s knjigo po glavi

Odkar pomnim, smo (bili) pri nas doma včlanjeni v vse mogoče knjižnice. Za to je poskrbela mami. Tradicijo nadaljujeva s sestro. In pridno zalagava in izgubljava izkaznice. Če jih je pa toooliko ...

Knjižnice so mi načeloma blizu. Rada se izgubim med knjižnimi policami, brskam med knjigami, se dotikam platnic ... Včasih sem si sposobna izposoditi tudi celo gor knjig, ki jih komaj odnesem domov in jih lahko brez večjih težav kar nekaj časa prelagam iz sobe v sobo. Nekaj jih celo preberem. Priznam, kakšno pa še neprebrano vrnem.
Pri obisku knjižnic se srečujemo tudi s knjižničarji. Lahko so nam v veliko pomoč. Zlasti pri iskanju strokovne literature. Lahko pa se tudi samo kregajo na (nas) zamudnike in "težijo" z zamudnino. Boh ne daj, da jim ponudiš drobiž pri plačilu. V petek so švigale strele iz oči (nove???; jaz je še nisem videla) knjižničarke. Oh, in kakšen pogled ti šele namenijo, če jih vprašaš kje je chic lit!?!
Pogostokrat jih je v knjižnici več kot obiskovalcev. Ampak so ponavadi zasedeni. In zdolgočaseni. Vsaj tako delujejo.
V knjižnici moraš biti tudi čisto tiho. Pravilo, pač. Ne smeš kihniti. Ne smeš se pogovarjati. Saj takoj zaslišiš: pššššššššššššššššš. In boh ne daj, da ti zazvoni telefon. Takrat je najbolje, da se hitro pobereš . Doleti te lahko kaj hudega. Lahko jih npr. dobiš s knjigo po glavi. Seveda pa gospem za "šaltrom" telefon zvoni non-stop. Ampak one so itak zaposlene v knjižnici. Za njih ta pravila ne veljajo. Malo sem jezna. Na zaposlene v naši knjižnici (beri: Osrednje knjižnica Celje). Priporočam obvoz. Vsaj dokler nekateri zaposleni ne opravijo tečaja primernega obnašanja.