Kaj mi gre (danes) na živce?

"Kaj vse mi gre danes na živce" ali "Pri sopihanju na Grmado sem prišla do sledečih ugotovitev":

• Ne maram »gužve« (kot je bila danes) pri vzpenjanju (kamorkoli že grem) na Grmado. Celo pot se moram nasmihati in pozdravljati. Se mi ne da, ker imam preveč dela sama s sabo.
• Ne maram žvenketa pohodniških palic (sploh pa ne čisto za ritjo). V mislih sem jih včeraj nekomu nekam …
• Ne maram imeti pohodnikov pred sabo. Če/Ko vidim koga pred sabo, se potem obupno trudim, da ga dohitim (beri: prehitim). Niti za sabo. V tem primeru pa hodim kot najhitrejši Italijan (petardomauriti), da me slučajno ne bi kdo dohitel ali celo prehitel.
• Ne maram pretiranega potenja. Na vrh pridem premočena in zaripla v obraz. Potem me pa zebe, pa še preobleči se moram (ja, po novem se preoblačim). Posledica težji nahrbtnik. O roza potu smo pa že govorili.
• Jezi me trenutek nepazljivosti, ko se kamenje kar znajde na poti, jaz pa si skoraj izpahnem gleženj. Pa še jezna sem nase, kakšen štor sem.
• Ne maram (začudenih) pogledov ljudi, ko tečem navzdol.
• Na maram, da me žuli čevelj.
• Ne maram, da je v avtu vroče (ker sem ga seveda parkirala na sončku), ko se po enournem vzponu in spustu usedem vanj.
• Ne maram, ko starejši možakar buli vame. Pol se moram pa delat, da ga ne vidim. Skrajno neprijetno.
• Ne maram zobozdravnika. Sploh pa ne ob 9.00 ZJUTRAJ.
• In ne maram prihodnjega tedna. Seznam obveznosti je čedalje daljši. Moj teden pa je vedno prekratek.