enMix

Za mano je en tak mix teden. Lep, zmeden, naporen, zaspan ... Skratka, mešanica vsega. ;-)
Lepa, čeprav težka, so bila jutra. Težka, ko sem se morala katapultirati iz mehke postelje. Lepa, ker se je zunaj delal dan, in vožnja ni bila (več) tako naporna.
Zavidljivo sem buljila (jp, to pač rada počnem) v tekače, ki so tekli v jutro. (Zadnje čase jih je čedalje več. Koliko je šele kolesarjev ... not bad hihi)
V četrtek zjutraj, ko sem se zbudila še omamljena (in nisem prišla k sebi do večera), v precej slabem stanju, sem občudujoče pomislila na vse mamice, ki morajo poleg službe še porihtati otročke (in moža).
In počutila sem se še slabše. ;-)



Šla bi na morje!

semPovezovalka

V nedeljo sem pretekla zagotovo najlepših (in najkrajših) 10 kilometrov. Tekla sem ob morju. Ja, udeležila sem se teka Povežimo soline.
Okoli +/-3ooo tekačev in pohodnikov nas je v nedeljo povezovalo soline. Sonce in morje (ter dobra reklama) sta nas privabila iz vse koncev Slovenije.

Organizatorji so za drugo leto obljubili boljšo organizacijo ...
Obljubili so vsaj 3 sponke za pritrditev štartnih številk. (Letos smo dobili samo dve!) :-)
No, kakšen avtobus, ki nas je iz Strunjana pripeljal na start, več, bi zagotovo pomiril hordo podivjanih športnikov. In preprečil kakšen skorajšnji pretep pri prerivanju na avtobus. Čip bi preprečil 10minutno prerivanje na cilju, kjer smo se morali postavit v vrsto "edenpoeden", in čakati ... jaz osebno na vodo! Čip bi me zagotovo zaščitil pred možakarjem, ki mi je skoraj zlezel na ramo in ves prepoten silil vame. Še zdaj čutim njegov dih na vratu in potne roke na hrbtu. Fuj ... :-)
Vsesplošnemu prehitevanju (in norenju) prvih 10 minut pa se ni moč izogniti. To je cel žur. To je pravo tekmovanje - Kdor v prvih 10min prehiti največ tekačev, je zmagovalec!

... in me tako prepričali, da se drugo leto spet vrnem. Obljubili so 3 sponke! ;-)

Feliz

Dom izbranih okusov!

Kako težko se je izgubiti?

Kako težko se je izgubiti na Ptuju?
Nič lažjega! Pelji se z mano! ;-)
O voznikih, ki potrebujejo strašne navigacijske naprave v jeklenih konjičkih, sem si ustvarila že pred časom svoje mnenje. Zlasti, če jih uporabljajo pri iskanju poti do Ljubljane. V nočnem času tako ne potrebujem(o) osvetlitve na AC, saj z gadgeti, ki zasedejo pol armature, osvetljujejo cesto kot kresničke.
Če sem se morda pred časom še (po tiho) nasmihala tovrstnim voznikom, naj hitro povem, da sem se danes uspela izgubiti v mestu Ptuj. ... vsaj štirikrat. Ptuj sem nekako še uspela najti. Predenj pa sem dosegla cilj, sem obkrožila ves Ptuj, prečesala kar nekaj ulic in skoraj prišla do Ormoža. Z navodili poti in slikco zemljevida (ki sem jo btw naredila sama, razposlala naokoli kot pomoč drugim ... khm, ups...) si nisem mogla veliko pomagati. Načrt poti je bil popolnoma neuporaben in nepregleden! Ker se mi je že malo mudilo in sem se bala, da (ne) bo zmanjkalo kafeta zame, sem ubrala kar moj način. Odprla sem okno, poiskala prvega mimoidočega, ki me je totalno zignoriral, nadrla drugega pešca, in tretji mi je celo pomagal.
Tako sem prišla pravočasno na kavo! ;-)

Zažgana lička, rdeč nos, bela guba na rjavem čelu, ledeni prsti na nogah ... so posledice norenja po snegu. Tokrat brez rdeče riti in modric na kolenih.

