Misli na srce

V sredo sem skoraj zmagala na (še eni) 10ki. Upam si trditi, da je bila to ena najtežjih 10k. Ever!
Vreme ga je ta teden kar sračkalo. Sonček se je pokazal samo za lušte. Večji del tedna pa je aprilski dež kazal svojo moč. Ko me je v sredo za zadnjim trojanskim predorom dež spremljal vse do Ljubljane, sem vrgla puško v koruzo. Po svoje sem bila celo vesela. Komu pa se je (s sitkoti) dalo laufat po dežju in blatu?!
Muhasto vreme je spet prekrižalo moje želje, in že smo tekli po Tivoliju. Ter zmagovali. Vsak po svoje. ;-)
Sama sem grizla kolena po klancu na Rožnik. Dihala na škrge. Piskala kot lokomotiva. Se jezila nase, ker si nisem prej ogledala (zame preveč!) razgibane trase. Pogrešala musko. Če dobro pomislim na pretečeno pot, mi je v spominu ostal samo en neverending klanec. Še zdaj se spominjam ene izmed prostovoljk, ki nas je na nekam ovinku usmerjala in bodrila z zavajajočimi besedami - "... dajmo, dajmo, samo še tale klanček, pa ste na cilju". Klanček?! Nene. Zame je bila to "gora", ki sem jo komaj preplezala. Jp, nekje na sredi sem udarila pešaka. Če deklico še kdaj srečam, ji ziher navijem uha. ;-)
Kot "spremljevalka" dveh pogumnežev, sem pritekla v cilj 10 min za njima. Khm, bila sem samo temeljita pri delu.
Bo treba v bodoče več teči v klanec.

Pridružili smo se 5. teku Misli na srce, ki so ga organizirali študentje medicine. Organizacija je bila res na nivoju. Pozdravila sta nas tudi Türk in Jankovič. Hrane in pijače dovolj. Pripravili so nekaj delavnic PP, merili krvni sladkor ...

Mislili smo na naše srčke. In tekli!