bellissimo

Že dva dni se kremžim. Dežuje. Odkar smo prispele iz Toskane. Komaj sem čakala, da napišem nekaj stavkov o road tripu, a se mi kar ni dalo.
V soboto (v zgodnjih jutranjih urah) smo se tri fejst punce odpeljale proti Toskani (mimo Benetk, Padove, Bologne, Prata). Na poti smo imele srečo in smo se izognile vsem prometnim zamaškom. Zlasti v okolici večjih italijanskih mest-Trst, Padova. Po forumih in blogih sem brala, da se lahko pot iz pet zavleče na sedem in več ur. Malo (ampak res malo) smo se bale, da bomo srečale (nekje na poti) pol Celja in Žalca. Nini so v knjižnici namreč povedali, da je že tasedma, ki je taisti dan iskala knjigo o Toskani.
Voznica Nina je bila carica. Vse je imela pod kontrolo. Že kmalu po prihodu v Firence se je navdala taprave italijanske vožnje in se uspešno integrirala med italijanske voznike. Na pot smo se podale tudi brez elektronskega garmina. Imele smo super kopilotko, ki odlično bere zemljevide. In na poti smo jih zamenjale kar nekaj.
Dva dni in dve noči smo se potikale po Firencah.

Ljubezen do lepega, umetnosti, mode, dobre hrane in do življenja samega. Spomladanski vonj rumenih mimoz, neskončni vinogradi, ozke tlakovane uličice, ki ohranjajo renesančni pridih, ter policisti v Armanijevih uniformah in z očali Dolce & Gabanna. Vse to sta Toskana in Firence. Firence-mesto po dolgem v celoti lahko prehodimo v pol ure, večina znamenitosti pa je v strogem središču, ki je zaprt za promet. Prebivalci se prevažajo kar s kolesi ali majhnimi motorji, imenovanimi motorino.

Že doma smo si našle zelo poceni hotel (12 ojrov na noč). Izredno srečo pa smo imele tudi s parkiranjem. Ulico stran od hotela nam je en gospod začel kriliti z rokami, da ne smemo peljati naprej v ulico. Seveda ni znal besede angleško niti slovensko, me pa ne italijansko. Z rokami smo se vse zmenili. Napotil nas je v sosednji hotel, kjer smo lahko parkirale (20orov na noč). Parkirišče je bilo zavarovano z velikimi železnimi vrati, avto pa je bil pod drevcem v senčki. Priznam, Firenc sem se kar malo bala, saj so me ljudje po vseh forumih strašili s katastrofalno visokimi cenami. Pha, pa sploh ni bilo tako hudo. Npr. kafe za oroinpol... Srečnice smo nabasala tudi na t.i. kulturni vikend v Firencah. Vse državne galerije, muzeji so bili 4free. V LP je sicer pisalo, da se kaj takega zgodi vsako leto enkrat pomladi, ampak se datumi spreminjajo in je točnega nemogoče predvideti. Bravo me! Prvo uro lutanja po mestu smo se znašle pred Accademijo (Galleria dell'Accademia). LP (in ostali vodiči) poroča o dolgih kolonah in nujni predhodni rezervaciji (4 ojre za rezevacijo). No, me smo videle Davida (David di Michelangelo) brez čakanja. Naša zgodovinarka je poskrbela za vse potrebne informacije povezane z mestom. Vem samo to, da je bilo veliko govora o Medičejcih. :-))))

Ogledale smo si vsemogoče- krstilnico na Piazzi del Duomo (iz 11. stoletja je ena izmed atrakcij v mestu. Najbolj znana pa so vrata s pozlačenim reliefom, ki gledajo proti katedrali. Pisano je izdelal vrata v prvi polovici 14. stoletja, zlati relief je Ghiberti dodal stoletje kasneje. Kljub poznemu septembru in relativno zgodnji uri je bil trg pol turistov. Kakšno je šele tukaj poleti?), katedralo Santa Maria del Fiore, Giottov zvonik (vrsta za sprehod na vrh kupole je še vedno doooolga, spremenila se je le vstopnina na 8eu na osebo; 463 stopnic, 114,5 metrov), Dantejevo rojstno hišo (no, na zunaj), Medičejsko kapelo, cerkev sv. Križa (kjer so pokopani najbolj slavni možje Firenc), palačo Uffizi (od zunaj), znameni most Ponte Vicchia (Je edini izmed starih mostov v Firencah, ki je prestal do danes. Včasih so tukaj opravljali svojo obrt mesarji in seveda ostanke priročno metali v reko. Konec 16. stoletja so mestni veljaki izdali odlok, da so lahko po mostu le trgovine z nakitom in tako je še danes. Ne samo starejše gospe, tudi me smo bile prilepljene na izložbe.), palačo Pitti, Loggia del Mercato nuovo (pokrita tržnica; tukaj smo "božale" merjasca), San Lorenz (malo morje stojnic kjer povečini prodajajo usnjene izdelke in spominke; ulični prodajalce, ki prodajajo ponaredke Gucci, Prada in podobnih torbic, ur...; povsod so tudi opozorilni znaki, da je kupovanje ponaredkov kaznivo; ulični prodajalci vedno oprezajo za policijo in v primeru, da se pojavijo tečejo z rjuho prek rame.), Palazzo Vecchio (mestna hiša Firenc zraven katere je "Loggia dei Lanzi" kjer so kopije znanih kipov).

