zmagovalka!

Glede na to, da sem včeraj postala "polmaratonka", moram napisati tudi kakšen pripetljaj. In bilo jih je polno.
Že 14 dni prej sem imela krizo. Obdajali so me dvomi. Da o včerajšnjemu jutru niti ne začnem. Zmagu sem skoraj izpahnila ramo. Tako sem ga trepljala in bodrila. Groza me je bilo opazovati vse naspidirane tekače, ki so verjetno že nekajkrat pretekli 21 km. Tekač, ki sem ga opazovala v gostilni, je imel na sebi pet ur, garminov ... Iz gostilne je letel že dobro uro pred začetkom teka. Oblekel se je v vrečo za smeti in odhitel na ogrevanje. Ko sem ga gledala, polnega energije, me je šele zajela panika. Mojega Zmaga pa je samo skrbelo, če bo imel dovolj denarja za kafe (jaz sem bila brez, on pa je imel "samo" 5 ojrov). Pred startom sem bila siljena, da se ogrevam. In skačem. In stegujem roke in noge. Pa mi ni nič pasalo. Uf, in končno zvok pištole. De stroji (al karkoli že so) so začeli zelo pozno bobnati! Baje je bilo letos več tekačev na 21 km kot na 10 km. Približno pet minut sem rabila, da sem se prebila na start. Zato ne j. bruto časa. Celo pot sem čakala, da mi bo postalo fajn. Čakala in čakala sem kdaj bom začela uživati v teku. Prvih 13 kilometrov sem zasledovala žensko, manjše rasti, staro približno 45 let, z veliko ritjo (obraza nisem videla), ki je tekla tako hitro, da sem jo komaj dohajala. Carica! Občudovanja vredna. Od 13.-17. km sem celo uživala. Prehitevala sem vse živo. Fajn je bilo. Nato se je začela kondicijska kriza. Zmanjkovala je energije in moči. Dunajska se je vleeekla. Prvak maratona, Kenijec, me je ulovil nekje na Bavarskem dvoru. In za zmago potreboval kakšno minutko več, kot sem sama rabila do cilja. Na poti je bilo polno navijačev. Tudi nekje v okolici Šiške, kjer se še nikoli nisem izgubila, kaj šele tekla, so bili navijači, plehmuska, mažoretke ... množica ljudi, ki je navijala.
Nepopisno! Drugo leto ponovim!