nostalgija

Petek je moj dan za počitek. Že celo jutro brskam po netu in berem bloge. Pa ne, da nimam drugega dela. Našla sem tole (na blogu od lonDON-a). Nisem si mogla pomagat. Sprememba razpoloženja. Hormoni so ponoreli. Te dni sem pač bolj občutljiva, čustveno labilna, vsi mi gredo na živce ... Torej, nežno z mano.

mladost je norost

Gledala je za njim, ku za enu monu.

Šutast kot vedno, on ne misli, ku na svoj kurac.

Saj on je nedonošen in

ostuden ku en ljšnik.

Čez en mesec jo je poklicu: »o pridi k meni«.

Nej tela jmt neč z budalu, a on je kar težu.

Sej on je nedonošen in misli le na sebe.

Brigalo ga je za njo, saj so vse le besede.

Hodi, ma hodi, daleč ostuda od mene,

naj bo ta noč le za mene in praw neč za tebe.

Zabi se z glavo v zid, saj si ena mona,

a Katja in 5ra bi rekle: »nedonošena ostuda«.

Avtorici: Katja&5ra

P.S.
Vam je uspelo prebrati?! Sedaj pa si jo zamrmrajte na melodijo »Ljubi me ljubi« (izvajalec: Čuki).

Gledala je za njim, kako odhaja.
Srečen kot vedno, a ne ve, kaj v njej se dogaja.
Saj njemu ne zameri, ker preveč ga je ljubila,
a sebi tega ne bo nikoli oprostila.

Vedela je, da je ne ljubi, da je vedno le lagal,
a verjela je slepo, le da z njo bi ostal,
kaj vse bi storila, le da enkrat bi jo še objel,
in rekla je tisti večer, preden je odšel.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

Zdaj sama gre naprej po isti poti,
najraje je v temi, najraje v samoti.
kot da ne more pozabiti tiste noči,
gleda njegovo sliko in z njim zaspi, in pravi.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

Kaj mi gre (danes) na živce?

"Kaj vse mi gre danes na živce" ali "Pri sopihanju na Grmado sem prišla do sledečih ugotovitev":

• Ne maram »gužve« (kot je bila danes) pri vzpenjanju (kamorkoli že grem) na Grmado. Celo pot se moram nasmihati in pozdravljati. Se mi ne da, ker imam preveč dela sama s sabo.
• Ne maram žvenketa pohodniških palic (sploh pa ne čisto za ritjo). V mislih sem jih včeraj nekomu nekam …
• Ne maram imeti pohodnikov pred sabo. Če/Ko vidim koga pred sabo, se potem obupno trudim, da ga dohitim (beri: prehitim). Niti za sabo. V tem primeru pa hodim kot najhitrejši Italijan (petardomauriti), da me slučajno ne bi kdo dohitel ali celo prehitel.
• Ne maram pretiranega potenja. Na vrh pridem premočena in zaripla v obraz. Potem me pa zebe, pa še preobleči se moram (ja, po novem se preoblačim). Posledica težji nahrbtnik. O roza potu smo pa že govorili.
• Jezi me trenutek nepazljivosti, ko se kamenje kar znajde na poti, jaz pa si skoraj izpahnem gleženj. Pa še jezna sem nase, kakšen štor sem.
• Ne maram (začudenih) pogledov ljudi, ko tečem navzdol.
• Na maram, da me žuli čevelj.
• Ne maram, da je v avtu vroče (ker sem ga seveda parkirala na sončku), ko se po enournem vzponu in spustu usedem vanj.
• Ne maram, ko starejši možakar buli vame. Pol se moram pa delat, da ga ne vidim. Skrajno neprijetno.
• Ne maram zobozdravnika. Sploh pa ne ob 9.00 ZJUTRAJ.
• In ne maram prihodnjega tedna. Seznam obveznosti je čedalje daljši. Moj teden pa je vedno prekratek.

moški in ženske

primerjava

America: We have George Bush, Stevie Wonder, Bob Hope and Johnny Cash.

Slovenia: We have Janez Jansa, no wonder, no hope and no cash.

Če le imam čas…

»skočim« na Grmado. Pa ne zaradi svežega zraka, gozda, razgleda … Za manjšo rit. :-)

Nedelja. Sonček sije. Naspala sem se, vstala z desno nogo, spila kavo in se odpravila. Okrog enajstih (11.16) sem zakorakala proti vrhu. In glej ga zlomka. Trume ljudi so korakale mimo mene - navzdol, proti avtomobilom. Ups, rana ura-zlata ura?! Polovico poti navzgor sem samo pozdravljala: dan, dan, dan, dan … En čink mi je bilo nerodno. Proti vrhu smo se vzpenjali le izbrani … zaspaneti. Nekje na sredi poti (by the way: jaz imam namreč pot razdeljeno po delih in minutah) prehitim mamo s tremi otroki. Pred mano so se »vlekli« oz. hodili bolj počasi, nato so mi sledili kot klopi. Da bi me prehiteli? NI GOVORA! Ne spomnim se, da bi že kdaj hodila tako hitro.

