barvitost po 30em

pa ga je konec ...

Pismo, kako čas beži. Pa je že konec mojega novembra. No, skoraj. Po svoje sem vesela, da so za mano določene obveznosti. Ni mi treba več skrbeti, kje bom praznovala svoj 30ti rojstni dan. Za mano je tudi prva študijska skupina. Trema je bila odveč. Ampak j. ga, tudi to je del nove izkušnje, za katero sem bogatejša.
Danes sem imela na obisku žlahto. Smo pili njami vinček in malo nakladam.
Za mano je tudi prvi post-potovalni žurčič. Lepo se je bilo spet vrniti v Bolivijo (čeprav samo v mislih) in opazovati sončni zahod na slanem jezeru. Fajn je bilo videti (in slišati) "moje" popotnike kako so, kaj delajo ... Drugič zagotovo prespim v Ljubljani. Žur in pisko sauer! ;-)
Sem mislila, da se bom nocoj lotila malo službenih zadev. In mogoče spisala en razpis za MOL, da bom nakraspala kaj keša za moje mulote. Bom. Ampak ne danes. Danes sem utrujena. Zaspana sem se že zbudila. Celo slišala sem, kaj sta soseda delala za dobro jutro. Hehehe, nenenene, nič pohujšljivega. Sta pa grozo ropotala!
Jutri bom pridna. Danes pa ne morem več. Sanjam o postelji ...
Nočko ...

danes sem samo srečna

V zadnjih dneh vam razodevam eksplozijo svojih čustev. Ja, kar navadite se. Takole je z žensko pri 30ih.
Danes samo sporočam, da sem srečna.
In zaljubljena v življenje.

Za mano je lep dan. Ob šestih zjutraj sem pila kavo v postelji. Ne pomnim ,kdaj sem nazadnje počela kaj tako zabavnega. Edina slaba stran omenjenega užitka je ta, da sem si kavo morala skuhati sama. No, pa drugič koga nasračkam. Ga očaram z nasmehom. Pa malo še pomežiknem ... hihi :-) Ponavadi pali.
Vesela sem, da je (SKORAJ) vse za mano. Da se lahko vrnem na ustaljene tire. Poiščem zaprašene papirje. In se lotim dela!

trema bo ...

Če me je včeraj obiskala jeza, pa danes čutim, da se približuje trema. Trema pred javnim nastopanjem. Pred gručo (pre)pametnih bab. To zadnje je bilo zlobno.
Saj bo, A NE?!
Zdaj pa prosim, da pridno držite pesti, da si mi jezik ne zafeclja, da ne bom govorila prehitro ...
In da bom dajala vtis odločne, samozavestne ženske, ki (kao) ve kaj govori. ;-)

nikoli mi ni prav

Prejšnji teden sem bila na robu solz. Cela čustvena in pocukrana in ... Veliko ste me morali poslušati. No, vsaj najbližji. Verjetno je danD pripomogel k temu.

Ta teden pa sem precej bojno nastrojena. Danes jim je spet uspelo, da so mojo potrpežljivost pripeljali do konca!
Do Trojan je grmelo iz avtomobila. Z bučno glasbo mi je uspelo pregnati nekoliko jezne misli. Globo sem vdihnila in se spomnila kje (!!!) delam. Pa toliko pridigam o razumevanju. Myass ;-)
Ne lepši jutri!
In sončno jutro.

zvezdice

30ka

Pravijo, da so 30a najlepša leta. Pravijo. Še ne vem. Bom poročala.

Žurčič uspel. Nekako tako, kot sem si zamislila. Vesela vseh! Ljudi in daril. ;-)))))))
Definitivno pa sem kupila preveč alkota. Obeta se kakšen postžurčič!
Postrežem s kakšno fotografijo. Kmalu ... :-)
Bili smo zelo spodobni!
;-)

življenjski moto

Včeraj sem imela res zaendrek dan. Že dolgo nisem bila tako slaba. Vpliv lune deluje name z zakasnitvijo. hehe
Danes sem že boljša. Sonce in tek pomagata!
Po naključju sem zjutraj kliknila na horoskop. Drugače ne berem horoskopov. Oz. zelo, zelo redko. Preberem in pozabim. Tudi za svoj podznak ne vem. Pa me niti ne zanima!
Skratka, všeč mi je življenjski moto škorpijona:
"Brez strasti ni življenja!"

ljudje se spreminjamo ...

