v pakiranju

Bežim od PREVELIKEGA kupa cunj, zdravil, knjig, ki jih je potrebno stlačiti (jp, že danes moram VSE spakirat ...) v nahrbtnik.
Vsakič ko pridem v sobo primem eno majčko, hlače in jih pospravim nazaj v omaro. Ampak to gre ZELO počasi. Do pripomočkov za osebno nego še prišla nisem. Zato pridem vsakih nekaj minut do računalnika, mal zadiham, si zavrtim kakšen komad ...
Sem kar malo nervozna. Ne vem, ali je vsako leto tako?! Ali morda letos extra kompliciram?! Pa kako ne bi, če me pa vsi strašijo s prašičjo gripo. Tamiflu bom na koncu še prodajala.
Ajt, grem pakirat. Mogoče zmanjšam kupček še za kakšne gate. ;-)))))))))))))))))))))

p.s. 18:18. Kupa nisem uspela zmanjšati. Not yet. Zdaj imam pomembnejšo naloga. Po omari iščem čimbolj okusno žganico. ;-)
Jeger se mi zdi nekako še najboljša izbira.

21:35 Nahrbtnika ne morem zapreti. Kar nekaj stvari je ostalo zunaj. Šit!

22:46 Avto je nafilan do konca. Ne vem kam bom stlačila še Nino in njen kufeček.

23:27 Posloviti se je prišel moj (letos) nesojeni sopotnik. Prinesel je njami pecivo. Zdaj mi je pa še slabo. :-)))
Danes ni ravno moj dan. Da o bančni uslužbenki in dolarjih niti ne začnem. :-)))))))))))))

moja prva ljubezen-Michael Jackson

Že včeraj zvečer sem dobila sporočilo, da so Majkla Đeksona odpeljali v bolnišnico. Danes zjutraj pa že vsepovsod poročajo o smrti legendarnega pevca. Ne morem verjeti, da je bil star (že) 50 let.
Bil je moja "prva glasbena ljubezen". Otroška soba je bila polepljena z njegovimi postri, slikami, članki ... Spominjam se, da je bila stara mama tista, ki mi je kupila vse njegove kasete in zlata CD-ja. Z njegovo glasbo sem okužila še mamo. Njegove komade (je) rada posluša(la).

Na MTVju že celo dopoldne poslušam njegove komade.
Grem poiskati njegova cd-ja. Pot do Portoroža je dolga. Jutri se bo glas Michaela Jacksona slišal po primorski avtocesti. V spomin!

zdaj gre pa zares ...

Se mi zdi, da že lažje diham. Osebno izkaznico imam (nikoli ne veš ...). Cepila sem se tudi. Tamiflu imam. Recept sem komaj izsilila od osebne zdravnice. Preklicala sem vse možne številke, ki sem jih našla na neto na temo "nalezljive bolezni" in prašičja gripa. hehe. Je pa pomagalo. Eno škatlico tablet pa le imam. Za drugo škatlo gre pa sestra jutri fehtat. Upam, da ji zdravnik še kakšne antibiotike navrže. Bomo videli. Tik pred zdajci sem fasala še ogromen rdeč ekcem na nogi. Točno na tem mestu sem pred tremi tedni imela klopa. Not good! Glede na to, da mi zdravnica ni pregledala krvi upam, da nisem fasala borelioze. No, seveda že pridno papam antibiotike. Vse za zdravje! Tabletomanka? Morda! Od ponedeljke tudi ne pijem čisto nič alkota. Kaj dela psiha ... Verjamem namreč, da lahko alkohol vpliva na učinek in delovanje zdravil. Seveda je to vse čisto res. Ampak verjetno se ne bi odpovedala pivu, če ne bi imela v planu odhod na drugo celino. In res si ne želim biti bolna tik pred odhodom. Ne, hvala! Razen vitaminov in kakšne fajn knjige, imam vse. Se mi zdi. Baje za net v J Ameriki ni panike. Tako, da se imam namen pridno javljati. Tisti, ki še ne veste. 5.7. se grem malo potepat-Peru, Bolivija, Čile. Tokrat grem sama, brez prijateljev. Dobra novica pa je, da grem s Shappa Team. Torej ne bom čisto sama. :-)

kupčkanje

Uf, to pa je sobota. Mogoče pa ni tako slabo, da dežuje. Končno sem našla čas in si pospravila vse mogoče dokumente, potrdila... po mapcah, predalčkih, policah. Sedaj je omara pospravljena, v kuhinji imam pa tri nove kupe papirja za odvoz.
Na trenutke me tudi malo duši. Straši me dejstvo, da bom doma samo še teden dni. Od tega bom še do srede v službi. Kakšen dan se bom potepala tudi po Ljubljani. Nato pa še teden dni delovnega Portoroža. Da ne bo kdo mislil, da bom na počitnicah. Ne še. Letim čez 14 dni.
Ampak jaz sem dobre volje. Kljub pospravljanju, dežju, primanjkovanju časa, hitenju ... Saj je bil včeraj najsrečnejši dan v letu. hihi

Znani britanski psiholog Cliff Arnall, ki je znan po svojih izračunih, je tokrat odkril formulo za srečo in izračun pokaže, da je to ravno današnji dan.

