Iz Mozirja sva se peljela proti Logarski dolini, do vasi Struge (med Ljubnim in Lučami), kjer so naju oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Po 18 km (od tega 11 km makadama, ki se zelo vleče) vožnje sva le prišla do "parkirišča", kjer z veliki črkami piše kočo na Loki.
Midva sva jo mahnila na Raduho. Oz. Veliko Raduho kot sem prebrala.
Velika Raduha je z višino 2062 m najvišji vrh Raduhe, pogorja ki se strmo dviga vzhodno od Robanovega kota. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp ter Olševi, Peci, Uršlji gori, Travniku in Komnu, Goltem ter večini vrhov nad osrednjim delom reke Savinje. (
vir)
Uro in pol sva se vzpenjala do vrha po luštni skalnati poti. Hladen vetrič naju je hladil in hoja po soncu ni bila preveč nadležna. Na vrhu so naju pričakale ovce in lep razgled na okoliške vrhove.
Ker je druga pot, ki vodi do Snežne jame slabo označena, sva ubrala kar isto pot do koče. Ker je bil čas kosila, midva pa tudi malo lačna, sva z veseljem pojedla jelenov golaž, kislo mleko in ajdove žgance. Njami. Kosilo na soncu je tudi postilo rdeče posledice na koži.
Od koče sva nato sledila kažipotu proti
Snežni jami. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981. Zaradi izjemnih lepot in zanimivosti so jo uredili za turistični ogled. In ker sva že bila ravno tam, sva se odločila tudi za ogled. Plačala sva 20 ojrov in se za uro in pol podala v jamo. Ob 15. uri (ogledi jami potekajo na 2 uri) sva bila tudi edina obiskovalca. Jama je zanimiva in še turistično neobljudena. Zlasti ledena dvorana je vredna ogleda. Moram pa omeniti tudi karbidovko, s katero sem si osvetljevala pot, ki da svoj čas. Več o jami si lahko preberete
tu.