Čez čas slišim za sabo ropot pohodniških palic. Grrrr. Prva misel: pamž me zasleduje. Palice niso utihnile (in so mi šle ZELO na živce), jaz pa se nisem ustavila. Na običajnem mestu (12 min pod vrhom), kjer imam vedno 2minutni postanek, sem se vdala. Prehitel me je starejši gospod s pohodniškimi palicami (DA, ta mi je ropotal vso pot za ritjo). Vseeno sem bila na vrhu v (zame) rekordnih 45 minutah (običajno rabim 53 minut). Seveda sem na vrhu zvonila kot nora, kot vedno. Ste opazili, da se vam zadnje čase izpolnjujejo skrite želje. Ne? Potem moram še večkrat »skočiti« na Grmado. In še zvoniti.

Ste že slišali zgodbo o roza potu?! Prejšnji teden sem se na novo pobarvala. Ana mi je prinesla barvo iz Trsta. Spet sem podobna človeku. Imam normalno frizuro brez narastka. No, kakorkoli, barva mi je zelo všeč. Vračam se k temi na začetku odstavka. Ne bom posebej poudarjala, da se fino prepotim pri vzpenjanju. Pri brisanju potu v bel robček pa me je skoraj kap. Vidi, vidi, roza robček. Oh, tale nova barva pa res pušča sledi. Groza! Tudi vsi ovratniki imajo roza sijaj. Rdečelaske se moramo s tem pač sprijazniti. Ima kdo drugačne izkušnje?

Brnik? Ne, letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.

Na blogu od solista sem našla tale "vic". Še zdaj se smejem. :-)

Pilot: We should already land in Slovenia.
Kopilot: I can not find airport on map.
Pilot: Find Aerodrom Brnik.
Kopilot: None.
Pilot: Airport Brnik?
Kopilot: No.
Pilot: Try Aerodrom Ljubljana.
Kopilot: Hmm, not.
Pilot: What about Airport Ljubljana.
Kopilot: Not found...
Pilot: Ok, what is the nearest airport on map?
Kopilot: Oh. Umm, it says: LETALISKE DŽOZI PJUKNIK!??
Pilot: Fuck, turn around!! We are lost somewhere in Africa!

nov konjiček???

Pride dan, ko lahko po več ur (beri: cel večer) preždim za računalnikom. Kaj delam? Odkrivam nove bloge. Če sta mi stil pisanja in vsebina zanimiva, dodam blog pod "Add a Favorite". Včasih se mi zgodi, da najdem kakšen res hud blog, ki mi ga uspe "izgubiti". Ampak ni panike, naslednji dan ga spet "najdem". Med prebiranjem blogov, sploh pa komentarjev, sem ugotovila, da se skupine ljudi med seboj "poznajo" (vsaj navidezno). Kaj vse si (ne) napišejo!?!
Pred kakšno uro sem tako naletela na blog Klincanje in se zamislila nad objavo Kdaj blog postane dolgočasen ((tudi) avtorju samemu)? Našla sem se že v prvem odstavku: "Avtor ne skriva svoje identitete in se predstavlja s svojim pravim imenom in priimkom. Sčasoma vidi, da prispevke komentirajo prijatelji iz t.i. resničnega življenja." Hmm, z mano je očitno nekaj narobe?! Neeee, ni. To sem pač jaz.
... ali pisati osebne stvari, v katere se lahko vsak vtakne, ali pa se distancirati od tega in pisati o stvareh, ki bi zanimale se koga drugega, nakljucnega bralca recimo.. nekateri, ki se jim bolj malo dogaja v zivljenju, seveda pisejo svoje osebne stvari ...
Jebi ga. Moj blog pač ni namenjen naključnemu bralcu. :)

JAN PLESTENJAK

rules! Jan Plestenjak, ki je na slovenski glasbeni sceni že 15 let, je v četrtek v Križankah zaigral s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Bela srajca, črn suknjič, kavbojke ... Grrrr, na odru je izgledal božansko. Križanke so pokale po šivih. Prišli so stari in mladi, zaljubljeni pari in samski, večji in manjši »poznavalci« Janove glasbe …

S Tanjo sva mami peljali v Križanke. No, sploh ni bilo tako slabo. RTV simfoniki so »popestrili« Janove balade. Njegove »hit« skladbe pa celo poznam in so prav super za »juskat«. Jan je svoja bisera, Evo in Laro, skrival do konca. Bili sta pika na i koncerta. Na odru sem opazila (jaz opazovalec) »energijo« med Janom in Laro. Zelo zanimivo. Ima Jan novo punco? Ko preberem Lady, vam sporočim.