Formula je sledeča O + (N x S) + Cpm/T + He. O označuje čas, ki ga preživimo na svežem zraku, N označuje naravo, S družbene stike, Cpm srečne spomine na otroštvo in poletje, T temperaturo in He razburjenje, ker se bliža dopust. In danes je vsega tega v presežkih, trdi Arnall. (vir)

spakirala...

Uf, po uri in pol mi je le uspelo zapreti kufer. Misli, da sem se danes prvič z vso svojo težo naslonila nanj in upala, da mi bo uspelo zapreti zadrgo. Pri tem pa molila, da ne bom zadrge strgala. Povšter je pač moral not. Le kako pa naj drugače spim v šotoru?!

Čaka me namreč štiridnevno taborjenje. Če bo vreme dalo, pa še namakanje v Kolpi. In malo odkopa, če bodo mulci pridni. hehe, seveda bodo!
Jutri zjutraj grem po juhuhu času na vlak. Vstala bom zelo, zelo zgodaj. Vozni red je malo trapast. Pa še uro in pol bom rabila do Ljubljane. In zato plačala šest ojrov. Kar ni lih poceni. Zlasti, če želijo zmanjšati število avtomobilov na slovenskih cestah.
Po moje bo prav zabavno.
In nikoli ne veš kdo ti prekriža pot. :-)))))

ups, se zgodi ...

Pri nas doma je za rože že od nekdaj skrbel ata. Imeli smo najlepše rože daleč naokoli. Najlepše in najbolj košate. Letos se mu je nekaj zataknilo pri potaknjencih. Zato sem jih pač nekaj dokupila. Ker na balkonu baje moraš imeti rože. Čeprav je z njimi sama skrb. Z zalivanjem in pometanjem dvorišča. Jaz pa nisem skrbna ne pri prvem ne pri drugem delu.
Letos so moje rožce zelo slabo pognale. Vsaj v primerjavi z drugimi, sosedovimi. Seveda tega nisem opazila. Od ata sem dobila gnojilo in natančna navodila doziranja.
S sklonjeno glavo priznam. Jaz sem bila. Jaz sem jih zažgala. Vse. Od prve do zadnje.
Kemija mi ni nikoli ležala. In če se spomnim na otroška leta... Tudi doma smo imeli vsaj enkrat zažgane rožce (mogoče ne tako hudo) in vsaj dvakrat zažgano travo. Tako!
Leto sem se komaj navadila, da redno zalivam rože. Gnojenje je pa še prezahtevno delo zame.

oprostite,

ampak ta teden je pa nor. Vsaj zame. S polno paro delam od jutra do večera. Vem, da nisem edina. Moji sodelavki so včeraj pregoreli možgani. hehe, no skoraj. A je ta teden kakšna polna luna, ki vpliva na delovno storilnost. Kljub vsemi je moj kup obveznosti še vedno gromozanski.
Danes mi telefoni zvonijo že od zgodnjih jutranjih ur dalje. Nekako mi jih je uspelo utišati. Še vedno sem v pižami, na eno oko sem komaj spregledala, zaspančki so še vedno na svojih mestih in pridno meglijo vid, glas je še raskav, telo zaspano... pa sem "obdelala" (po telefonu, seveda) že šefico, enega starša, enega otroka, svetovalno službo in odgovorila na n-mailov. Ne vem, če sem že eno uro pokonci. :-)))
Kljub vsemu se počutim zadovoljno. Teden je bil zelo produktiven. :-)))

p.s.
Včeraj sem se še zadnič dobila s potovalnim vodičem, ki mu btw kar naprej nosim nek keš. Vem, da gre zdaj zares. Sicer bom do zadnje minutke delala, ampak vsaj ne bom imela časa za reisefiber.

za leo ...

Obljuba dela dolg ...

