ali imam krizo prvega četrtletja?

Še v pižami in s kavo v roki pregledujem e-pošto, nove komentarje ... Ja, ja, sem pač zaspanka. Moje razpoloženje, v primerjavi s preteklim tednom, je precej boljše. V Celju sije sonček ... Kaku lepu! Za mano je lep vikend (naša Nina je v soboto praznovala RD ... fajn žur). V službo se vračam polna energije (in upam, da se me bo držala vsaj do srede). UUU, to bodo "moji otroci" veseli.

Za dobro jutro in lepo življenje sem dobila sledeči mail. Pa sem si mislila: "I`m NOT the only one" in "pa sej mi (skoraj) neč ne fali". Presodite sami. Ali imate krizo prvega četrtletja?

_____________________________________________________________________________

Imenujejo jo "kriza prvega četrtletja". Začenjaš se počutiti negotovega, sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da ne veš niti, kje si sedaj.

Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali ki ti morda niso všeč.

Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred nekaj leti ...

Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd. in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje. Multitude niso več "tako zabavne" ... včasih so ti celo odveč. In pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.

Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo in se vprašaš, zakj ne moreš spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi siguren, če se želiš in če si se pripravljen vezati za celo življenje.

Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti odločitve. Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.

Gledaš svoje delo in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš mogel začeti na dnu, kar te rahlo straši.

Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič ... sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želiš sedaj le držati korak z njo.

Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo ta mail, z njim identificiramo. Vsi imamo "dvajsetintoliko let" in bi se včasih radi vrnili na 17 - 18.

Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi... vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov...

Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro???

DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.

_______________________________________________________________________________

Pa lep dan!