dogaja

Slišite smeh? Morda glasbo?
Pridite pofirbcat na Prešernov trg. Nekaj se dogaja. Nekaj velikega!

Vas čakam(o).

p.s.
Vode je dovolj. Tudi sladoled častimo. Družba je pa itak super!!! :-)

odkritje

Tanja-vrtnarka po srcu je od nekod prinesla ? rožco. Ta roža z neprijetnim vonjem in majhnimi, okroglimi, nekoliko mesnatimi listi je krasila okno moje kuhinje kakšno leto (ali več).
Listi so puščali na steklu mastne madeže. Trpežno rožco, ki so jo bili sami stebli in drobni listi, sem prestavila na polico za hladilnik. Nikoli ni cvetela, posušila pa se tudi ni.
Kakšen mesec nazaj pa je Tanja naredila iz te rožce majhne potaknjence in lončke pustila zunaj-na svežem zraku in soncu.
Danes, ko sem zalivala (ja, po novem vestno zalivam) paradižnike na vrtu, sem bila prijetno presenečena. V majhne, rumene cvetove sem strmela kar nekaj časa. Rožci bi skoraj namenila nekaj besed.
Ampak itak prehitro raste. :-)))))

skoraj rjava

Sezona morja se je ta vikend pričela tudi zame. V toplo, nekoliko cvetoče slovensko morje sem zaplavala z največjim užitkom. Uf, kako je pasalo!
Kot tipična Slovenka, ki vidi morje le nekajkrat na leto (kar je ZELO premalo), sem se nastavljala (nevarnim) sončnim žarkom s kančkom kreme (s ? faktorjem) v upanju, da pridem domov čokoladna. ;-)

Barvo sem vsekakor pridobila. Med čakam, da se rdeča spremeni v rjavo, pa pridno mažem hrbet s kremo po sončenju. :-)))))))))))))))
Mogoče ravnam naslednjič pametneje.

Eh, koga farbam... ;-)))

tri srca

Preživela peklensko desetko v Radencih.
Zakaj peklensko?! Sonce, ki sem ga čakala celo zimo, je pokazalo vse svoje žarke in nas fino božalo cel dan!
Cel teden sem bila kar malo jezna na vremensko napoved. Vsi vremenarji so napovedovali dež. Brez sončka. Današnji vremenski rezultat pa je bil brez same kapljice. Po takšni vročini še nisem tekla. Reševalci pa so imeli polne roke dela. Rešilec ni folgal voziti izčrpanih tekmovalcev. Mater je tulilo. Takšnega kaotičnega stanja pa še ne. Medicinsko osebje je z vozički čakalo na omagane tekače na cilju. "Beli" šotor je bil v šusu poln. Ljudje so padadli kot mušice. Ja, sonce je definitivno pustilo pečat!
Desetko sem pretekla. Ne ravno z najboljšim rezultatom. (Pravi vedno samokritična Andreja. Jaz, Ivana, se pa s tem niti pod točko razno ne strinjam. Rezultat je, po moje, več kot odličen!) Ampak brez hoje. O tem, da pa imajo v Radencih najdaljše kilometre, pa kdaj drugič. :-)

Mi (nam) je bilo pa zelo žal, da si nismo organizirali vikend paketa v Radencih in še malo uživali. Danes zvečer je tam (baje) cel žur. Pa drugo leto ...

Pozabila sem omeniti sponzorja.
Hotel Žonta ima najboljšega kuharja na svetu! In še boljše sladice.
Če mi ne verjamete, potem se prepričajta sami!
Priporočam obisk!

