moj čas

Tudi moj čas je dragocen. In čas je, da se začnem tega zavedati.
V torek dopoldne so mi ukradli dve uri na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje. Potrebovala pa sem samo dve pikici v ramo. In ljudje v čakalnici prav tako. Zato mi ni jasno kaj je vse predhodne, naveličane občane zadržalo v ambulanti četrt ure (in več). Gospodu, ki ga je ugriznil pes in mu nato izdahnil v naročju še oprostim, saj je (baje) potrebno poslati vse možne vzorce na vse mogoče preiskave. Jp, je receptor vse povedal. On že ve. :-)
Zelo prijazni medicinski sestri sta opravljali svoje delo zelo, zelo počasi(!). Definitivno sta bili tudi oni cepljeni. Proti hitrosti. Ena je bila za računalnikom, druga pa je cepila. Iz Ljubljane sem navajena hitrosti, saj še nikoli nisem čakala na cepljenje več kot nekaj minut. Zato mi vedno uspe pomežikniti varnostniku, da mi odpre rampo za parkiranje, saj mu čez nekaj minut že trobim in maham v pozdrav in zahvalo.
Med čakanjem, ko so mi iz oči švigale strele od hudega, sem opazila (ker pač drugega nisem imela za početi) kar nekaj žensk, ki so v tem času vsaj prevečkrat obiskale stranišče (čeprav dvomim, da so imele vse vnetje mehurja) in prišle po vročo vodo (za čaj ali kavo) v čakalnico.
Mi butci pa šparamo na napotnicah, zdravilih...
Pfuj, na koncu sem pa še jaz njim plačala. In to zelo veliko!