nevednost

Zadnje čas ugotavljam, da moja nevednost ne pozna meja.
Danes sem se še zadnjič letos odpravila na sneg z bordom in prevelikimi buci. Not A Good Idea.

Niti nisem imela namena pisati o vseh možnih kolobocijah današnjega dne in precej grdih padcih. Ampak zadnji spust je bil res majka. Iz obraza mi je sijal bebast nasmešek: "uspelo mi je".

Pred tem pa sem zelo konkretno spoznavala naklon proge, po kateri sem se (btw) danes prvič peljala, kljub temu, da smučišče relativno dobro poznam. :-)
Prav tako sem zjutraj spet čakala na gondolo. Čeprav vem, da vozi med tednom vsako polno uro. Sem si vzela pač (malo preveč) čas za kafetkanje.
Večina spustov je bilo tudi danes zelo trdih in neobetajočih. Že po prvem sem tipala vse dlančnice in prstnice. Prvo uro sem preživela večji del časa na riti in kolenih (as usual). Jutri bo spet vse sivo.
Proti koncu druge ure, ko sem že mislila obupati, bolečine itak nisem več čutila, premočenih hlač in rokavic tudi ne, mi je uspelo narediti nekaj zavojev. Bravo me. ;-)
Danes sem bila tudi vesela vožnje z vlečnico. Nič krožnikov ali sider. Sedežnica-to mi deli. Bord pod pazduho in gremo! :-)
Smučišče in vreme nista pritegnila veliko smučarjev. K sreči. Kljub temu pa sem izvabila prenekateri pogled. Zelo zaskrbljujoč.
No, upam, da bo teh v bodoče čim manj.