Prvo rundo sem se vozila kpojajcih, potem pa šus v dolino. Ja, deskanje mi postaja užitek. Na prste ene roke lahko preštejem kolikokrat sem bila na riti. Pa še prvič sem prišla domov s suhimi hlačami. (Do sedaj sem namreč precej časa preživela na riti in v snegu, namesto na bordu.) Pohvaliti se moram, da so tudi vse smreke na svojem mestu. Še nahrulila nisem nikogar. Niti smučarje, ki opletajo s palicami in zmedeno vijugajo po progi, ne. (No, enega sem skoraj.) ;-)
Ženske, ki so danes preplavile smučišče Golte, so bile precej glasne. (To nam je že v naravi.) Tako nisem mogla preslišati, da imajo prelepe tulipane v naši štacunci. (Pa še podrobnosti poroke in težave, ki jih je neko dekle imelo z neko cvetličarko poznam ... hihi). In nisem mogla spregledati zmedene moške poglede, ki so se, v gori cvetja in rož, trudili poiskati "pravo" za svojo ljubljeno. Smeh. ;-)

Beli tulipančki krasijo mojo kuhinjo.
Juhej za AFŽ dan.

radaDejtam

Jutra so moja. (Ja, saj vem, sem že kot stara lajna, ki se ponavlja.) S šalco kafeta in sončkom, ki se prav tako prebuja in me boža za dobro jutro (ter sili na "zrak"), rada prebiram bloge.
Vsake toliko časa naletim na "nov" blog, preberem kakšno objavo. Če me pritegne, se tja še vrnem. Včasih spet naletim na že viden, a pozabljen blog, in spet preberem kakšno vrstico.
Tako sem našla luštno objavo o date-anju - Kam naj pelje fant dekle na zmenek?! Volkec sicer piše o najstniški zagati. Meni se ne zdi samo najstniška. (Sama npr. rada hodim na zmenke. Pa nisem več najstnica. No, po letih že ne. Po obnašanju pa ... Včasih že.)
Spominjam se "zmenka" z bivšim fantom. Po (?) letih najine veze sva se odločila, da vneseva malo svežine v odnos. In sva odšla na zmenek. Hehe, kako zrelo se to zdaj sliši, čeprav sva bila stara komaj dvajset let (in je bil žur središče najinega življenja). Kupila sva si študentske bone (nisva imela lih veliko dinčkov) za neko bolj fensi restavracijo, se lepo oblekla in z roko v roki odšla na trolo.
Zadnje čase pa mi je všeč, če se zabubiva v kakšno prijetno oštarijo in klepetava do onemoglosti. (O tem, da imam rada pivo, in da se to (kao) ne spodobi za žensko (sem jih že tud slišala na ta račun), pa drugič).
Kakšen izlet po Sloveniji se mi tudi zdi dobra varianta za spoznavanje. Sploh če je sonček. In če izlet vključuje še morje. Ufff. Potem (name) ni težko pustiti vtisa.
Vztrajno pa se otepam kina. Kot možnost druženja in medsebojnega spoznavanja, se mi sploh ne zdi primeren. Gre ti cel večer. Možnosti za pogovor je bore malo. Sledita dve uri teme v prepolni dvorani. Ponavadi se znajdem ob kakšnem "sosedu", ki se reži kot hijena, da mi kar piska po uhih. Za mano se vedno znajde kakšna skupina mladih s predolgimi nogami in fino brcajo v moj stol, da mi gredo lasjepokonci. Potem pa bodi sproščen ... Težko. Sedeži z mogočnimi ročaji pa onemogočajo tudi najmanjšo možnost "naključnega" dotika. Eh, za kino bo še čas. Kdaj kasneje.
Z istimi (prijetnimi) težavami se srečujem zadnje čase tudi sama. In je fajn.
Te dni me mika Piran (ok, mal lažem - zadnje 3 tedne) ...

p.s.
Te zanima še recept za francoske poljube? Hihi.
Začni počasi, nežni poljubi, ustnice ob ustnice. Nežni in romantični ljubčki ...
Več tu.

letos 5., drugo leto 4.

