»skočim« na Grmado. Pa ne zaradi svežega zraka, gozda, razgleda … Za manjšo rit. :-)
Nedelja. Sonček sije. Naspala sem se, vstala z desno nogo, spila kavo in se odpravila. Okrog enajstih (11.16) sem zakorakala proti vrhu. In glej ga zlomka. Trume ljudi so korakale mimo mene - navzdol, proti avtomobilom. Ups, rana ura-zlata ura?! Polovico poti navzgor sem samo pozdravljala: dan, dan, dan, dan … En čink mi je bilo nerodno. Proti vrhu smo se vzpenjali le izbrani … zaspaneti. Nekje na sredi poti (by the way: jaz imam namreč pot razdeljeno po delih in minutah) prehitim mamo s tremi otroki. Pred mano so se »vlekli« oz. hodili bolj počasi, nato so mi sledili kot klopi. Da bi me prehiteli? NI GOVORA! Ne spomnim se, da bi že kdaj hodila tako hitro.
Čez čas slišim za sabo ropot pohodniških palic. Grrrr. Prva misel: pamž me zasleduje. Palice niso utihnile (in so mi šle ZELO na živce), jaz pa se nisem ustavila. Na običajnem mestu (12 min pod vrhom), kjer imam vedno 2minutni postanek, sem se vdala. Prehitel me je starejši gospod s pohodniškimi palicami (DA, ta mi je ropotal vso pot za ritjo). Vseeno sem bila na vrhu v (zame) rekordnih 45 minutah (običajno rabim 53 minut). Seveda sem na vrhu zvonila kot nora, kot vedno. Ste opazili, da se vam zadnje čase izpolnjujejo skrite želje. Ne? Potem moram še večkrat »skočiti« na Grmado. In še zvoniti.
Ste že slišali zgodbo o roza potu?! Prejšnji teden sem se na novo pobarvala. Ana mi je prinesla barvo iz Trsta. Spet sem podobna človeku. Imam normalno frizuro brez narastka. No, kakorkoli, barva mi je zelo všeč. Vračam se k temi na začetku odstavka. Ne bom posebej poudarjala, da se fino prepotim pri vzpenjanju. Pri brisanju potu v bel robček pa me je skoraj kap. Vidi, vidi, roza robček. Oh, tale nova barva pa res pušča sledi. Groza! Tudi vsi ovratniki imajo roza sijaj. Rdečelaske se moramo s tem pač sprijazniti. Ima kdo drugačne izkušnje?
Nedelja. Sonček sije. Naspala sem se, vstala z desno nogo, spila kavo in se odpravila. Okrog enajstih (11.16) sem zakorakala proti vrhu. In glej ga zlomka. Trume ljudi so korakale mimo mene - navzdol, proti avtomobilom. Ups, rana ura-zlata ura?! Polovico poti navzgor sem samo pozdravljala: dan, dan, dan, dan … En čink mi je bilo nerodno. Proti vrhu smo se vzpenjali le izbrani … zaspaneti. Nekje na sredi poti (by the way: jaz imam namreč pot razdeljeno po delih in minutah) prehitim mamo s tremi otroki. Pred mano so se »vlekli« oz. hodili bolj počasi, nato so mi sledili kot klopi. Da bi me prehiteli? NI GOVORA! Ne spomnim se, da bi že kdaj hodila tako hitro.
Čez čas slišim za sabo ropot pohodniških palic. Grrrr. Prva misel: pamž me zasleduje. Palice niso utihnile (in so mi šle ZELO na živce), jaz pa se nisem ustavila. Na običajnem mestu (12 min pod vrhom), kjer imam vedno 2minutni postanek, sem se vdala. Prehitel me je starejši gospod s pohodniškimi palicami (DA, ta mi je ropotal vso pot za ritjo). Vseeno sem bila na vrhu v (zame) rekordnih 45 minutah (običajno rabim 53 minut). Seveda sem na vrhu zvonila kot nora, kot vedno. Ste opazili, da se vam zadnje čase izpolnjujejo skrite želje. Ne? Potem moram še večkrat »skočiti« na Grmado. In še zvoniti.
