moja najlepša leta. Bila sem brez skrbi in obveznosti. Bila sem kot ptiček na veji. Bila sem študentka. Seveda so se mi pred vsakim izpitom tresla kolena. Ampak men je bilo fajn. Mislim, da sem samo prvo leto študija paničarla glede pogojev še septembra. Ostala tri leta sem imela prave študijske počitnice. Brez skrbi! V prostem času sem spoznavala Ljubljano, predvsem kafiče in trgovine po mestu.Ko sem spet po dooolgem času stopala proti vhodu Pedagoške fakultete, mimo študentov, opazovala vrvež v avli fakultete, gnečo v menzi, dolgo vrsto v kopirnici, me je prijetno stiskalo pri srcu. Hitro sem se spomnila vseh lumparij. Oooo, res pogrešam študentska leta. Ustnice mi krivi v prijeten nasmeh, ko se spomnim vsakoletnih študentskih zaobljub: "letos bom pa res hodila (skoraj) na vsa predavanja". Seveda mi ni uspelo izpolniti zaobljube in obiskovati prav vseh predavanj. Vsako leto sem naredila selekcijo. Potem je bila pa kriza, če je bil izpit ustni. Kako prepoznati profesorja?!
Jaz zaspanka, sem bila v tistem času sposobna vstati ob 7 zjutraj, prisopihati do faksa in ob 8-ih, namesto na predavanje, odhiteti na kavo. Tudi "brunarca" pred faksom še vedno živi. Bo treba v kratkem preverit, če imajo še vedno tako dobro kavo. :lol:
2 komentarja:
Slavne "BRUNARCE" se spomnim tudi jaz, pa nisem hodila na tamkajšnje fakse.
Njihova kava mi ni bila všeč, ampak prostor res ima svoj čar. Takoj se tudi spomnim na Ivano, ki je živela tam blizu.. in zaključek majskih iger in ...
Uf..nostalgija po Ljubljani me daje.
Ja, res so bila leta. In to kakšna. Študijsko naporna ;-), ampak zanimiva in pestra.
Glede brunarce pa...če naju kakšen dež ne zmoti, greva lahko v torek preverit (ne tako dobro, ampak namesto predavanj takrat super, kavo), predvsem pa vzdušje, Tanjo ali Mateja.
P.S. Tole si zelo lepo napisala in povzela naše takratno življenje.
Objavite komentar