Trudim se. Vsak dan. Poskušam slediti urniku. Nisem si mislila, da bo tako težko. Dnevi so krajši. Errr ... not good. Vezana sem na to prekleto uro. Nič ni prepuščeno naključju. Treba je uskladiti urnik - služba, tek ... Čedalje bolj me je strah. Ne predstavljam si kako bom tekla dve uri in še mal. Ne vem kako bom premagala zadnjih pet kilometrov. Videla sem, da so spremenili traso. Dunajska se zna na koncu zelo vleči. Pa še mojega Forest Gumpa bom imela s sabo. Saj ne vem kdo bo pazil na koga. Mišljeno je, da jaz poskrbim nanj. Ampak glede na lanskoletne izkušnje, zna biti ravno obratno.Že nekaj časa med tekom opazujem hiše. V oko mi padejo rože. Nekje v okolici Petrovč sem našla balkon, ki je prekrit z rdečimi rožami. Kaj takega še nisem videla. Poklon gospodarici.
Premamijo me tudi vonjave. Ko zamišljeno tečem, me prebudi vonj šnicla, ki ga bodo nekje imeli za kosilo. Danes sem vonjala pečen kostanj. Bi se kar povabila na žur. ;-)
Pa tudi kar nekaj tekačev srečam. Čedalje več. Nasmešek ne uide. Kolesarji so pa prehitri zame. Dišijo pa lepo! ;-)
3 komentarji:
Tole je bilo pa tako lepo prebrati. Sem kar podoživljala tek (tvoj, seveda; jst nisem za to haha) po ljubljanskih ulicah, pa po vasicah mimo dišečih in urejenih balkonov. Lepo. Slikovito. Tako pristno in domače.
Ti pa kr pogumno naprej. Obljubim, da bom najglasnejša navijačica v cilju ;-).
Papa,
Ivana
hvala
Ivana, te držim za besedo!
no pa spet dogaja, sem že čakala a bo kak objava, ta fb je kar premagal tvoj blog :) al pa je res sam tek zadnje čase :) bravo, bravo!!! sej boš zmogla, čeprav verjamem, da bo težko a sej ti bo Bojan delal družbo :) lp t.
Objavite komentar