Tek. Moj vsakdanjih (no, skoraj). Fajn bi bilo, če bi postal. Sem na dobri poti.
O teku, občutkih sem že veliko (na)pisala. In še bom.

Danes sem npr. zvedela, da so TOP 5 teki v Sloveniji po številu udeležencev:
1. Ljubljanski maraton
2. DM tek za ženske
3. Maraton Treh src
4. Mali kraški maraton
5. Povežimo soline

Prve tri sem že sprobala. Petka je v planu za naslednjo nedeljo. Štirka pa naslednje leto. (Vsako leto se mi nekako izmakne.)
Baje moram povedati naprej vseh 7 razlogov, zakaj ne smeš tudi ti zamuditi teka-Povežimo soline:
1. Najhitrejši in najkrajši tek na 10 km
2. enostavna in slikovita proga
3. ravninska in nezahtevna proga
4. skoraj v celoti speljana ob morju
5. pihlja rahel vetrič z vonjem po soli
6. specialna istrska kulinarika
7. licitacija štartnih številk, stava ...

Mene prepričata morje in rahel vetrič z vonjem po soli.
Pa tebe?

Tamara v Ameriki

čuden dan

Za mano je čuden dan.
Ponedeljkovo jutri se je pričelo prav lepo. Prebudil me je sonček. In premetavanje po postelji se je kar zavleklo (mah, je pasalo). Niti sosedovo kladivo, ki mi je razbijalo nad glavo, me ni spravilo v slabo voljo. Tek (z enourno zamudo) je bil odličen.
Zato sem malo zamujala v službo. (se zgodi)
Tudi na pomanjkanje parkirnih prostorov v Ljubljani sem se že navadila. Vedno z optimizmom zapeljem v najhujšo gnečo. Ponavadi najdem plac za parkiranje. Četudi je le-ta na pločniku. (Potem sicer trepetam in upam, da so redarji na malici.)
Danes sem imela več sreče kot pameti. Bila sem prava zmedena voznica. Našla parkirno mesto, ampak skoraj spregledala drugega udeleženca v prometu. Jezen voznik me je spretno obvozil. Pri tem pa gledal kot huda ura in roke (dolgo) ni odmaknil s troble.
Danes je minilo tudi kar nekaj časa (?) odkar sem nazadnje videla (od blizu) prijatelje v modrem. Oni so organizirali srečanje. Pri tem sem uporabila ves šarm, ki ga premorem, pa ni (žal) nič pomagalo. (Sama kriva ...) :-(

(mal moram pojamrat ...)
Sej drgač sem pa zdrava. Pa (danes) malo tud lačna. ;-)

PorokaBO

Letos (no, ali pa drugo leto) ziher pade kakšna poroka.
Kure smo se včeraj zbrale ob polni luni in se odpravile na lov za dobrim možem. Idejna vodja in organizatorka Tanja je prinesla s sabo še knjigo. Da smo obnovile potek obreda. Buhnedaj, da bi šlo kaj narobe, in da bi se poročile z napačnim. Cccc, nene, tega pa res nočemo. ;-)
Pravkar sem prebrala, da smo bile pomarančnoaktivne prav vse kure. Štiri smo okupirale Šeški most in olepšale Savinjo s pomarančami. S koles skoraj sklatile dva kolesarja in na reki skoraj zadele edino račko, ki se je skrivala (pred ponorelimi ženskami) pod mostom. Ostali dve princeski pa sta čarali v Ljubljani. In debeli, sočni pomaranči, v upanju na dobrega moža, vrgli v Ljubljanico.
Jp, ohcet bo! Kmalu. ;-)