Vsi, ki me poznate, veste, da "pohodništvo" ni moj najljubši hobi. Rajši imam morje. Včerajšnji dan sem preživela s starši. Ata so predlagali »sprehod« na Savinjsko in Jezersko sedlo. Glede na to, da imam počitnice in mi je malo dolgčas, sem se odločila, da se jima pridružim (pa se nekaj bom naredila za svoje telo). In smo šli. Prvo uro nisem delala druga, kot gledala na uro in odštevala minute. Drugo uro sem začela opazovati naravo in hribe, ki so me obdajali. Tretjo uro pa mi je hoja postala celo prijetna. Med potjo sem premišljevala o prijateljih, ki se odločajo za dopust v hribih. Priznala sem si, da bi kakšen dan ali dva tudi jaz uživala na takšnem (neprezahtevnem) dopustu. Prvič sem se tudi poigravala z mislijo o ponovičnem vzponu na Triglav. No, o tej ideji bom morala še nekajkrat premisliti. Na cilju pa smo si privoščili malico z božanskim razgledom (na slov-avstrijski meji). Res je bilo lepo. Z veseljem bi z vami delila fotke, če ne bi nov fotoaparat pozabila doma. Pa drugič.
Zadnje čase (beri zadnji teden) se mi da skoraj vsak dan odhitet na Grmado (okoli 715m), na vrhu pozvoniti na zvonec (si zaželeti čimveč želja) in oddrveti dol. To počnem pa izključno za sebe (točneje za svoje telo). Pozabila pa sem omenit, da pot curlja z mene. Je kar težko dohajat Tanjin tempo. Ampak jaz se ne dam. Večji del poti sem osredotočena na pravilno dihanje. Fino je, če se med potjo zamislim in se sredi poti »zbudim«. Tako nisem vsaj ta del poti obremenjena z naporom, klancom, ki me še čaka in prigovarjanjem »še malo«. Upam, da bom vztrajala …
Ni komentarjev:
Objavite komentar