Vsi ljudje hitijo.
(Vsi) ljudje se spreminjamo.
Vikend sem skoraj preživela na Homu (hribček nad Šeščami, 605 nmv). Ženske članice naše familije smo pridno "gazile" po jesenskem listju. Pišuka, je letošnja jesen lepa (dokler ni snega na cesti!!!!!).
V soboto smo takoj po kosilu švignile proti vrhu. Vreme se je nekam kisalo. Zato smo hitele.
Nekje na sredi poti je začelo "deževati". Namesto dežnik kapelj je iz neba letelo liste. Bilo je čarobno. Že kičasto ... tako je bilo lepo!
Tisti, ki me poznate, veste, da kaj takega nekaj let nazaj ne bi niti opazila.
Ja, ljudje se spreminjamo!

stara sem

Zdaj pa res!
Prvi zelo očiten pokazatelj je spanje.
Ne morem več spati! Vsaj ne do poldneva.
Ob 8ih sem že pokonci.
V času službe pa mi ni panike dvigniti riti že ob 6ih. ZJUTRAJ!!!
Popoldanski počitek na kavču se zelo prileže.
Ko grem ven, na kakšno pivce, sem ob 11ih že pošteno zaspana.
Vse me nervira.
Nergam.
Vse mi je odveč.
Z lahkoto se skregam.
Brez koledarja vem kdaj je polna luna.
Rada se toplo oblačim.
Tangic (skoraj) ni več v moji omari.
Paše mi mir in tišina.
Jamram.
Kamot se zapletem v pogovor o zdravju. S katerim je vedno (večji) križ.
Skrbim za rožce. No, vsaj trudim se!
...
Pišuka ...

zaljubila sem se

Ime mu je Aleksander.
Je Primorec.
Blondino.
Zelo glasen in zgovoren.
Ima krasne starše.
Z njegovo mamico sva se sredi noči vozili z becikli sredi Dunajske.
In metali pepelnike v bivše fante.
Bruhali skozi okno v petem nadstropju.
Pili kafe na najboljšem balkonu v Ljubljani.
Sem že omenila, da bo Aleksander heartbreaker?!
Ko odraste.
Danes pa še kaka v pleničke.
Mamici in atiju pa krajša noči. :-)
Če bosta mami in ati dovolila, naknadno dodam še kakšno sliko.

drsanje po cesti

Rada drsam. Z drsalkami po ledu. Nikakor pa ne z avtom po snegu.
V torek sneg ni presenetil le cestarjev. Ampak tudi mene. Danes, ko se spomnim na torkovo jutro, se mi nariše nasmeh na obrazu. Ko pa sem drsela z avtom po cesti, mi pa ni bilo do smeha.
Prvi šok sem doživela že v postelji. Budilka je poskrbela za to. Da je zunaj sneg, se mi je posvetilo šele ko sem odprla garažna vrata. Ups, zamenjati bo treba čevlje. In ups, tudi avtu.
Šele takrat se je začela tragedija, ki so resno vplivala na moje razpoloženje.
Avtu je prvič "spodrsnilo" pri vključevanju na regionalno cesto. Po jajcih sem se, še zelo pogumna, peljala proti avtocesti. In močno upala, da je splužena. Že pri prvem krožnem sem se zadrsala drugič. Komaj zadela izvoz. Zavore niso delala. Avto je šel po svoje. Na avtocesti pa gužva. Moji živčki so bili že pošteno načeti. Jezna sem bila nase, da nimam zimskih gum. Do Šentruperta sem potrebovala celih 25 min. Ta čas sem močno držala volan in upala, da mi uspe brez prometne nesreče. Mislim, da sem bila vsaj 3x zelo blizu. Bravo (zame) za strpne in varne voznike. Sama to zagotovo nisem bila. Niti približno.
V času jajcanja po avtocesti je že padala odločitev. Brez zimskih gum ne grem v službo. Pa konec!
K sreči se je našla junakinja, z novimi letnimi gumami. In precej bolj umirjena voznica. Ter me varno pripeljala v Ljubljano. V službo sem tako zamudila le pol urce.
Drugič pa zagotovo ostanem doma!