share a love that will never end

(= naslov komada, ki odmeva po bajti. Nič posebnega nisem želela povedati z naslovom. Just - share love ...)
Že v torek popoldan so me začele obdajati črne, lene misli. Neeeeee. Se mi ne daaaaa. Kaj če bi sredo preživela doma. Se naspala in odpočila. Joj, res ne bi šla. V sredo zjutraj je bilo malo boljše. Ampak še vedno ni bilo dovolj energije in veselja, da bi ploskala z ritko, ali pa skakala do stopa. Nene. Želela sem si samo malo miru in tišine. (ok, zdaj že malo pretiravam).

Danes mi ni žal, da sem spravila rit iz hiše.Dan na obali je bil čudovit. Opatija se prebuja. Ulice so polne turistov. (Večinoma nemških in malce starejši.) Pridno sem se nastavljala hrvaškemu sončku, ki mi (ponavadi) pusti zagorelo polt (če ne pretiravam, in če ne zaspim ob 12.uri meseca avgusta na žgočem soncu, če ... takrat sem tudi malce rdeča). Že dolgo nisem tako uživala v kafetkanju. (Sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje za prav kafetkala. Aha, tudi meni se zdi žalostno!) Še vedno pa sem spretna opazovalka mimoidočih. Pod veliki sončnimi očali se nič ne vidi v koga buljim. Ja, saj vem, da se ne spodobi. (Je pa fajn!)
Sklep: nujna ponovitev, saj tovrstni dogodki blagodejno vplivajo na mojo dušco. hihi