diham

"Brenčanje" v glavi počasi pojenja. Dan za dnem je boljše. Pivo v Piranu je pripomoglo. ;-)
Mislim, da sem na pravi poti. Da se spočijem. Da (končno) zadiham.
Čeprav ... še vedno čakam na borovce.

Kup knjig, ki sem jih danes komaj izbrskala v novi celjski knjižnici, se pri tem izgubila med policami, komaj našla otroški oddelek, v vročini pritovorila do avta, že pridno čakajo. Mislim, da meri kup v višino skoraj meter. Da bova lahko natovorila vse bukve in ležalnike, bova rabil še prikolico. Brez ležalnika tudi ne grem nikamor.
Danes sem si tudi privoščila, kljub vročini, potepanje po Celju. Plačala sem nekaj položnic, zavila na novo tržnico, kjer sem zaman iskala sveže fige, kupila dva para novih čevljev (ni bilo v planu; so pa zelo lepi), kafetkala (in tračala) s prijateljico, ki je nisem videla vsaj pol leta, iskala kakšen fajn apartma (zaenkrat brez uspeha) za prvo skupno morje (opa) ...
Luškan dan je za mano. Zdaj pa samo še počakam, da se malo shladi ... in že tečem.