Pa se mi je uspelo naspati ... Seveda bi ostala v postelji še ves dan, če bi imela možnost. Žal bom morala počakati na vikend.
Morje na kopnem se počasi umirja. Čutim sončne žarke, ki me božajo po obrazu. Lepi trenutki bruhajo na plan. Neprijetni pa počasi tonejo v pozabo.
Morje na kopnem se počasi umirja. Čutim sončne žarke, ki me božajo po obrazu. Lepi trenutki bruhajo na plan. Neprijetni pa počasi tonejo v pozabo.
Našla sem še nekaj fotk, ki mi narišejo nasmeh na obrazu in me ponesejo nazaj na morje.
Zdaj pa še nekaj sočnih ...
Že nekaj let nazaj sem s prijateljicami okusila čisto Jadransko morje, neokrnjene zalive, veter v laseh, mir, čas namenjen samo meni in branju knjig ... Že takrat sem bila navdušena nad jadranjem. Vajo sem naslednje leto še enkrat ponovila.
Res pa je, da se nikoli nisem kaj preveč zmenila za navigacijo in "delo" (vlečenje vrvi ...) na barki. Moja temeljna in edina naloga takrat je bila - NE BODI V NAPOTO. Seveda sem se tega tudi držala. Kot pijanec plota. hihihi
No, letos pa sem napredovala. Dovoljeno oz. celo zaželeno je bilo "šofiranje" naše barčice. Pa tudi kakšno vrv sem lahko vrgla na kopno in jo zavezala.
V koprskem zalivu smo se tudi nekajkrat peljali mimo velike, rjave in na videz prazne ladje (poglej si jo na fotki). Mislim, da je bila ruska ladja, kjer so mornarji ostali brez hrane. Nisem pa sigurna.
Že od nekdaj tudi rada ribarim. Na "laks" in kruh (malo kruha ribicam in en grižljaj meni). Ribiške palice (še) ne posedujem. Niti je ne znam uporabljati.
V življenju sem ujela kar nekaj ribic. Lahko jih preštejem na prste obeh rok. Pa še kakšen nožni prst lahko dodam.
Sem pa mojster v vozlanju laksa. Tudi tokrat mi je ratalo fino zavozlati tri trnke. Ni variante, da kdo reši nastalo - zavozlano situacijo.
Zdaj pa še nekaj sočnih ...
Že nekaj let nazaj sem s prijateljicami okusila čisto Jadransko morje, neokrnjene zalive, veter v laseh, mir, čas namenjen samo meni in branju knjig ... Že takrat sem bila navdušena nad jadranjem. Vajo sem naslednje leto še enkrat ponovila.
Res pa je, da se nikoli nisem kaj preveč zmenila za navigacijo in "delo" (vlečenje vrvi ...) na barki. Moja temeljna in edina naloga takrat je bila - NE BODI V NAPOTO. Seveda sem se tega tudi držala. Kot pijanec plota. hihihi
No, letos pa sem napredovala. Dovoljeno oz. celo zaželeno je bilo "šofiranje" naše barčice. Pa tudi kakšno vrv sem lahko vrgla na kopno in jo zavezala.
V koprskem zalivu smo se tudi nekajkrat peljali mimo velike, rjave in na videz prazne ladje (poglej si jo na fotki). Mislim, da je bila ruska ladja, kjer so mornarji ostali brez hrane. Nisem pa sigurna.
Že od nekdaj tudi rada ribarim. Na "laks" in kruh (malo kruha ribicam in en grižljaj meni). Ribiške palice (še) ne posedujem. Niti je ne znam uporabljati.
V življenju sem ujela kar nekaj ribic. Lahko jih preštejem na prste obeh rok. Pa še kakšen nožni prst lahko dodam.
Sem pa mojster v vozlanju laksa. Tudi tokrat mi je ratalo fino zavozlati tri trnke. Ni variante, da kdo reši nastalo - zavozlano situacijo.
Buzara. (bistveni štos katere koli jedi "na buzaru" je v omaki, prepoznavni okus pa prispeva "nosilna" sestavina: raki, školjke, glavonožci ...). Ljubitelji morske hrane bi uživali in si oblizovali prste. Naš "kapitan" je bil odličen kuhar z izvrstnim okusom.
Sem že omenila, da ne maram morske hrane. Škoda, ja. Meni vse smrdi. Pojedla sem celo školjko in sama zmazala škampa. Njami.
Pa sem se spet zasedela pred računalnikom. Kot da nimam nič pametnejšega za delat ...
Sem že omenila, da ne maram morske hrane. Škoda, ja. Meni vse smrdi. Pojedla sem celo školjko in sama zmazala škampa. Njami.
Pa sem se spet zasedela pred računalnikom. Kot da nimam nič pametnejšega za delat ...
3 komentarji:
Pa saj maš celo škatlico z zavidljivo opremo za ribarjenje!
Te kar vidim, kako si uživala..
hihi, zal ni moja ;-)
delaš lušte...
Objavite komentar