Konec maja sem se udeležila dm teka. Že drugič. Lani sem precenila svoje tekaške sposobnosti in se prijavila na petnajsko. Itak, da sem po desetki odnehalo. Ni šlo. Pa tudi vedela nisem, da se teče navzgor. Proti Rožniku. Res ni šlo. Kar danes povem z lahkim srcem. Takrat pa... Uf, me je bilo sram.
Letos sem se prijavila na petko. Dobila sem luštno frjola majico in kup daril v vreči (od krem, do šampona ...). Sam dogodek je bil res majka. Čuki so igrali. Bergant je bil spet glasen in animiral prišleke. Ne, prav fajn je bil. In je bilo. Dogodek. Če se v soboto nimaš kam dat. Če si želiš družbe žensk in vse Slovenije. Če ... Res, ni bilo švoh.
Če pa pričakuješ en fajn tek, pa dm tek ni ravno pametna izbira. Sama sem ga poimenovala "tek smrti". Lansko leto je po 15 minutkah hrib naredil svoje in razredčil strnjeno kolono tekačic. Letos pa je bilo to nemogoče.
Ali si predstavljate 4000 žensk, različnih tekaških sposobnosti, ko se zaženejo (nekatere zelo počasi!) po ozki potki po Tivoliju?! Nisem si mislila, da bo tako hudo. Vseh pet kilometrov sem prehitevala. Najprej po levi strani, potem pa kjer je bila luknja. Uf, je bilo komolčenja (prerivanja in odrivanja s pomočjo komolcev). Sicer velja pravilo, da se hodi po desni in teče po levi strani. Ampak ko 30 žensko ne more več teči, desna stran pomeni celotno širino proge. O tem, da so se prijateljice (ne moje, sicer bi jih slišale) nekje na poti vzporedno ustavile, zavzele celotno širino proge in klepetale, pa raje ne bom. Pa teh prijateljic je bilo kar nekaj. Na vsakim ovinkom se je kolona ustavila in smo hodile. Kolona pa je bila letos strnjena do konca.
Na cilju sem pogrešala Zokija. :-)

No, saj ni bilo tako švoh. Vsaj vroče ni bilo. Preveč. Radensko vročino je tokrat zamenjala ljubljanska gneča. :-)

Drugo leto spet? Morda.
Lea, se nam pridružiš prihodnje leto?

grem ...

Malo me zvija po želodcu, stiska v prsnem košu, razbija v glavi ...
Včeraj sem kupila karto. Uno, za po zraku ... :-)

Lahko pa je kriv samo prehlad. Saj me bolijo še mišice. Veke so težke. Nos pa je podoben slapu Savica.
Že dva dni samo spim. :-)))

sitka

Ja, zadnjo polovico dneva sem sitna. Po moje me je lažje nosit (kar sploh ni lahko) kot pa poslušat.
Stvari so se pač malo nabrale. Zadnjih nekaj tednov imam občutek, da me prodajalci (vseh sort) nategujejo kot elastiko na spodnjih gatah. Samo po štacunah še laufam, reklamiram, telefonarim, prosim, prepričujem, malo tudi flitrtam (z njami prodajalcem) ...
Danes npr. sem bila že vtretje v DM štacuni v Žalcu. Gospe so mi namreč zaračunale 25 ojrov štartine za dm tek. Kar je 7 ojrov preveč!
Že prvič sem jih malo prepričevali o njihovi zmoti. Tudi drugič ni pomagalo.
Organizatorji, na katere sem se že takrat obrnila, so mi poslali pojasnilo:
"Štartinina 18 EUR je v primeru, da predložite bon iz knjižice bonov Active Beauty Svet ugodnosti (maj/junij). V kolikor tega bona nimate, štartnina znaša 25 EUR".
In tako sem nehala sitnariti. Ko pa sta mi prijateljici v soboto povedali, da sta plačali 12 ojrov za tek, mi je pa zavrelo. Še enkrat sem od organizatorjev zahtevala pojasnilo (mislim, da sem omenjala tudi Zvezo potrošnikov...) in dobila od iste osebe tole pojasnilo:
"Prijavnina za tek je bila v predprijavi 18 EUR-torej do vključno 24.5.2009. V primeru, da ste član dm kluba Active Beauty ste lahko z dodatnim kuponom za 30% popust plačali prijavnino v vrednosti 12,6 EUR. Vse to je bilo mogoče le v predprijavi do vključno 24.5.2009. Nato se je bilo možno prijaviti le še 29.5. in 30.5., ko je prijavnina znašala 25 EUR".

Opa. To je pa čisto druga zgodba!
Naj gredo nekam. In jaz komaj čakam, da se lahko vozim naokoli in prosim, če mi vrnejo MOJ denar. NOT ...
Denar sem dobila nazaj. V opravičilo pa sem dobila: "...saj bi vas poklicali, pa vas nismo našli v imeniku...". M... jim!
Mislim, da bi lahko opisala še tri podobne zgodbe. Od tega je ena celo že rešena. Na modrc iz Hervisa še vedno čakam. Zadnje dni je jako težko teči ...
:-)))))))))))
Mi dogaja ...
Grem spat!

kok si?

S kolesom! :-))))))))))))))
Prejšnji teden sem za laufanje po mestu uporabljala bicikel. Star. Z napol praznimi gumami. Bicikel, ki je ostal na uporabo bivši cimri. Mislim, da je sestra pojerbala to kolo od tete. In že takrat je bilo v zelooo slabem stanju.
Ne znam povedati kako zelo sem pogrešala "nevarno" vožnjo po prestolnici. Zlasti po Stari Ljubljani. Kjer so gostilničarji mize postavili na sredino ulice .. Pri umikanju nasprotno vozečemu kolesarju pa vedno izvabiš (vsaj) nasmeh.
Uf, je bilo nasmehov. ;-)
Kolo, ki je preživelo Andrejino vožnjo, je bilo v petek podarjeno.
Upam, da bo še dolgo služilo novi lastnici!
Anja, srečno!