luknja

Pišuka. Pa je teden naokoli. Ja, in v enem tednu se veliko zgodi. Med drugim sem se prvič v življenju resno lotila menjave gume (ne na svojo željo). Prvič v življenju! Ponavadi sem samo stala ob avtomobilu, firbcala pa mimovozečih voznikih in seveda - pametovala. Kako lahko je nekoga (kogarkoli, samo, da to nisem jaz) opazovati pri delu - menjavi gume.

Kdor čaka, dočaka. Doletelo je tudi mene. V soboto. Z eno nogo že na gasu, z drugo pa na Gorenjskem, kamor sem se odpravljala. Avto je bil do vrha pol. Prtljažnik sem komaj zaprla.
Najprej sploh nisem poštekala kaj je narobe s konjičkom. Zdelo se mi je, da imam zategnjeno ročno, ko sem ga dajala iz garaže. Pa seveda ni bila. In potem se mi je posvetilo.
Panika! Hitro sem klicala edinega moškega v družini. Ki pa slučajno ni imel časa. Nahajal se je 15 min stran, pa še čas kosila je bil. Grrrrr ... Uspelo se mi je skregat z vso familijo (no, skoraj z vso - mamo sem pustila na miru, je reva delala).
Besna sem se odločila, da sama zamenjam prazno gumo. Saj drugega mi tako ni preostalo. Poiskala sem knjigo z navodili in se najprej lotila "reševanja" rezervne gume. Cepci so jo namestili pod prtljažnik. Da jo komaj osvobodiš. In pri tem moraš še fino pazit, da ti ne zmečka noge. Navodila so bila zelo skopa, slike z raznimi pripomočki pa občutno premajhne. Ampak uspelo mi je!
Tudi gumo sem uspešno menjala (ob majhni pomoči soseda). Največ težav mi je delal okrasni pokrov. Cel hudič ga je sneti.

Če se znajdete na cesti, s prazno gumo - pokličite mene "pomoč na cesti".