Vabilo - Boštjan

še nekaj slikc

moj čas

Tudi moj čas je dragocen. In čas je, da se začnem tega zavedati.
V torek dopoldne so mi ukradli dve uri na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje. Potrebovala pa sem samo dve pikici v ramo. In ljudje v čakalnici prav tako. Zato mi ni jasno kaj je vse predhodne, naveličane občane zadržalo v ambulanti četrt ure (in več). Gospodu, ki ga je ugriznil pes in mu nato izdahnil v naročju še oprostim, saj je (baje) potrebno poslati vse možne vzorce na vse mogoče preiskave. Jp, je receptor vse povedal. On že ve. :-)
Zelo prijazni medicinski sestri sta opravljali svoje delo zelo, zelo počasi(!). Definitivno sta bili tudi oni cepljeni. Proti hitrosti. Ena je bila za računalnikom, druga pa je cepila. Iz Ljubljane sem navajena hitrosti, saj še nikoli nisem čakala na cepljenje več kot nekaj minut. Zato mi vedno uspe pomežikniti varnostniku, da mi odpre rampo za parkiranje, saj mu čez nekaj minut že trobim in maham v pozdrav in zahvalo.
Med čakanjem, ko so mi iz oči švigale strele od hudega, sem opazila (ker pač drugega nisem imela za početi) kar nekaj žensk, ki so v tem času vsaj prevečkrat obiskale stranišče (čeprav dvomim, da so imele vse vnetje mehurja) in prišle po vročo vodo (za čaj ali kavo) v čakalnico.
Mi butci pa šparamo na napotnicah, zdravilih...
Pfuj, na koncu sem pa še jaz njim plačala. In to zelo veliko!

vietato calpestare il prato

za Tanjo

Zadnji mesec sem začela pogosteje (ponovno) sopihati na sosednji hribček. V zadnjih dneh pa sva s Tanjo našli prve klope.
Saj ne moreš verjeti! So pa trdovratni. Predvsem pa posileni! Do sedaj me klopi niti nisi preveč skrbeli. Po klatenju po gozdu je sledil tuš, pregled telesa. Oblačila pa obvezno v stroj. Ne toliko zaradi klopov kot zaradi dejstva, da se mi vedno rata ustrati do kolen. Pa kvaliteta terena niti ni važna.

Torej, resno razmišljam o cepljenju. Klopni meningitis je resna stvar. In niti ne tako redka. Ne vem.
Pride pa 32 ojrov. Ko bom lih v ambulanti. In bom dobila že eno dozo proti rumeni mrzlici... Kaj pa še ena injekcija?!

Klopi spadajo med največje pripadnike reda pršic.

Zajedavec s čutnimi laski in kemičnim čutilom na prednjem paru nog zazna najšibkejše toplotne tokove, premike in rahel vonj. Tako odkrije primerno žrtev, na katero se prisesa.

Klopi prenašajo najmanj dva povzročitelja bolezni, in sicer povzročitelja klopnega meningitisa in borelioze.

Borelioza. Bolezen povzroča spiroheta Borrelia burgdorferi, ki je patogena predvsem za človeka. Domače in divje živali so praviloma le rezervoarji (nosilci) teh mikrobov, klopi iz družine Ixodidae pa prenašalci. Klop se z Borelio burgdorferi okuži med parazitiranjem na gostitelju. Borelije se naselijo v celicah sluznice klopovega srednjega črevesa. Ob novem obroku se sprostijo iz celic in s hemolimfo prispejo v klopove slinske žleze, od tod pa s slino v krvni obtok novega gostitelja, ki se tako okuži. Borelija potrebuje približno 24 ur, da se prebije iz črevesa v slinske žleze. Hitra odstranitev vsesanega klopa zato bistveno zmanjša možnost okužbe.

Borelioza pri človeku je bolezen, ki prizadene več organskih sistemov.

Borelia burgdorferi je antigensko izredno labilen mikroorganizem, kar je tudi vzrok, da še ni na voljo cepiva, s katerim bi ljudi učinkovito zaščitili.

Klopni meningoencefalitis

V Sloveniji je okuženost klopov s tem virusom zelo pogosta, zato je ugriz lahko nevaren. Oboli od 70 do 330 oseb na leto.

Klopni meningoencefalitis je virusno obolenje možganske ovojnice in osrednjega živčevja. Ko virus vdre v telo, je bolezenske znake mogoče zgolj omiliti in bolezen pozdraviti. Na mestu ugriza praviloma ni opaznih sprememb na koži, bolezen pa običajno poteka v dveh fazah. Prvo fazo, ki se začne približno 7 dni po ugrizu, navadno spremljajo slabo počutje, bolečine v mišicah in glavobol. Bolezenski znaki za nekaj dni do tri tedne ponehajo, nakar sledi druga faza obolenja s povišano telesno temperaturo in hudim glavobolom, možna je celo nezavest. Obolenje lahko pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost in zbranost, tudi ohromelost. Klopni meningoencefalitis je redko smrtna bolezen (umre 1 do 2 odstotka odraslih bolnikov).

