zakaj laufam?

Zadnjič me je prijatelj vprašal, zakaj tečem?! Ali zato ker v teku uživam ali za manjšo rt?
Hmmm ...
Dobro vprašanje!
Na prvem mestu je užitek! Po vseh teh letih mi je tek postal užitek. Zlasti prvi kilometri so zakon. Počutim se kot ptica. Lahkotna. Kot da letim. Ko tečem, sem srečna. Umirim se. Zbistrim misli. S tekom uspešno odganjam tečnobo.
Je pa res, da rabim ogromno motivacije in energije, da se sploh spravim "v dir". Takrat pa pomaga misel, da tečem "za manjšo rt". ;-)

p.s.
Zanje dni se med tekom večinoma jezim nad slabimi patikami. Me žulijo ... :-(

Tamara na potepu

mikaMe

"Potovanje", je rekel Descartes, "je skoraj kakor pogovor z ljudmi drugih stoletij. To je naš veliki dar."

Velika je razdalja naših idej do stanja duha, ki je potrebno, da bi razumeli, zakaj Indijci že tisočletja nespremenjeno uživajo v svojem načinu življenja. Tradicija močneje zadržuje Indijce v ljubezni do svoje "bede", kot Zahodnjake v uživanju svoje materialne sreče. Dojemanje indijskega sveta je tako drugačno od razumskih prepričanj, saj se jim rojstvo novega dne zdi kot čudež, ki se prične z obredom čaščenja sonca, brez katerega ni življenja.


Eden izmed napotkov, ki sem ga našla, za potovanje:
"Če gre kdaj kaj narobe (goljufanje, ne dobite obljubljenega sedeža na avtobusu ali vas kljub dragemu plačilu dajo na navadno leseno klopco za voznikom, rikšar želi na koncu več denarja), dvignite glas (glasno kričanje, govorjenje), sploh, če je to ženska, in stvar bodo uredili v nekaj minutah."
?!

Kako me mika! :-)

Kako do (dobrega) moža?

Tanjin feng - shui vodič za ljubezen pravi tole:

Pametno je, da v času kitajskega novega leta razstavite po svojem domu veliko pomaranč in da zadnji dan, to je petnajsti dan novega leta, izvedete obred, ki povečuje poročno energijo. Takrat je tudi polna luna. Pri tem obredu se mečejo sočne pomaranče v najbližjo veliko vodo. To storite ponoči, ko se voda koplje v srebrni svetlobi lune, in pustite, da voda odnese pomarančo v neznano. Kitajci verjamejo, da ta obred prinese mladim dekletom dobre može.

Prva polna luna po (kitajskem) novem letu bo TO NEDELJO (28.2.) - ob 17.38. Zato bo treba it v nedeljo zvečer vrečt kakšno sočno, lepo pomarančo v "najbližjo veliko vodo".
Ker nobena od nas (kurnik) še ni poročena, bi lahko obred opravile tudi skupaj - bo več energije ...

(zmenjeno!!!)

danes 52

Kičasta Nedelja. Tako kičasta in lepa, da bi bil greh, če je ne bi izkoristila. Sem imela kar malo slabo vest, ker sem se zjutraj toliko časa obirala v postelji. (pa kaj, mi pač manjka malo spanja)
Nartabuljše članice naše familije smo jo tako mahnile na sosednji hribček. (kot ponavadi). Malo smo gazile po snegu. Malo po blatu. Sonček nas je božal. Božal po obrazu. Po laseh ...
Žal pa nismo bile edine, sonca željne, pohodnice. Še nikoli nisem hodila v gosjem redu na hrib. In to kar nekaj časa. Ozka potka in sneg sta mi onemogočala, da bi vklopila žmigovce in prehitela polžke pred sabo. Nene, ne maram gužve. Danes je bilo toliko ljudi, da sem brez slabe vesti nehala pozdravljati že nekje na sredi poti. hihi
Saj zdaj bi z veseljem rekla, da sem si napolnila baterije za nov garaški teden. Pa ne bom! Bi lagala. Še bi bila doma. In imela počitnice. Ah, saj bo maj hitro tu. ;-)

eni pa uzivajo

Takole pa uživa naša Tamara. ;-)

