torek, 25. oktober 2011

neaktivna

Ljubljanski maraton. Letošnji je žal odtekel brez mene. Priznam, kar hudo mi je (bilo).
Biti del pozitivnega vzdušja na ljubljanskem maratonu, se ne da opisati z besedami. Po pretečenih kilometrih si ponosen na zmago. Kot navijač spodbujaš tekače, hkrati pa se poigravaš z mislijo, da boš prihodnje leto tudi ti med njimi.
Zadnji mesec me daje lenoritis. Opustila sem tek. Na sosednji hribček nisem zlezla že 14 dni. Jezi me vreme in še 1000 drugih izgovorov. Pogrešam tek. In voljo. Upam, da se do pomladi vrne. ;)  Sorazmerno z neaktivnostjo pa pridno nabiram kilogramčke. Pri prehranjevanju so tudi popustile vse zavore. Tolažim se, da bo drugo leto vse drgač. :)))

4 komentarji:

Simona pravi ...

tu pri nas zelo zelo podobno vzdušje, ki povroča bohtenje na vse strani :) Sigurno bo minilo!

bojana pravi ...

Ja mislim da se vama bo kmalu kolcalo po takšnih dneh (z lenoritisom)...saj bo vzdušje še veliko bolj pozitivno in otroško aktivno ;P

Anonimni pravi ...

Boja, saj se strinjam, obcutki so pa le novi. :)

Anonimni pravi ...

UUU, zopet nekaj novega. ;)) Se mi je zdelo čudno, ko sem ti zadnjič ponujala radler. Upam, da prav sklepam. Maja