čuden dan

Za mano je čuden dan.
Ponedeljkovo jutri se je pričelo prav lepo. Prebudil me je sonček. In premetavanje po postelji se je kar zavleklo (mah, je pasalo). Niti sosedovo kladivo, ki mi je razbijalo nad glavo, me ni spravilo v slabo voljo. Tek (z enourno zamudo) je bil odličen.
Zato sem malo zamujala v službo. (se zgodi)
Tudi na pomanjkanje parkirnih prostorov v Ljubljani sem se že navadila. Vedno z optimizmom zapeljem v najhujšo gnečo. Ponavadi najdem plac za parkiranje. Četudi je le-ta na pločniku. (Potem sicer trepetam in upam, da so redarji na malici.)
Danes sem imela več sreče kot pameti. Bila sem prava zmedena voznica. Našla parkirno mesto, ampak skoraj spregledala drugega udeleženca v prometu. Jezen voznik me je spretno obvozil. Pri tem pa gledal kot huda ura in roke (dolgo) ni odmaknil s troble.
Danes je minilo tudi kar nekaj časa (?) odkar sem nazadnje videla (od blizu) prijatelje v modrem. Oni so organizirali srečanje. Pri tem sem uporabila ves šarm, ki ga premorem, pa ni (žal) nič pomagalo. (Sama kriva ...) :-(

(mal moram pojamrat ...)
Sej drgač sem pa zdrava. Pa (danes) malo tud lačna. ;-)