Vrečka v vrečko vrečka... Srce me boli, ko v trgovinah blago zlagajo v plastične vrečke. Po nekaj kosov v posamezno vrečko. Da se ne strga, in da ni pretežko za prenašat. Redki imajo svoje vrečke za večkratno uporabo. V mislih kar vidim uboge želvice, ki se davijo s plastiko.
Po cestah je precej kosov počenih pnevmatik. Potrebna znatna previdnost. Andrej že obvlada.
Do sedaj smo se najhitreje peljali 120km/h. Hitrosti na AC so relativno nizke (za naše razmere). Hkrati pa relativno visoke v naseljih. Ne glede na vso varnost in previdnost, pa na cesto spustijo monster trucka katerega guma je višja od človeka.
Potrpežljivost in neprestano opravičevanje... Sorry, i'm sorry...vsakič, ko gre nekdo mimo, sploh v gužvi, morda stopi kakšen centi preblizu, se opraviči. Skoraj preveč zlahka jih gre z jezika tale sorry. Res se za vsako figo opravičijo.
In zelo so potrpežljivi pri čakanju. Vedno je vrsta, ki je nihče ne prehiteva, nihče se ne vriva in razburja. S Črtom, ki se tu in tam znava vriniti, sva stisnila zobe...in čakava. 😂
Moti me označevanje cen na izdelkih. Davek, ki je sicer nekaj % in ga itak moraš plačati, dodajo šele na blagajni.
Za račun je potrebno skoraj vedno zaprostiti. Kar nam ni blizu, saj nas doma lahko kaznujejo, če računa ne prinesemo iz trgovine.
Na sploh me preseneča vljudnost ljudi. Za vsako figo se opravičujejo. Zelo so odprti za cheap chat. Vsaka blagajničarka bi se rada pogovarjala o vremenu. In nekajkrat dnevno mi ljudje zaželijo blagoslovljen dan. Npr.ljudje, ki jih srečamo na stopnicah hotela.
Na Floridi nisem opazila stereotipno debelih ljudi. Na Miami Beachu je bilo sploh opaziti veliko radiatorčkov. 😉 (Andrej pravi, da moram nehati gledat ekstremno debele na TLCju, ker mi baje izkrivlja realnost).
to be continued...
Po cestah je precej kosov počenih pnevmatik. Potrebna znatna previdnost. Andrej že obvlada.
Do sedaj smo se najhitreje peljali 120km/h. Hitrosti na AC so relativno nizke (za naše razmere). Hkrati pa relativno visoke v naseljih. Ne glede na vso varnost in previdnost, pa na cesto spustijo monster trucka katerega guma je višja od človeka.
Potrpežljivost in neprestano opravičevanje... Sorry, i'm sorry...vsakič, ko gre nekdo mimo, sploh v gužvi, morda stopi kakšen centi preblizu, se opraviči. Skoraj preveč zlahka jih gre z jezika tale sorry. Res se za vsako figo opravičijo.
In zelo so potrpežljivi pri čakanju. Vedno je vrsta, ki je nihče ne prehiteva, nihče se ne vriva in razburja. S Črtom, ki se tu in tam znava vriniti, sva stisnila zobe...in čakava. 😂
Moti me označevanje cen na izdelkih. Davek, ki je sicer nekaj % in ga itak moraš plačati, dodajo šele na blagajni.
Za račun je potrebno skoraj vedno zaprostiti. Kar nam ni blizu, saj nas doma lahko kaznujejo, če računa ne prinesemo iz trgovine.
Na sploh me preseneča vljudnost ljudi. Za vsako figo se opravičujejo. Zelo so odprti za cheap chat. Vsaka blagajničarka bi se rada pogovarjala o vremenu. In nekajkrat dnevno mi ljudje zaželijo blagoslovljen dan. Npr.ljudje, ki jih srečamo na stopnicah hotela.
Na Floridi nisem opazila stereotipno debelih ljudi. Na Miami Beachu je bilo sploh opaziti veliko radiatorčkov. 😉 (Andrej pravi, da moram nehati gledat ekstremno debele na TLCju, ker mi baje izkrivlja realnost).
to be continued...
2 komentarja:
To lahkotnost klepetanja o vremenu z neznanci sva z Robijem opazila tudi v NY. Ampak poskusi si vzeti čas in iz tega razviti debato z neko težo. Takrat se ustrašijo in se jim začne muditi... Vsaj pri nama je bilo tako.
Ja, isto tu. Andrej pravi, da so to že tako naučene fraze. Zadaj pa je bolj malo iskrene prijaznosti. Kot si napisala, brez neke teže.
Objavite komentar