ena jesenska

Poletje je moje. Od nekdaj. Obožujem morje, sonce, kopalke, vročino.
S poletjem pridejo tudi poletne počitnice. Dopust in potovanje. Lepo mi je. Srce mi začne lepše biti že enkrat maja, saj vem, da je vsak dan lepši, toplejši in daljši(!!!). Tudi letošnji september ni švoh. Da bi le vreme zdržalo čim dlje in polepšalo jesen.
Ima pa poletje eno (zdaj se spomnim samo to) slabo stran. Rože je treba vsak dan zalivati. Kar ni težko opravilo. Zlahka pa pozabim, da rožce rabijo vodo. Po več dni, če je treba. Priznam. Potem imam slabo vest. Pa še sram me je, saj imam (no, sem imela) najbolj shirane rože na balkonu. Kljub temu pa je bilo (očitno) dovolj cvetov, da je bilo dvorišče posvinjano. Da o pometanju niti ne govorim.

Danes sem imela dovolj. Roza dvorišča. Še bolj pa rjavih rož, ki so žalostno visele z balkona in bile v posmeh sosedom. Vse sem "pospravila". Dela na balkonu sem se tako rešila do pomladi. Jupi. :-))))
Še vrt, poln solate in suhega paradajza, je potrebno pospraviti. Še kakšno korito prestaviti v kurilnico... potem pa mir. Vsaj za časa zime.
Nekaj zelenja na okenskih policah bom pa že ohranila pri življenju. Če ne drugače, sem bom spomnila nanje pri firbcanju skozi okrno. hehehe