Ste že slišali zgodbo o roza potu?! Prejšnji teden sem se na novo pobarvala. Ana mi je prinesla barvo iz Trsta. Spet sem podobna človeku. Imam normalno frizuro brez narastka. No, kakorkoli, barva mi je zelo všeč. Vračam se k temi na začetku odstavka. Ne bom posebej poudarjala, da se fino prepotim pri vzpenjanju. Pri brisanju potu v bel robček pa me je skoraj kap. Vidi, vidi, roza robček. Oh, tale nova barva pa res pušča sledi. Groza! Tudi vsi ovratniki imajo roza sijaj. Rdečelaske se moramo s tem pač sprijazniti. Ima kdo drugačne izkušnje?
5 komentarjev:
Najprej, Andreja, tvoje literarno ustvarjalno pisanje na blogu se prav prileže po napornem delovnem popoldnevu/večeru, ker saj veš, humor je naravno zdravilo proti raznovrstnim tegobam, in le-tega je ravno dovolj v tvojem pisanju, da se človek sprosti in nasmeji.
Tvoja (krajša) odisejada na Grmado z dodatkom roza barve, je mene spomnila na mojo odisejado teka na 21 km na Ljubljanskem maratonu s prilivom modre barve. Z mojo drago sva se odločila za tek, ker tek vendar obeta boljšo kondicijo, zdravje (pa verjetno tudi manjšo rit) in tako je padla prijava za maratonski podvig. Na progi je bilo mnogo sopihanja, čudenja ker te z lahkoto prehitavajo 10-letni mulci in njihove babice, pa zagrizene borbe, da pretečeva do cilja. Za tekaški dogodek sem se odločil kupiti tudi novo majico v modri barvi. Tam proti 19 km je že pošteno teklo od mene, začeli pa so me prehitevati tudi profesionalni tuji tekači na 42 km in eden od teh se je pošteno začudil (pa verjetno tudi drugi sotekači), ko me je pogledal. Sam sem že spraševal, ali oddajam že take trpeče izraze na obrazu, da strašim druge, ko me je moja draga na cilju pomirila. Ne, samo moder sem bil po obrazu. Ker sem se brisal v novo mikico, je ta začela puščati barvo na mojem licu in tako sem zaključil svoj prvi maraton lisast.
No, če ne drugega, si bom svojega prvega tako za vedno zapomnil ... :))
OJ! Ne morm verjet! Tud jz sem bila v nedeljo na Grmadi! Samo mislim, da na drugi kot ti, ker na moji (Polhograjski) se ni dalo nič zvoniti. Sploh pa pohvalno za obe da sva se spravili (in to sami!). Jo pa lahko kdaj skupaj ucvreva na eno ali drugo.
Cestitke za maratom. Andrej, a gres tudi letos na LJ maraton? Jaz bi sla desetko...enkrat :-)
po napornem tednu ti zelim lep vikend. mozgane na OFF!
Vikend je lep, možgani na OFF, energija je na pozitivi!! Verjetno je tak udarniški začetek komentarja tudi posledica pretečenih dopoldanskih 8 km in novonastalega entuziazma, da mogoče pa zmorem letos preteči 21 km, čeprav mi govorica telesa sporoča in moleduje, naj se spametujem in se odločim za 10-ico :))
Prav fino bi bilo, če bi se tudi ti odločila za letošnji ljubljanski tek (časa je še dovolj za trening), pa še kdo iz Levca in ustanovimo tekaško levsko sekcijo :))
Uživaj tudi ti še v preostanku vikenda!
Andrej, kje si? na levcu smo te pogresali :-) hitro se pozdravi
Objavite komentar