Ziher smo si ogledale še kaj, a sem pozabila. Tanja, Nina help!
Smo pa doživele gnečo pred palačo Uffizi, kar je tudi del Florenc-veeeliko turistev in (nepopisna) gneča. Prijazen Japonec nam je zaupal, da čaka v vrsti že 4 ure, pa je bil še vedno nekaj metrov od vhoda. Njegove besede so nas pognale v dir-stan od palače, da nam slučajno kdo ne ukrade kakšne ure. :-)
Vse smo že slišale, da je italijansko pivo za en drek. In v to smo se prepričale že prvi večer. Ampak je bil cel dan res sonček in zvečer smo bile žejne. Kaj žejne, dehidrirane smo bile!
Iste napake nismo več ponovile. En večer smo posvetile okušanju rdečega in en večer belega vina. Nisem poznavalka vin. Ampak meni so se zdela vsa zelo dobra. Za liter smo odštele od 5 do 11 ojrov. Odvisno kje smo ga pile, iz kakšnih kozarcev, postrežba...
Pred Basilico di Santa Croce, kjer so med drugim pokopani Michelangelo, Donatello, Machiavelli, Gallileo, Fermi in Marconi, smo naletele na sejem. Iz vseh koncev dežele so "obrtniki" prišli v Firence predstavljat njihove tradicionalne jedi in pijačo. Od vinčka, sirov, oliv... do lesenih figur-ostržek, vrtalke... Tukaj smo preživele drugi večer. Razlog-odlično vino. Priporočam!
Navdušene nad mestom smo se v ponedeljek zjutraj odpeljale proti San Gimignano.
to be continued...

mesto z dušo

Zakladnica umetnosti in arhitekture.
Bogate kupole, palače in stolpi.
Za hladnimi zidovi davno grajenih cerkva, galerij in muzejev se tančica preteklosti odgrinja. (vir)

Renesansa je zacvetela prav tu.
V Firencah – zibelki preporoda.
p.s.
Hotel je že rezerviran.

že drugič ta teden

V enem tednu dvakrat. Po Tivoliju. :-)
Dopoldne sem odtekla desetko za noske. In zase.
Bilo je luštno.
Na samem kraju dogajanju sem pogrešala musko, kakšnega napovedovalca in noske, seveda! Nekje pri parkirišču so stale tri punce z rdečimi noski. In potem vse tiho je bilo. Škoda!
Drugače pa mi je bil sam koncept Formaratona prav všeč. Tekel si lahko: zares ali za zabavo, hitro ali počasi, zjutraj ali popoldne, 8 ur ali samo en krog ali pa s postanki in druženjem...
Med trimčkanjem po Tivoliju me je vmes še malo opralo. Mini(!) ploha mi je očistila avro. :-) Ko si prešvican, pa hladen tuš itak paše.
Danes se je po parku teklo kroge. Kar zna biti malo sitno. Drugi krog se ti obupno vleče. Pred vsakim (minimalnim) vzponom že veš kako hudo bo. Ko pa te taisti možakar prehiti trikrat, pa tudi motivacija "malo" pade. Še zdaj vidim njegove živo zelene hlače. :-))))))

tek za srček

Ekola, pa sem naredila nekaj za svoj srček. Očitno ne morem brez Tivolija in majhnih, a nadležnih kančkov. hehe Ne, ne, saj je bilo fino! Z mulci smo zmagali!!! Vsi smo uspešno premagali štirico. Moja pljučka še vedno okrevajo po x (toooo much!!!)-letih kajenja. Med vsako fizično aktivnostjo diham kot lokomotiva. Ni me moč spregledati-tako in drugače. :-)

