San Pedro leži na 2440m ned.v. Malo hipijevsko mesto. Pa zelo drago. Za 2 ojra ti postrežejo s tamalo pločevinko piva! Mislim, ej ... Saj sem se hitro naučila, da se alkohol pač kupuje v trgovini in pije v hotelu. ;-)))
Za dobro jutro smo se odpravili jahat s konji čez filmsko sotesko. Soteske sem bolj malo videla. Sem se raje oklepala konja. Ko sem uspela malo poškiliti naokoli, sem videla pa samo kamenje in prepad. Ne, saj ni bilo tako hudo ... :-) Uf, ko bi videli strmino (peščena sipina) po kateri so jezdili ... Mater me je stiskalo ... Pa sem že lani rekla, da sem s tujimi kljuseti zaključila. Tudi zadnjico sem si malo ogulila po 4 urah ježe.
Sej drgač jeblo pa fajn. ;-))))
Ogledali smo si tudi Mesečevo dolino, ki je očarala z nenavadnimi oblikami pokrajine, ki sta jo razjedla veter in voda.
Videla sem tudi puščavo Atacama, ki je edinstvena v svoji divji lepoti, in je tudi eden od najbolj suhih predelov na svetu. Nazadnje je deževalo pred 30.leti, prej pa 400let nič. Hudo ...
Na koncu potovanja nam je ostal samo še Santiago. Po 4urnem letu iz Calama nam je ostal dan shopinga v tej metropoli. Na ta račun smo ostali še en dan v Lapazu.
Santiago je znano po kafeterijah, fastfoodih, trgovinah ... LP opisuje prebivalce kot "hard-working", čeprav se mesto začne prebujati šele ob 10ih dopoldan, trgovine pa se odprejo ob 11.00.
Iz mesta je samo urico vožnje do smučišča. In prekrasen pogled na Ande te prisili, da za trenutek pozabiš na nakupovalno mrzlico in se zazreš v daljavo.
V Santiagu smo spali v hotelu Pariz. Priporočam.
Sem že omenila, da sem bila na zimskih razprodajah ... Meni se je zdelo malo smešno. Pa škornje sem poskušala. hehehe
Mislim, da sem prava čarovnica. Da sem spravila vso robo v nahrbtnik. In ne presegla dovoljene kilaže na letalu. :-)
Glede na to, da sem se zadnji dan klatila samo po štacunah, moram še napisati kakšno zanimivost o trgovkah. Vsak oddelek, vsaka trgovinica ima vsaj 50% preveč trgovk. Vsaka je zadolžena za svoj meter pulta ali za deset obešalnikov. Pa komaj folgajo z delom. Delo na blagajni je poglavje zase. Mislim, da jih je nekje od 3-5 babnic za eno blagajno. Pa sem kljub temu vsakič (!!!) čakala vsaj 15 min, da sem prišla na vrsto in lahko plačala. K sreči sem imela časa na pretek.
Let domov je bil (relativno) miren. Vse je bilo ok. Nobel letalo, fajn filmi, okusna hrana sta mi olajšala 13 ur letenje. Možakar poleg mene pa je začinil zrak. Ni bila turbulenca dovolj ... ojej!
Prav tako ni bilo nikjer niti sledu o kakšni maski. Nobene panike glede prašičje gripe. Edino masko, ki sem jo videla, je nosila natakarica v neki betuli v Lapazu. Pa še z rokavicami je nekaj strašila ... ;-)
Mislim, da mi je uspelo na kratko še dopisati nekaj utrinkov iz potovanja.
Zmagovalka je Bolivija.
Za dobro jutro smo se odpravili jahat s konji čez filmsko sotesko. Soteske sem bolj malo videla. Sem se raje oklepala konja. Ko sem uspela malo poškiliti naokoli, sem videla pa samo kamenje in prepad. Ne, saj ni bilo tako hudo ... :-) Uf, ko bi videli strmino (peščena sipina) po kateri so jezdili ... Mater me je stiskalo ... Pa sem že lani rekla, da sem s tujimi kljuseti zaključila. Tudi zadnjico sem si malo ogulila po 4 urah ježe.
Sej drgač jeblo pa fajn. ;-))))
Ogledali smo si tudi Mesečevo dolino, ki je očarala z nenavadnimi oblikami pokrajine, ki sta jo razjedla veter in voda.
Videla sem tudi puščavo Atacama, ki je edinstvena v svoji divji lepoti, in je tudi eden od najbolj suhih predelov na svetu. Nazadnje je deževalo pred 30.leti, prej pa 400let nič. Hudo ...
Na koncu potovanja nam je ostal samo še Santiago. Po 4urnem letu iz Calama nam je ostal dan shopinga v tej metropoli. Na ta račun smo ostali še en dan v Lapazu.
Santiago je znano po kafeterijah, fastfoodih, trgovinah ... LP opisuje prebivalce kot "hard-working", čeprav se mesto začne prebujati šele ob 10ih dopoldan, trgovine pa se odprejo ob 11.00.
Iz mesta je samo urico vožnje do smučišča. In prekrasen pogled na Ande te prisili, da za trenutek pozabiš na nakupovalno mrzlico in se zazreš v daljavo.
V Santiagu smo spali v hotelu Pariz. Priporočam.
Sem že omenila, da sem bila na zimskih razprodajah ... Meni se je zdelo malo smešno. Pa škornje sem poskušala. hehehe
Mislim, da sem prava čarovnica. Da sem spravila vso robo v nahrbtnik. In ne presegla dovoljene kilaže na letalu. :-)
Glede na to, da sem se zadnji dan klatila samo po štacunah, moram še napisati kakšno zanimivost o trgovkah. Vsak oddelek, vsaka trgovinica ima vsaj 50% preveč trgovk. Vsaka je zadolžena za svoj meter pulta ali za deset obešalnikov. Pa komaj folgajo z delom. Delo na blagajni je poglavje zase. Mislim, da jih je nekje od 3-5 babnic za eno blagajno. Pa sem kljub temu vsakič (!!!) čakala vsaj 15 min, da sem prišla na vrsto in lahko plačala. K sreči sem imela časa na pretek.
Let domov je bil (relativno) miren. Vse je bilo ok. Nobel letalo, fajn filmi, okusna hrana sta mi olajšala 13 ur letenje. Možakar poleg mene pa je začinil zrak. Ni bila turbulenca dovolj ... ojej!
Prav tako ni bilo nikjer niti sledu o kakšni maski. Nobene panike glede prašičje gripe. Edino masko, ki sem jo videla, je nosila natakarica v neki betuli v Lapazu. Pa še z rokavicami je nekaj strašila ... ;-)
Mislim, da mi je uspelo na kratko še dopisati nekaj utrinkov iz potovanja.
Zmagovalka je Bolivija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar