vetrovna sobota

Tokrat smo jo mahnili na Kope. Po blatu in snegu smo gazili do Črnega vrha, si tam skuhali čas in zakurili ogenj (ja, čisto tapravi). Vedno je zanimivo in pestro, če se po hribih potikaš z dvema tabornikoma, ki v majhnem nahrbtniku skrivata sportbilly torbico in iz dračja v nekaj minutkah zakurita ogenj.

Izroditev,

popačenje slovenske mentalitete. In razmišljanje dr. Mira Cerarja.

"Če se vam zdi zgoraj zapisano prezapleteno, naj povem vse skupaj še na preprost način: Prav je, da so »mulcem« prepovedali kosilo! Tudi jaz bi ga svojima otrokoma, če bi se obmetavala s hrano. Že tako ali tako jima dovolim preveč norčevanja iz nje. Verjetno zato, ker imam tudi jaz v tem pogledu slabo vest. Tudi sam namreč vsakodnevno ne dosegam tiste ravni spoštovanja hrane, ki jo – če se v to resno poglobim – štejem za primerno. Če bi me kdo občasno kaznoval s kakim dnevom posta, ker sem si recimo pripravil ali naložil preveč hrane in nato preostanek vrgel v odpad, bi to kazen sprejel z odobravanjem, v upanju, da bo tudi to pripomoglo k temu, da česa takega ne ponovim. (Poleg tega je post še zdrav.)"

več tu
(vir)

možgane na off

Ooh aah
Just a little bit
Ooh aah
A little bit more ...

Just a little bit savne
Just a little bit jacuzzija
Just a little bit Opatije ...

kava v zlati šalčki

Spet sem pospravljala. Tokrat "dile" (podstrešje). Našla sem kar nekaj starih knjig, slovenskih klasik, ki po izgledu sicer ne sodijo v novo dnevno, po vsebini pa vsekakor. Spet kupčkam in hrčkam. Mogoče je alternativa kakšen antikvariat.
Našla pa sem tudi kičaste kavne in čajne skodelice. Dvomim, da jih bom uporabljala. Ampak zaenkrat še nimam srca, da bi jih dala od hiše. Še prej te povabim na skodelico kave.

zmagovalka!

Še ena osebna zmaga je za mano - 2:12:38 !!!
Že drugič sem premagala 21ko na Ljubljanskem maratonu! Letos sem pritekla v cilj z bolečim kolenom in nekoliko slabšim rezultatom kot lani.

Po novem se bom morala resno spoprijeti s tekaškimi poškodbami. V petek se je hecal prijateljortoped, da bo stal v ciljni areni in delil svoje vizitke. Danes, ko nas je bilo kar nekaj šepajočih HerFlikov, se mi ideja ni zdela več tako smešna. :)))

Lansko leto sem nekaj sanjala, da bom preteka 21ko v dveh urah. Žal nisem dosegla želenega rezultata. Ampak nč bat, drugo leto se bom ornk pripravila. Letos sem bila prava šalabajzerka, kar se priprav tiče. Škoda!
Še vedno pa sem vesela glasnega navijanja v ciljni črti, ko prehitevam po levi in po desno. Škoda, da te energije na znam uporabiti okrog 17.kilometra, ko me že pošteno zdeluje.
In kako se vleče tale Dunajska ... :)

v iskanju mišic

Potepanje po Aziji poleti 2007 je bil začetek novega poglavja "Za manjšo rit" v Andrejini knjigi življenja. Od takrat migam. Tako in drugače. Pozimi in poleti. Po ravnem in po hribih. Sama in v družbi.
Nekako pa sem se v tem času uspela izogniti telovadnicam. Vse do danes. Ker nisem ravno vzornica glede prehranjevalnih navad, pa šalufki ostajajo. Občasno malo splahnijo, sploh netiste dni v mesecu, ampak v glasnem so. In ostajajo. :)
Moj dobri prijatelj me je tako prepričal, da sem se odločila za mandat finesa.
Zaenkrat nisem prav nič navdušena. Ne nad napravami, ne nad načinom vadbe in ne nad rezultati. Sem pa že nekajkrat pridno trenirala oči in ušesa. Dva mišičnjaka sta se med vadbo tako drla, da sem skoraj zletela z orbidreka. Ko pa sem ju zagledala, nisem več mogla odmakniti pogleda. Še nikoli nisem videla, da bi se fantje toliko časa (in tolikokrat) gledali (pred, med in po vadbi) v ogledalo.
In ni mi še čisto jasno, kaj točno naj počnem med pavzami, ki trajajo kakšno minuto med posamezno vadbo?! No, razen tega, da se gledam v ogledalo.
Relativno pridno tudi skrivam, da dvigujem le eno ploščico.
Ampak zima šele prihaja. In ure fitnesa tudi.
to be continued ...

jesenska

Najprej moram hitro povedati, da se moj dec ni ustrašil beljenja in sitne Andreje. :) Je pa res, da sem beljenje kuhinje in spalnice prestavila na toplo pomlad, saj bo potrebno zavihati rokave in se spoprijeti s plesnijo ter odpadanjem ometa. Jaoooo.
Drugače pa te dni zbiram energijo za delo. Že nekaj let je nad mano siv oblak, ki me opominja na nedokončano delo. Komaj čakam, da se ga znebim. Kar ne neha me zasledovati! ;)
(Najbolj grozno pa je, da vem kako ga lahko preženem.)

Beljenje

- ali kako pregnati fanta.
Že slab mesec čakam na "nekaj zbitih lat" (beri: novo dnevno). O nefleksibilnosti programov "Gorenje pohištvo" niti ne bi izgubljala besed. Ni šanse, da bi kakšno desko prenesel iz enega v drug program. Kakšen šnelkurz v Ikei jim ne bi škodil. Hkrati pa sem dobila namig, da bi lahko kakšno steno v dnevni sobi popestrila še s kakšno barvo. Zakaj pa ne?! Sila preprosto je narediti barvno flikco. Še boljše pa je, če ti seveda kdo drug nariše vzorec na steno. Vse skupaj bi (je) trajalo kakšno popoldne. OK, mogoče dva, saj je potrebno upoštevati še čas Andrejinega kompliciranja in luščenja stene.
Pa pride še en namig glede (včasih) sivega hodnika. Ah, nič hudega sluteč sem tako sklicala delovni vikend in nabavila še dva dodatna penznla. Na mrzel, deževen dan smo se spravili na sive stene. Dan poprej pa sem darovala zaščiti podbojev, parketa, letvic ... Mislim, da sem bila večji del dneva na kolenih. Tudi dan po pleskanju sem preživela na kolenih. In drgnila. (V dvoje.) Kdo si je izmislil pol-pralne, visoko-zaščitne barve, da jih zaboga ne spraviš s ploščic?!
Danes, ko je beljenja konec, se rada ozrem po belih stenah hodnika. Hvaležna sem dodatnim parom rok, ki so pridno pleskali po stenah.
V bodoče dvomim, da se bom še kdaj spustila v boj s stenami, ki puščajo na čopiču star omet.
I'm too old for this shit! ;-)