Pred kakšno urco sem pa tudi uspešno podala prijavo za sobotni Formaraton!

prazniki

Spet se je jedlo. Pr naši bajti že dolgo nismo imeli tako dobre potice kot letos (seveda ne po moji zaslugi...). Njami... Včeraj sem si res dala duška. Pa še mesek sem lahko spet jedla (letos sem ponavljala za sestro in se v postnem času odpovedala mesu). Moram reči, da ga v teh 40-ih (malo več) dneh niti nisem (preveč) pogrešala. Je pa v nedeljo tako pasal. Če sem "štartala" (s postom) z zaendrek horsom na Trubarjevi, pa ga bom (uradno) zaključila z dobrimi čevapi. :-)))))

K sreči se zadnjih nekaj dni precej pogosto podim po bližnjem hribu. Še vedno vsako jutro, ki ga uzrem kakšno uro ali dve prekmalu, gledam kot huda ura. Po slabi uri me potolaži šele pogled na Celje z vrha Grmade.
Pred časom se mi je (po stari navadi) uspelo pripeljati na parkirišče okrog desete ure-kar je bilo zelo pozno. Po novem iščem parkirno mesto že nekaj minutk čez osmo-pozno. Izjemoma (!) pa tudi kakšno uro prej-kar je še vedno prepozno. Tapridni ljudje, ki rabijo za normalno življenje le nekaj ur spanca in jih sama zelo občudujem, ob pol osmih zjutraj že pritečejo s hriba. To pomeni, da so ob pol šestih že fino švicali. Uf...

vrtnarka...kao

Lepo vreme in slaba vest sta me pognala na delo-pozno popoldne sem se spravila okopavat gredico. Da bodo rožce bolj rasle. Med prekopavanjem zemlje z mini (!) motiko sem se trudila, da nisem preveč poškodovati listov tulipanov, ki sem jih na hitro in šlampasto posadila jeseni. Tako so, nč preveč lepo, nametani po gredici.
Tanja je lani (ali predlani) posadila tudi neko rastlino. Ne spomnim se kakšne barve je njen cvet, sem pa zelo podrobno spoznala njene razvejane korenine. Uf, čez pol gredice.
In ko se ponavadi spravim delat, potem opazim še deset drugih reči, ki jih je prav tako potrebno poštimat-pomesti dvorišče, očistiti prag... NeverEnding story.
Krempeljči so črni. :-)
Hrbet pa hrepeni po močnih rokah. :-)))

njami

Prijatelj, kuharski mojster, me (in še nekaj kur) je povabil na svečano otvoritev Gradu Laško (Grad Tabor Laško Žonta).
Trlo se je fotografov. Povabljenih pa je bilo (za moj okus) ravno prav; če bi jih bilo več, bi se že gužvali. Kralj in kraljica sta se sprehajala med gosti, viteza na konjih sta nas pričakala pri vhodu in mečevalca sta poskrbela, da nam je zastal dih.

Zdaj pa k bistvu-kulinariki. Nimam besed. Še zdaj si oblizujem prste. Kar odlepiti se nisem mogla od "sladkega" radiča (radič, med, koščki jabolka, oreh). Poskusila sem tudi hobotnico in brancina (na ??? način). Njamiiii!

Našla sem plac za (svojo) poroko. Prav tako sem si izbrala poročno obleko (eno izmed predstavljenih na modni reviji) . Vrhunski kuhar je moj zelo dober prijatelj. Z organizatorko sva se pa skupaj igrali v peskovniku. Podrobnosti (kot je npr. ženin) pustimo pa za drugič. :-)))))))

neustrezna

... za krvodajalsko akcijo.
V času srednješolskega guljenja klopi sem komaj čakala, da dopolnim težko pričakovano osemnajsto leto. Polnoletnost mi je takrat (med drugim) prinesla možnost, da sem lahko darovala kri. Opravičena odsotnost od pouka je bila dobra motivacija. Mislim, da se takrat nisem kaj pretirano poglabljala v sam namen krvodajalske akcije. Sem pa izvedela krvno skupino (0). Do danes sem seveda na to že pozabila in vsem razlagala, da sem A. :-) Se zgodi.
Tako sem se po več kot desetih letih odločila, da danes ponovno darujem kri.
Žal. Danes sem bila neustrezna. Poletno potepanje po svejtu je pustilo svoj pečat in podaljšalo možnost darovanja krvi še za nekaj mesecev. Nizek pritisk (po mnenju zdravnice) je dodal piko na i.