eden od mnogih biserov na Toskanski ogrlici

Po dobrem zajtrku in natančno zarisani poti na zemljevidu smo zapustile Firence. Mislim, da smo se peljale okoli riti v žep, saj je pri vseh enosmernih ulicah zelo težko priti iz labirinta.

Sledila je vožnja do srednjeveškega mesta San Gimignano. Tu so v 11.stoletju živeli vitezi templarji. Mestece zaradi nenavadnih srednjeveških stolpov pogosto imenujejo srednjeveški Manhattan. Nekje pa je tudi pisalo, da je tudi dejansko tudi pol Manhattna tu. Sama sem imela bolj občutek, da smo v ponedeljek mesto okupirali Slovenci.
V mestu smo si ogledale muzej "mučenja"- The Torture Museum, Museo Criminale pa smo pršparale za drugič.
Posebnost mesta so zagotovo številni stolpi, ki so si jih v srednjem veku postavile bogate družine, da bi se lahko v primeru nevarnosti umaknile na varno. Od prvotnih 60 se jih je do danes ohranilo le 14.
Pogumne smo se povzpele na stolp-Torre del Mangia (505 stopnic za 102 metra višinske razlike; ni za srčne bolnike) in občudovale pokrajino. Z občudovanjem smo nadaljevale nekoliko nižje. Na razgledni točki. Z velikim sladoledom v rokah. Že kičasto, saj vem! :-)
Pravijo, da je San Gimignano biser Toskane.
Najdete ga v vseh svetovnih turističnih vodičih, tudi japonskih, ameriških, .. Več kot petsto ljudi v mestecu živi neposredno od turizma, posredno še veliko več. Vsaka hiša v teh ozkih uličicah živi za turizem in je v funkciji turizma. Gostilne, bifejčki, galerije, prodajalne spominkov, trgovine, butiki in podobno zadovoljuje reko turistov, ki se nezadržno steka z celega sveta. Pa ni bilo vedno tako. Italija se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločila, da bo živela tudi od turizma. Ker ima seveda svetu kaj pokazati! Začetki so bili skromni, danes pa ji prinaša na desetine milijard €. Tako je bilo tudi v Sam Gimignanu. Nič ni padlo z neba. Počasi in vztrajno se je dograjevala infrastruktura, parkirišča za avtobuse in avte pod mestecem, sanitarije, povečevalo se je število ponudnikov storitev v samem mestnem jedru. Potrebna je bila reklama. Počasi in vztrajno. Desetletja načrtnega dela in vlaganj. Vse dokler se ni sprožila spirala strmega vzpona na sam vrh. Na vrh, ki zagotavlja delovna mesta in vrača vložena sredstva ter potrjuje pravilnost odločitve. (vir)
Dobršni del popoldneva smo namenile pohajkovanju po ozkih ulicah in firbcanjem po kič trgovinicah. Uf, hudo. Nekaj idej sem dobila. V službi sledijo tedni pacanja in gnjavljenja (pamžev) z glino. Tanja je pofotkala še nekaj prav luštnih in enostavnih idej za tovarno Emo. Tu delajo (so delali???; ne vem ali sploh še obratujejo???) emajlirano posodo. Mogoče bi kakšen vzorec na piskrčkih povečal zanimanje in nakup njihovih izdelkov. Mogoče.
Nina se je zaljubila v prekrasne uhane. Verjetno so ostali v trgovini z namenom-da jih pride (kmalu) iskati! :-)
Brez kafetkanja v luštnih gostilnicah, kjer lahko tudi kaj prigrizneš, ne gre.
Mesto ima tudi zelo aktivno redarsko službo. Priporočam parkiranje na urejenem parkirišču.
Že skoraj kičasto mesto smo kar nerade zapustile. Nam je bilo kar malo žal, da nismo drugače planirale in si uredile nočitev kar tu. Nina je pognala konjiča in že smo oddrvele. Pisi naproti, po pokrajini Chianti, znani po istoimenskem vinu. Nekje na poti smo se ustavile še na "turistični kmetiji" Angelo (??? pozabila točno ime). Idilična hiška je stala na vrhu hriba. Kakšen razgled!