sanjavo 2012

Zavoljo obetov vam želim, da bi še vedno znali sanjati.

poskakovanje

Glede na okoliščine je popolnoma razumljivo, zakaj se zadnje čase zadržujem doma. Na toplem. Kar pa ne pomeni, da ne pogrešam kakšnega dobrega žura, plesa, muske, koncerta ...
Ljubljana, poleg lučk in kič štantov, ponuja vse to. Dan de (in mraz) me je pripravil do poskakovanja malo po levi in malo po desni nogi. Napila sem se čaja in se nasmejala fajn družbi. Luštno je bilo. In upam, da bo kmalu spet.

božično kosilo

 

  Letošnje božično kosilo se je kuhalo v moji kuhinji. Na izziv sem pristala pod pogojem, da se odločim(o) za jed, ki se večinoma peče v pečici. Nimam živcev, da bi stala tri ure za štedilnikom in mešala. Težava je bila že najti dovolj veliko posodo za kuho krompirja za šest zelo lačnih ljudi.

Prvič sem se lotila pečenke s slivami in marelicami. Moj najljubši kuhar je pohvalil okus, ne pa tudi estetike. Še bo potrebno vaditi in špikati meso. :)

Sladico sem prepustila strokovnjaku. No, pa saj se vidi ...  :)))

potepanje po madeiri

 

 Nekaj utrinkov z Madeire ...

neaktivna

Ljubljanski maraton. Letošnji je žal odtekel brez mene. Priznam, kar hudo mi je (bilo).
Biti del pozitivnega vzdušja na ljubljanskem maratonu, se ne da opisati z besedami. Po pretečenih kilometrih si ponosen na zmago. Kot navijač spodbujaš tekače, hkrati pa se poigravaš z mislijo, da boš prihodnje leto tudi ti med njimi.
Zadnji mesec me daje lenoritis. Opustila sem tek. Na sosednji hribček nisem zlezla že 14 dni. Jezi me vreme in še 1000 drugih izgovorov. Pogrešam tek. In voljo. Upam, da se do pomladi vrne. ;)  Sorazmerno z neaktivnostjo pa pridno nabiram kilogramčke. Pri prehranjevanju so tudi popustile vse zavore. Tolažim se, da bo drugo leto vse drgač. :)))

prvič teta

Včeraj sem postala teta malemu indijančku, ki se kliče Vitan.
Čestitke mamici in atiju!!!

konec dopusta

Počitnice so minile. Kar prehitro. In že je tu september. In služba. Potiho že štejem dneve do naslednjega dopusta. Je kar sitno, da ne morem izkoristiti dopusta po lastni želji. Vezana sem na šolske počitnice.

Prvi šolski dan sem sedela v jedilnici, mlela kosilo, opazovala odhajajoče poletje in furala safr. No, saj priznam, dan ni bil tako slab. Zdaj nabiram moč in energijo za nov teden, ki bo bistveno daljši in glasnejši. V planu je tek in fitnes, da se psihično in fizično pripravim na novo šolsko leto.

najvisji vrh olseve

Včeraj sva jo spet mahnila proti Logarski dolini. Za cilj sva si izbrala Govco, ki je najvišli vrh Olševe. Po dveh urah hoje sva prilezla na 1929 m. Vmes sva imela tudi krajši postanek pri kraški jami imenovani Potočka Zijalka, ki leži na nadmosrki višini 1700 metrov. Pred približno 20.000 do 40.000 leti - v kameni dobi, naj bi bilo tu središče tedanjih lovcev. Tu so bile najdene kosti več kot 40 različnih vrst živali (vključno s kostmi jamskega medveda), 130 kamnitih konic puščic ...

Od tu sva potrebovala še kakšno uro do Govce. Prečala sva strma pobočja pod Olševo. In na vrhu naredila nekaj čudoviti fotk.

 

drsanje sredi poletja

Pred dnevi sem po naključju zasledila, da celjsko drsališče nudi tudi poletne užitke. V shrambi se pobrskala po drsalkah, hitro pobrala najbližje nogavice in si nataknila japonke.
Vse lepo in prav. Ampak na drsališču je bil mraz. Pozabila sem na dolge rokave in primerno dolge hlače. Poleg otrok v kombinezonih in nekaj starejši "jazpaobvladam" drsalk, sem začela krožiti po ledu. Umikala sem se drvečim paglavcem, ki so se lovili po ledu, ter pridno delala zavoje.
Mogoče sem bila tokrat res nekoliko nepremišljeno pripravljena, se mi pa fino zdi, da sem drsala sredi poletja. Zelo ql!

tokrat na raduhi

Iz Mozirja sva se peljela proti Logarski dolini, do vasi Struge (med Ljubnim in Lučami), kjer so naju oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Po 18 km (od tega 11 km makadama, ki se zelo vleče) vožnje sva le prišla do "parkirišča", kjer z veliki črkami piše kočo na Loki.

