na snegu

Že od malih nog se matram in pridno plužim. Po strminah. Zadnjih nekaj let na polno uživam v hitrosti in naklonu klanca.
Rada smučam. Tudi svoje smučke imam rada. In se jim še nisem pripravljena dokončno odpovedati. Pravijo, da so smučke večne.
Ko sem še plužila po Rogli in okoliških smučiščih, ki so btw še delovala, saj so bile zime bele, o bordih ni bilo ne duha ne sluha.
Bordari mi gredo načeloma malce na živce. Na smučišču odvržejo sidro prav posod in namočijo svojo rt v sneg. Takrat počivajo, čvekajo in pri tem veselo motijo smučarje. So kot muhe na kruhu marmelade. Povsod jih je polno.
In še vedno mi ni jasno kako jim uspe tako zorati progo!?!
Bom očitno mogla sama sprobat.
Bord že imam (od danes... iiiiii, jupi ... vriskam), buce pa še rabim (anybody???).
Še nekaj ocvirkov iz moje zgodovine deskanja. Nekaj let nazaj se je v stanovanju "našel" bord. Pa sem ga sprobala. Najprej v kuhinji. Predlani sem rabila samo še eno uro, da sem premagala (zelo, zelo kratko in položno) progo. Lani sem si omislila učitelja bodranja. S prevelikimi buci mi ga je uspelo (brez težav) spraviti na hrbet. :-) Ne, saj ni bilo tako hudo (bilo je še hujše). Zatrjeval mi je, da tako nadarjene učenke še ni imel. NOT. :-)))))))))))))
Skratka, med bordanjem še vedno veliko (preveč) časa preživim na riti. In to deformacijo nameravam odpraviti. V najkrajšem možnem času. Po svojih najboljših močeh.

... o Andrejim ključu kako izbrati smučke ali desko pa drugič. Za vse nepoznavalce imam nekaj koristnih nasvetov.