Moja super gibčna teta, ki se vsak dan poleg joge odpravi na kakšen hribček, me je včeraj prepričala, da je pot do moje Grmade prehodna (brez derez).
Hm, in sem se odpravila novim dogodivščinam naproti.
Pot je bila grozna. Z vsakim korakom sem zagreznila še globlje v drek. Sneg, voda in veeeliko blata. Skok na levo, pljusk, zdrs, kriljenje z rokami ... Ojej. Teta je verjetno slednje pozabila omeniti. Ne vem sicer kako?! Jo moram vprašati, po kateri poti jo je ubrala.
Nekje na polovici poti sem imela pol kufer dreka. Seveda me je malo grizlo, ker nisem uvidela vrha. Pa drugič. Ko bo sonček. In mi bo hoja na bližnji hrib v užitek. Do takrat pa se bom poti do Grmade izogibala.
Hm, in sem se odpravila novim dogodivščinam naproti.
Pot je bila grozna. Z vsakim korakom sem zagreznila še globlje v drek. Sneg, voda in veeeliko blata. Skok na levo, pljusk, zdrs, kriljenje z rokami ... Ojej. Teta je verjetno slednje pozabila omeniti. Ne vem sicer kako?! Jo moram vprašati, po kateri poti jo je ubrala.
Nekje na polovici poti sem imela pol kufer dreka. Seveda me je malo grizlo, ker nisem uvidela vrha. Pa drugič. Ko bo sonček. In mi bo hoja na bližnji hrib v užitek. Do takrat pa se bom poti do Grmade izogibala.
2 komentarja:
:) mi je poznano... a meni ni treba dalec, sam pred blok do mojga avta in lahko sem na riti, ce ne pazim bljak hahaha t.
Škoda, da ti ni uspelo. Je pa vsaj meni lažje, ker sem v ponedeljek prešpricala hribe!
Objavite komentar