drsanje po cesti

Rada drsam. Z drsalkami po ledu. Nikakor pa ne z avtom po snegu.
V torek sneg ni presenetil le cestarjev. Ampak tudi mene. Danes, ko se spomnim na torkovo jutro, se mi nariše nasmeh na obrazu. Ko pa sem drsela z avtom po cesti, mi pa ni bilo do smeha.
Prvi šok sem doživela že v postelji. Budilka je poskrbela za to. Da je zunaj sneg, se mi je posvetilo šele ko sem odprla garažna vrata. Ups, zamenjati bo treba čevlje. In ups, tudi avtu.
Šele takrat se je začela tragedija, ki so resno vplivala na moje razpoloženje.
Avtu je prvič "spodrsnilo" pri vključevanju na regionalno cesto. Po jajcih sem se, še zelo pogumna, peljala proti avtocesti. In močno upala, da je splužena. Že pri prvem krožnem sem se zadrsala drugič. Komaj zadela izvoz. Zavore niso delala. Avto je šel po svoje. Na avtocesti pa gužva. Moji živčki so bili že pošteno načeti. Jezna sem bila nase, da nimam zimskih gum. Do Šentruperta sem potrebovala celih 25 min. Ta čas sem močno držala volan in upala, da mi uspe brez prometne nesreče. Mislim, da sem bila vsaj 3x zelo blizu. Bravo (zame) za strpne in varne voznike. Sama to zagotovo nisem bila. Niti približno.
V času jajcanja po avtocesti je že padala odločitev. Brez zimskih gum ne grem v službo. Pa konec!
K sreči se je našla junakinja, z novimi letnimi gumami. In precej bolj umirjena voznica. Ter me varno pripeljala v Ljubljano. V službo sem tako zamudila le pol urce.
Drugič pa zagotovo ostanem doma!