Klopni meningoencefalitis je vezan na naravna žarišča. Meje nevarnega območja v Sloveniji potekajo od Jesenic čez Škofjo Loko, Postojno do Kočevja, nato proti Litiji, prek Zidanega mostu, mimo Celja in Šentjurja proti meji s Hrvaško. Tveganje za okužbo je največje na območju ljubljanske in celjske kotline (!) ter njunem nižjem hribovitem obrobju.

Najboljša zaščita pred boleznijo je cepljenje. Potrebno je 3-kratno cepljenje. Prvič in drugič se običajno cepi v razmiku enega meseca, tretji odmerek pa se ponovi čez 6 do 9 mesecev. Pomembno je, da dobimo dva odmerka cepiva. Na ta način dosežemo, da smo takrat, ko nastopi sezona klopov, že ustrezno zaščiteni. Imunost se obnavlja vsakih 5 let z enim odmerkom cepiva. Cepijo se lahko tudi otroci, ki so že dopolnili 3 leta. (vir)

še

... o Pisi in Lucci.
Mislim, da smo v Piso prispele v poznih popoldanskih urah (ponedeljek). Bližal se je večer in pred okušanjem belega vina, smo morale najti še en poceni hotel. LP je zelo skop kar se tiče low budget hotelov. Tako smo hitele po mestu in se dobrikale prijaznim receptorjem. Na koncu smo se le odločile in poiskale hotel Astor iz LPja. Jp, ni švoh za lastnika hotela, če je njegov naslov objavljen v LPju. Itak, da je bilo že vse polno. Receptor nam je najprej ponudil dražji sosedov apartma za pet oseb. Ko je videl naše odkimavanje, se je spomnil še na enega prijatelja, ki ima hotel še bližje poševnemu stolpu, na drugi strani Arne. Kar po telefonu se je zmenil za sprejemljivo ceno (20 ojrov na osebo), in vključeno parkirišče . Samo za info-60 orov pride triposteljna soba v hotelu z **. Me pa smo se razvajale v hotelu *** (Hotel Capitol, Via Enrico Fermi, 13, 56126 Pisa) s sexi receptorjem (o tem več Tanja). Nina se je zmenila za njami zajtrk. Prijazen, predvsem pa simpatičen receptor, nam je zaupal tudi ključ od vhodnih vrat hotela, ker do desetih pač ne moremo pridi "domov". :-))))
Če smo zvečer spoznale kulinarično del mesta, smo si naslednji dan ogledale Trg čudes in se na stoinen način slikale ob poševnem stolpu.
Pisa je bila nekdaj pomorska velesila. Danes jo bolj poznamo po poševnem stolpu, ki stoji na Trgu čudes. Ta s svojimi slavnimi spomeniki predstavlja enega izmed najpomembnejših arhitekturnih kompleksov na svetu.

Pred odhodom domov pa smo se zapeljale še do mesta Lucca.

Mesto Lucca je poznano po tem, da je bila zgrajeno kot grad obkrožen z zidovi, to je bilo in še je vedno zelo pomembno za toskansko in italijansko kulturno nasledstvo. Ti zidovi so zelo dobro ohranjeni in predstavljajo nacionalni ponos.

V bližini Lucce se nahajajo prelepe mestne plaže, do njih se lahko odpravite kar peš iz mesta Lucca. Tretji razlog zakaj obiskati Lucco pa so znosne cene. V tem mestu si lahko vsakdo privošči kakšen spominek ali poskusi kakšno italijansko specialiteto. Lucca je zgrajena v romanskem stilu. Zelo prelep primer romanskega stila so katedrala San Micheli in San Martino.

Zagotovo je pustilo mesto vtis. Malo manj kosilo, ki smo si ga privoščile na sončku v eni od gostiln v Romanskem amfiteatru. Noge smo si raztegnile s sprehodom po obzidju, ki ga domačini uporabljajo za rekreacijo po ali kar med službo. Tanja je nekje zasledila, da vsako leto prirejajo tudi maraton po obzidju. Mislim, da meri en krog približno pet kilometrov (4,2 km). Torej, za je za polmaraton treba odteči kar nekaj krogov. Mora biti pa zelo zanimivo. Me mika. :-)

Privoščile smo si še sladico, plačale parkirnino in jo mahnile proti domu.

