prazniki

Spet se je jedlo. Pr naši bajti že dolgo nismo imeli tako dobre potice kot letos (seveda ne po moji zaslugi...). Njami... Včeraj sem si res dala duška. Pa še mesek sem lahko spet jedla (letos sem ponavljala za sestro in se v postnem času odpovedala mesu). Moram reči, da ga v teh 40-ih (malo več) dneh niti nisem (preveč) pogrešala. Je pa v nedeljo tako pasal. Če sem "štartala" (s postom) z zaendrek horsom na Trubarjevi, pa ga bom (uradno) zaključila z dobrimi čevapi. :-)))))

K sreči se zadnjih nekaj dni precej pogosto podim po bližnjem hribu. Še vedno vsako jutro, ki ga uzrem kakšno uro ali dve prekmalu, gledam kot huda ura. Po slabi uri me potolaži šele pogled na Celje z vrha Grmade.
Pred časom se mi je (po stari navadi) uspelo pripeljati na parkirišče okrog desete ure-kar je bilo zelo pozno. Po novem iščem parkirno mesto že nekaj minutk čez osmo-pozno. Izjemoma (!) pa tudi kakšno uro prej-kar je še vedno prepozno. Tapridni ljudje, ki rabijo za normalno življenje le nekaj ur spanca in jih sama zelo občudujem, ob pol osmih zjutraj že pritečejo s hriba. To pomeni, da so ob pol šestih že fino švicali. Uf...