z desko na sneg

Iščem Fanta. Tokrat NE za kidanje. Ampak za masažo. (Uslug ne vračam!) ;-)
Spet me vse boli. Jp, bilo je veliko padcev.
Auč.
Včeraj me je sonce pognalo z desko na sneg. Kljub neprespani noči (opa), sem deskala kot velika.
Smučišče na celjski koči je nalašč zame. Samo otroci in jaz. Hehe. Nene, saj ni tako hudo. (še huje je).
Bumftresk. In že sem bila na riti. Kako grdo me je šele vrglo čez bord. Na kolena. Auuuva. ;-)
Mislim, da sem včeraj tudi doktorirala iz znanosti, kako ne pasti na vlečnici. Sidro, jaz in bord ne gremo lih skupaj. Z nasmehom do ušes sem omrežila prijaznega žičničarja, da mi je pomagal. Ulovil je sidro (namesto mene) in mi ga podal. Sama pa sem se trudila, da nisem telebnila.
Mal sem tudi bentila, ker ni bilo nikjer nobene klopce. Jah, le kako se naj pa odpočijem?! Nč ne razmišljajo! ;-)
Če sem vas kakšno leto nazaj zasipala z zapisi o teku, vas bom pa to zimo o deskanju (in padcih). ;-)

SUNfreak

Enčink zaspana. Enčink utrujena. Enčink nasmejana. Enčink zaljubljena.
Očara. Vedno znova. Mali fakin. Mali princ. Bjondo. Bodoči lomilec ženskih src.

Po belem, mokrem, j. tednu sem pobegnila na toplo. Na Primorsko. Kjer je sijalo sonce (jp, definitivno sem oz. postajam SUNfreak). In ni bilo snega. Na pločnikih ni bilo brozge in ledu. Z vozičkom se je dalo sprehajati.
Malo sem se spočila, naklepetala, potračala (!!!), pocartala vse otročke (ok, samo dva sta bila-princ in prelepa "čarovnica"), objela prijateljice in bivše cimre (ki jih nisem videla že celo večnost).
Prvič v življenju sem jedla pico z ocvrtim krompirčkom. Skoraj videla pustno povorko v Ilirski Bistrici. Zaspala sredi pogovora. (pa niti še ni bilo tako pozno). Se zbudila pod vzglavnikom. Kafetkala! Prišla domov z novo frizuro.
Za mano je definitivno vikend, ki kliče po ponovitvi! Ivana?!

gazim

Takle pa pridem domov, če grem z mojim divjakom na celjsko! ;-)
... ko me vleče po tavečjem snegu. Da fino (za)gazim. (Zraven pa momljam zelo grde besede.)
Hehehe. Pa sej je fajn!

tupatam

Sem ga čakala. Še sončno kremo smo imeli. Pa se ni prikazal. Ti, ti sonček!
Je blo pa vseeno luštno!
Smučat po megli. Iskati progo. Paziti na prepade. In na Iztoka, ki je malo (čeprav nehote) zavil offroad. Tanja je pa itak razturala!!! ;-)

Tanjino jutro

Rulam

Ruuuulllammm. Hehe. Noro lep ponedeljek sem preživela na Golteh. Na SONČKU. Na deski. In v novih čevljih za deskanje. Jako pomemben podatek, saj so bili lanski za veliko številk preveliki. Vsakič ko sem padla, sem najprej pogledala, ali so čevlji še na nogah. hehe
Današnja prva runda ni bila ravno rožnata. Vse prej kot to. Tako slabo mi je šlo, da sem mislila koga z desko po betici. Najprej samo sebe, kaj pa sem si namislila, da rabim malo popestritve na smučišču. Zapletlo se je že pri vezeh. Nič hujšega.Torej, prvi spust je trajal dooolgo. Padec za padcem. Veliko čas sem preležala. V snegu. Jezna sem se pobirala. In se bodrila. Nič kaj prijazne besede niso prihajale iz mojih ust. Iz ušes mi je pihala para. Na koncu sem hotela že odnehati. Al pa iti vsaj na kavo. Fino so me začele boleti še mišice. "Ali mi je res treba tega?", mi je skos švigalo po možgančkih. ;-)

Enčink (beri: fejst!!!) sem pa le trmasta. Zato sem si besna oprtala bord pod roko in se podala v boj. Drugo rundo sem naredila že kakšen zavoj. Bilo je bistveno manj padcev.

Vsako vožnjo je bilo bolje.
Ena pupka mi je celo rekla, da mi gre super, in da me bo gledala in se učila. Glede na to, da sva se obe šele učili. Opa ... ;-) Uf, kako se mi je pa fajn zdelo.
Še vedno deskam precej počasi. Bojim se hitrosti. Ne znam še pravilno pasti. Sem mojstrica v padcih čez bord. Znam tudi narediti trojni obrat z ritjo naprej in pristati v kakšni smreki. Ali pa iskati sneg za spodnjicami. hehe
No, na koncu sem že tako suvereno ovinkala, da sem si drznila dat v en uh mal muske. Drugo uho pa je bilo na preži za norci, ki so prihajali za mano. Za dva norca (začetnika) je vedno premalo prostora na progi. ;-)
Še vedno ploskam z ritko! Jupi! Danes sem Rulala na deski!!!