Čudovit izlet, zgodovinsko in kulinarično bogat (hihihih), priporočam vsem-mladim in starim, samskih in družinam.

eden od mnogih biserov na Toskanski ogrlici

Po dobrem zajtrku in natančno zarisani poti na zemljevidu smo zapustile Firence. Mislim, da smo se peljale okoli riti v žep, saj je pri vseh enosmernih ulicah zelo težko priti iz labirinta.

Sledila je vožnja do srednjeveškega mesta San Gimignano. Tu so v 11.stoletju živeli vitezi templarji. Mestece zaradi nenavadnih srednjeveških stolpov pogosto imenujejo srednjeveški Manhattan. Nekje pa je tudi pisalo, da je tudi dejansko tudi pol Manhattna tu. Sama sem imela bolj občutek, da smo v ponedeljek mesto okupirali Slovenci.
V mestu smo si ogledale muzej "mučenja"- The Torture Museum, Museo Criminale pa smo pršparale za drugič.
Posebnost mesta so zagotovo številni stolpi, ki so si jih v srednjem veku postavile bogate družine, da bi se lahko v primeru nevarnosti umaknile na varno. Od prvotnih 60 se jih je do danes ohranilo le 14.
Pogumne smo se povzpele na stolp-Torre del Mangia (505 stopnic za 102 metra višinske razlike; ni za srčne bolnike) in občudovale pokrajino. Z občudovanjem smo nadaljevale nekoliko nižje. Na razgledni točki. Z velikim sladoledom v rokah. Že kičasto, saj vem! :-)
Pravijo, da je San Gimignano biser Toskane.
Najdete ga v vseh svetovnih turističnih vodičih, tudi japonskih, ameriških, .. Več kot petsto ljudi v mestecu živi neposredno od turizma, posredno še veliko več. Vsaka hiša v teh ozkih uličicah živi za turizem in je v funkciji turizma. Gostilne, bifejčki, galerije, prodajalne spominkov, trgovine, butiki in podobno zadovoljuje reko turistov, ki se nezadržno steka z celega sveta. Pa ni bilo vedno tako. Italija se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločila, da bo živela tudi od turizma. Ker ima seveda svetu kaj pokazati! Začetki so bili skromni, danes pa ji prinaša na desetine milijard €. Tako je bilo tudi v Sam Gimignanu. Nič ni padlo z neba. Počasi in vztrajno se je dograjevala infrastruktura, parkirišča za avtobuse in avte pod mestecem, sanitarije, povečevalo se je število ponudnikov storitev v samem mestnem jedru. Potrebna je bila reklama. Počasi in vztrajno. Desetletja načrtnega dela in vlaganj. Vse dokler se ni sprožila spirala strmega vzpona na sam vrh. Na vrh, ki zagotavlja delovna mesta in vrača vložena sredstva ter potrjuje pravilnost odločitve. (vir)
Dobršni del popoldneva smo namenile pohajkovanju po ozkih ulicah in firbcanjem po kič trgovinicah. Uf, hudo. Nekaj idej sem dobila. V službi sledijo tedni pacanja in gnjavljenja (pamžev) z glino. Tanja je pofotkala še nekaj prav luštnih in enostavnih idej za tovarno Emo. Tu delajo (so delali???; ne vem ali sploh še obratujejo???) emajlirano posodo. Mogoče bi kakšen vzorec na piskrčkih povečal zanimanje in nakup njihovih izdelkov. Mogoče.
Nina se je zaljubila v prekrasne uhane. Verjetno so ostali v trgovini z namenom-da jih pride (kmalu) iskati! :-)
Brez kafetkanja v luštnih gostilnicah, kjer lahko tudi kaj prigrizneš, ne gre.
Mesto ima tudi zelo aktivno redarsko službo. Priporočam parkiranje na urejenem parkirišču.
Že skoraj kičasto mesto smo kar nerade zapustile. Nam je bilo kar malo žal, da nismo drugače planirale in si uredile nočitev kar tu. Nina je pognala konjiča in že smo oddrvele. Pisi naproti, po pokrajini Chianti, znani po istoimenskem vinu. Nekje na poti smo se ustavile še na "turistični kmetiji" Angelo (??? pozabila točno ime). Idilična hiška je stala na vrhu hriba. Kakšen razgled!

nekaj drobtinic