Znakovni jezik

Po naključju sem našla tale blog in nazorno ponazoritev eno in dvoročne abecede. Oh, toliko let je že minilo odkar sem se učila znakovnega jezika, da sem žal že vse pozabila. Abecede se še spomnim, posameznih besed oz. kretenj pa žal ne. Spomnim se svoje »učiteljice« gospe Ljubice Podboršek (Radovedni Taček), kako je vedno poudarjala rabo mimike in telesa pri rabi znakovnega jezika. Malo sem pobrskala po strani ZGNL ...

Znakovni jezik je kompleksen, strukturiran, živ jezik. Ima močno kulturno osnovo in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjeni med skupnostmi gluhih po svetu. Ti jeziki so naravni in svojstveni in imajo specifično jezikovno strukturo.To, kar so za govorjeni jezik besede, so za znakovni jezik kretnje. Namesto glasu in izgovorjenih besed uporablja znakovni jezik s svojim gibanjem v prostoru roke, telo, obraz in glavo za izražanje najrazličnejših vsebin. Namesto sluha, ki sprejema besede, uporabljamo vid, ki sprejema kretnje.

Znakovni jezik je jezik, ki ne uporablja besed oziroma govora, ampak uporablja roke, mimiko, celo telo, pantomimo. Nastal je že odkar obstaja svet. Pravijo celo, da je znakovni jezik prvi jezik, ki je sploh služil za komunikacijo.

Namesto besed se uporabljajo kretnje. Kretnje so lahko naravne, kakršne uporabljamo tudi mi. To so naravne kretnje, so pa tudi dogovorjene kretnje, ki so se jih gluhi med sabo dogovorili, oziroma so jih učili njihovi učitelji.

S Tanjo sva bili svoj čas pravi mojstrici v medsebojnem sporazumevanju z dvoročno abecedo. Vse sva se zmenili. Ati in mami pa nista imela pojma, zakaj se hihitava. S pomočjo "najinih kretenj" se nama je uspelo že fino skregati. Tanja je imela v Žalcu koncert z orkestrom, jaz pa sem bila med občinstvom na preži s fotoaparatom (by the way: moje foto načelo - naredi čim več fotk, od 100-ih se bodo že naše tri dobre). Čez oder me je "nahrulila" oz. "okretala", da naj že neham "šklocat", saj se koncert še niti začel ni.

... potem pa res ni imela nobene fotke iz koncerta.