prijateljico, ki je nisem videla vsaj pol leta, iskala kakšen fajn apartma (zaenkrat brez uspeha) za prvo skupno morje (opa) ...
Luškan dan je za mano. Zdaj pa samo še počakam, da se malo shladi ... in že tečem.

Končno

imam tudi jaz počitnice. Ploskam z ritko, tako sem vesela. :-))))
Komaj čakam morja, pa ležalnika in kupa chik lit.
Minuli teden je bil delaven. In to zelo. Še vedno mi brenči v glavi. Od (goveje) muske, (nonstop) govorjenja, poslušanja ...
Pogled na Piran z barčice je malo pripomogel, da je bil četrtek znosnejši. Ribice v piranskem Akvariju pa so me malo pomirile, da sem lahko odplavala za nekaj minut.