pa ga je konec ...

Pismo, kako čas beži. Pa je že konec mojega novembra. No, skoraj. Po svoje sem vesela, da so za mano določene obveznosti. Ni mi treba več skrbeti, kje bom praznovala svoj 30ti rojstni dan. Za mano je tudi prva študijska skupina. Trema je bila odveč. Ampak j. ga, tudi to je del nove izkušnje, za katero sem bogatejša.
Danes sem imela na obisku žlahto. Smo pili njami vinček in malo nakladam.
Za mano je tudi prvi post-potovalni žurčič. Lepo se je bilo spet vrniti v Bolivijo (čeprav samo v mislih) in opazovati sončni zahod na slanem jezeru. Fajn je bilo videti (in slišati) "moje" popotnike kako so, kaj delajo ... Drugič zagotovo prespim v Ljubljani. Žur in pisko sauer! ;-)
Sem mislila, da se bom nocoj lotila malo službenih zadev. In mogoče spisala en razpis za MOL, da bom nakraspala kaj keša za moje mulote. Bom. Ampak ne danes. Danes sem utrujena. Zaspana sem se že zbudila. Celo slišala sem, kaj sta soseda delala za dobro jutro. Hehehe, nenenene, nič pohujšljivega. Sta pa grozo ropotala!
Jutri bom pridna. Danes pa ne morem več. Sanjam o postelji ...
Nočko ...