še nekaj sočnih ...

Pri urejanju slik sem našla še nekaj sočnih utrinkov s potovanja. Na otoku KO PHI PHI sva spali v hostlu ROCK BACKPACKER. Najina "cimra ", ki je prihajala z Japonske, je imela zelo veliko prtljage. Ponavadi s(m)o backpakerji opremljeni z enim nahrbtnikom. Pa še ta je vedno pretežek. Pri njej pa je bilo "malo" več. Poleg kovčka in dveh torb nisva mogli prezreti še obešalnikov. Vse sva dokumentirali. Just in case ...

Še vedno smo na otoku KO PHI PHI - v hostlu ROCK BACKPACKER. Mislim, da komentarji niso potrebni, saj so slike same po sebi dovolj zgovorne. Nujno pa preberite (rdeč) napis ...

Na sliki se vidi del hostla. Ima odlično lego, vsaj kar se tsunamija tiče. Zidan je namreč malo višje na hribu - v skali (od tod tudi njegovo ime). Če (ko) se kdaj vrnem na otok Phi Phi, bom definitivno spet spala v ROCK BACKPACKER!

To pa je bil sosednji "hostel". Dobro poglejte napis na steni. :-)

PRVI ŠOLSKI DAN

Za mano je uspešen delovni teden. V skupini imam samo enega novinca. Prijeten fant. Kar se tiče mojih (ostalih) »zlatih« otrok, me obdajajo zelo pozitivni občutki. Seveda se zavedam, da sem spočita, in da je za mano šele prvi teden. Upam, da ne bom že oktobra drugače piskala.

V ponedeljek me je zmotilo tisoče rumeno-oranžnih pik.

Saj veste, prvi šolski dan, otroc`, evforija … Toooliko stvari za vprašat, se pogovorit, napisat, izpolnit … Ampak neeee. Jaz sem prvi dve uri drgnila učilnico. Že meseca junija jo je naš pleskar zelo lepo pobarval. (To, da so žeblji ostali v steni in jih je prebarval, ne bom posebej poudarjala.) Izbral je lepo rumeno in oranžno barvo. Tako te ob vstopu v učilnico obsije sonček. Zelo lepo. Seveda se pri beljenju pohištvo umaže. (Verjetno ste vsi že kdaj čistili doma). Fino je, da pobrišeš čim prej, da se barva ne zasuši. No, jaz sem kot norec drgnila po vrhu pohištva zasušeno barvo. Ups, nekdo pri nas ni opravil svojega dela. Jezi me to, da sem ga opravila jaz, pa to res ni moje delo. Da ne bo pomote, NOBENO delo mi ni izpod časti!!! Jezna sem (bila) nase, da sem si to dovolila.

Hm, ja, takle mamo pr nas na Levcu.

balkice ...

Za vse ljubitelje fimo mase … V KL sem našla "štant", kjer sem (beri: Tanja) poslikala izdelke, ki jih žal (še) ne znam narediti. Mogoče se kdaj naučim …

P.S.
Tudi bolj ekonomično pripenjanje slik mi ne gre ravno najbolje. Pomoč?!

KDO JE ANA V.?

Torej, Ana je prijetno, mlado dekle. Odprta. Gobčna. Brez dlake na jeziku. Seksipilna. Brez predsodkov. Ima dober stil oblačenja. Vedno najde kakšne odpiljene čevlje. Stilsko zna urediti vsako žensko ali moškega. Poskočna, mlada Primorka je vedno nasmejana, zanimiva in ima vedno na zalogi kakšno spicy zgodbico. Vedno dobre volje.

Ana je dekle, s katero sem preživela sedem nepozabnih večerov in nekaj popoldnevov v Zrćah. Ja, Zrće so še vedno aktualna tema pogovora.

Bere moj blog. Tako je tudi nastal tale post. Bila je malce užaljena, ker je nisem niti omenila tukaj.

Torej Ana, zelo bi mi bilo žal, če te ne bi poznala. Hvala za lepo četrtkovo popoldne. Ja, Kopru »prav nč ne fali«.