Midva sva jo mahnila na Raduho. Oz. Veliko Raduho kot sem prebrala.
Velika Raduha je z višino 2062 m najvišji vrh Raduhe, pogorja ki se strmo dviga vzhodno od Robanovega kota. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp ter Olševi, Peci, Uršlji gori, Travniku in Komnu, Goltem ter večini vrhov nad osrednjim delom reke Savinje. (vir)

Uro in pol sva se vzpenjala do vrha po luštni skalnati poti. Hladen vetrič naju je hladil in hoja po soncu ni bila preveč nadležna. Na vrhu so naju pričakale ovce in lep razgled na okoliške vrhove.

Ker je druga pot, ki vodi do Snežne jame slabo označena, sva ubrala kar isto pot do koče. Ker je bil čas kosila, midva pa tudi malo lačna, sva z veseljem pojedla jelenov golaž, kislo mleko in ajdove žgance. Njami. Kosilo na soncu je tudi postilo rdeče posledice na koži.



 Od koče sva nato sledila kažipotu proti Snežni jami. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981. Zaradi izjemnih lepot in zanimivosti so jo uredili za turistični ogled. In ker sva že bila ravno tam, sva se odločila tudi za ogled. Plačala sva 20 ojrov in se za uro in pol podala v jamo. Ob 15. uri (ogledi jami potekajo na 2 uri) sva bila tudi edina obiskovalca. Jama je zanimiva in še turistično neobljudena. Zlasti ledena dvorana je vredna ogleda. Moram pa omeniti tudi karbidovko, s katero sem si osvetljevala pot, ki da svoj čas. Več o jami si lahko preberete tu.

lahko tudi celo poletje

Premik

Iz Milne sva se odpeljala na drugo stran otoka-v Povljo. Razlog: v Milni nisva nasla primernega apartmaja, pa se kraja sva se malo navelicala.
V Povlji sva nasla prostoren apartma (spet za 4 osebe=jupi) s prekrasnim pogledom na morje. Ima pa tudi ta apartma majhne pomanjkljivosti. Ponoci sva se selila iz udobnejše spalnice v drugo, bolj oddaljeno spalnico, saj je sosed Italijan tako smrčal, da se ga ni dalo preslišati. Moram vprašati njegovo zeno, ki ne zna angleško in ne slovensko, kje si je kupila supertruper cepke?! Navadni cepki taksnega grmenja zagotovo ne zadušijo. hehe
Drugače pa so najini sosedje res fajn. Odprti, nasmejani, klepetavi, glasni. Med večerjo so nama ponudili krožnik testenin. Ce bi bilo po moje, bi jaz al dente testenie se malo pokuhala, omakci pa bi dodala malo začimb. :) Hehe, dolgcas nama ni.

Povlja. Mestece je majhno, precej prazno, ampak lustno. Ce si mobilen, potem imas en teden cisto dovolj. ;)
Danes imava v planu iskanje plaze. Kjer lahko imas malo zasebnosti, se skrijes v senco in prebers knjigo na udobnem lezalniku.

Povlja

fajn je, fajn!

Tole pa dobis, ce bivas v apartmajih Gabi.
Nekaj dni nazaj sva gazdi pojamrala, da net ne dela (prevec) dobro, pa tudi da na TV ni nic programov (saj ne, da bi sicer gledala tv). Morda so naju zato ze dvakrat presenetili z jogurtovim pecivom in buhteljcki. Včeraj sva dobila se nekaj morskih dobrot. Nekdo je bil zelo vesel, da nisem ljubiteljica morske hrane. :) Baje je bilo bolj okusno kot v gostilni, kjer sva nekaj dni nazaj jedla zelo podpovprečno in plačala zelo nadpovprečno.
Lahko pa so naju samo malo podkupili, da naju nocojšnji zur in muska pod spalnico, ki se ga imava namen udeležiti (vsaj taksen je plan!), ne bo (prevec) motil. Mogoče so tudi pomislili na glasnega mesarja, ki vsako jutro pod najinim apartmajem pridno seka kosti. (Midva sva pa mislila, da imava glasne sosede. hihi) Fajn je, fajn!